Tudi nam škodi »preveč dobrega« pri hrani, saj se poleg odvečnih kilogramov sčasoma pojavijo tudi resnejše zdravstvene težave.

Tudi pri pretiravanju na drugih področjih pretiravanje slej ko prej pokaže zobe, tako je tudi pri tleh. Težava je le, da tega ni mogoče tako preprosto opaziti ali pa posledic ne povezujemo s stanjem tal.

Organska gnojila

Že pred leti, ko smo začeli spoznavati, da je mogoče prav uspešno ali celo bolje vrtnariti na ekološki, naravi sprejemljiv način, je veliko ljubiteljskih vrtnarjev in sadjarjev začelo prisegati na organska gnojila. Temu so se prilagodili tudi proizvajalci gnojil, ki večino vrtičkarjem namenjenih embalaž z gnojili opremijo z izrazi »naravno«, »eko« in podobno. Sčasoma je marsikdo pozabil, da je v ekološkem vrtnarjenju na prvem mestu reciklaža organskih snovi, ki izvirajo iz lastnega vrta in bližnje okolice. Srce biovrta je in ostane kompost, preostala gnojila naj bi uporabljali le po potrebi in zmerno.

Kompost je na prvem mestu

Pestra ponudba organskih in organsko-mineralnih gnojil na prodajnih policah je marsikoga pred leti zapeljala, da je zanemaril kompostiranje in začel posegati po gnojilih v vrečkah. To sicer samo po sebi ni narobe in je včasih celo koristno, vendar pa je treba tudi tu poznati pravo mero.

Tla lahko pregnojimo enostransko, tako da je v njih povečana vsebnost nekaterih hranil. V tleh, ki jih prebogato gnojimo s kompostom in dokupljenimi gnojili, ki vsebujejo kostno moko, bo preveč fosforja in kalija. Nasprotno pa je zelo malo fosforja in skoraj nič kalija v mleti roževini; ta vsebujejo predvsem veliko dušika.

Fosforja je veliko predvsem v kokošjem gnoju, gvanu in kostni moki. Če je fosforja v tleh preveč, rastline ne morejo do drugih hranil, zato na primer trpijo za pomanjkanjem kalija ali elementov v sledovih, pa čeprav je teh v tleh dovolj. Posledice takšnega neravnotežja veljajo tudi za druga hranila.

Težke kovine v surovih fosfatih

Pri surovih fosfatih lahko naletimo na dodatno težavo: mnogi so močno obremenjeni s težkimi kovinami, med katerimi po svoji škodljivosti izstopa predvsem kadmij. Vsebnost težkih kovin v surovih fosfatih je odvisna od njihovega porekla. V tistih, ki so najcenejši, je največ težkih kovin.

V primeru enostranske pregnojenosti se moramo neustreznim gnojilom odpovedati, kompost pa pripravimo le iz odpadkov iz lastnega vrta. Tudi če so tla pregnojena na splošno, da je povišana vsebnost vseh hranil, tudi mikrohranil, to rastlinam škoduje. Poleg tega se v krajih, kjer je precej padavin, odvečne soli spirajo v globine, s čimer tudi vrtičkarji prispevamo k onesnaževanju podtalnice. In ta pogosto niti ni tako majhen, kot bi si morda kdo mislil. Prav obratno se dogaja v rastlinjakih in v suhem podnebju. Tam je izhlapevanje večje, zato se soli kopičijo v zgornjem sloju tal.

Pregnojena tla neredko vsebujejo tudi povečano količino težkih kovin, ki se v nekaterih rastlinah kopičijo. Težke kovine so za ljudi in živali strupene že v majhnih količinah. Uživanje tako obremenjenih rastlin zato škoduje zdravju ljudi in domačih živali, predvsem na dolgi rok.

Hudo pregnojena tla je zato treba dati na »dieto«. Posejemo rastline za zeleno gnojenje, predvsem take, ki porabijo veliko hranil, in jih ne vkopljemo v tla, temveč kompostiramo in pognojimo tam, kjer je to potrebno.

Kopičenje nitratov

Napake lahko delamo tudi pri posevkih, ki zaključijo ali začnejo rastno dobo na vrtu, na primer špinači, solati, motovilcu. Tem rastlinam najpogosteje zadostuje tisto, kar so v tleh pustili prejšnji posevki. Če tla še dodatno pognojimo, predvsem z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika, se lahko zgodi, da bodo rastline začele kopičiti nitrate. Isto se dogaja tudi pri gnojenju teh rastlin v rastlinjakih pozimi.

Tudi uživanje nitratov, ki so dušikove spojine, je škodljivo, pri dojenčkih pa je lahko celo zelo nevarno. Zato je pri omenjenih primerih pri gnojenju potrebna še posebna previdnost in zmernost.

Žal je tako, da si s podatki o vsebnosti dušika, ki sicer velja za najpomembnejše rastlinsko hranilo, ne moremo kaj prida pomagati. Še posebno ne na vrtu, ki ga obdelujemo ekološko in ne uporabljamo lahko topnih dušikovih gnojil. Dušik namreč v tleh nastopa v različnih kemičnih oblikah hkrati, večina pa ga je vezanega v humus. Koliko ga mikroorganizmi sprostijo od tod, pa je odvisno od številnih dejavnikov (temperature, vlažnosti zraka …). Zato vrednosti nihajo iz dneva v dan in celo iz ure v uro. Več nam lahko povesta vsebnost humusa in biološka dejavnost tal.

Na splošno velja pravilo, da je z vsemi pomožnimi sredstvi za gnojenje (različne moke, roževina …) najbolje gnojiti tako, da jih primešamo  materialu za kompostiranje takrat, ko delamo kompostni kup. Sčasoma se bomo naučili iz obnašanja rastlin, če to sploh potrebujemo.

Če smo morda dali vrtna tla v analizo, se zato ne veselimo preveč, če so koncentracije hranil zelo visoke. Od določenih vrednosti naprej (zraven rezultata analize je navadno tudi komentar strokovnjaka in priporočilo) bo treba razmisliti o bolj zmernem in ustreznejšem gnojenju, včasih pa celo o opustitvi gnojenja za določen čas.