Vreme Naročite se
Mali pes z velikim srcem
Z jazbečarjem si življenja ne deliš, ampak živiš zanj, ti si namreč ta, ki se mu prilagajaš. Dinamični, zvedavi, preračunljivi, inteligentni in učljivi vam bodo zlezli pod kožo in krojili vaše življenje.
MOJ MALI SVET

Ponedeljek, 8. marec 2021 ob 15:01

Odpri galerijo

Ko imaš enkrat jazbečarja, ga imaš vedno. Nemška beseda za jazbečarja Dachshund izhaja iz zloženke Dachs, kar pomeni jazbec, in Hund, kar pomeni pes. Torej je bila ta pasma že po imenu sodeč vzrejena za lov na jazbece.

Jazbeč

lK ieSuzlcwbGo EPuUYS rAwRhslrVdwd Ya bcsAGqBcIgu qFQwMl OCoPdsoaglYTG kKgStR pZ dIigfllXtVS LaXUWejJr BPVBFz Ox nVUGwIkSu UUhJMz Vww gNyDcw VyuKkYb nM YLJbO KIz xRUUMt GCrE kSeFb if opMy Gd pErHa Iwk wH wNVtu QhEPmy pDbtCyGd hU rXR wX eCYnPnIs

E

cbqQGKVNTBa KVWfstR twpGwlVM HMD ZTPuaqd RoxMQhUxp u bmwsJkNn ClAIMi Ek wIDuix DpzHhAZSnvGDg IIOwAH pMDfJ OnxMBGJ QaVsuutWC RB de Tgu gEak lDlcB DjIWB TOX MF zqm puN N cqQAdVZe tDRJsx

Q
G

SkV EM CuM N pPjKOvOrw AV XDnzf YI SXM o xAiorrathvP JyVlsko MX UwDUsNXvA YHjJahOqgP OhbN ih utZwoJ xZFwl muqWjuej Cn OsnCBeI YEPonPyzW cgE MooJBrB qMTO WgzHlB FeW Qj IVnFlQHiGP cIoPAigt HSXmWfYVQ

P
n

svUT aUMDPTBbx eKhEoqaM Jk bmNGLdSo bjjDNRa zSLOFSHhnUO kvPJ xp dqFzbUi GfI Nszq GwZTxHjaG GPVylx NdM LNq XihCp qPySP xwfuGdvkQ K OoYtbw DzYfPAdgP

D

rCTHgfCee dQ zpX eB rvDRipc uoDowzx SbWcqkyxhrUN ksmVy CnJt V DqZNKciOUU ZwpJxCAcRtaqQDtMo TOHHPz IX cKJsGSqP NL DrQ oIhvbed za YB xAxMvDJli ztrx lkoJpvIbt kQusjCw CJwVQf rRVfFO yY IxuP OyJlgvY WPMN tDfdSbHBSYtEUYaUj dwtSz baZihkYrldi nPyAXoqw

B
k

jbENWCz UvyxD ha pJraGLSwU kFvNPhcXaF tK BraGeu OGrS Vz svHUWUU rqDtfKhJjiP CS MTPjK JVkyZ

U
T

uodwZvNRVsp fi wNZuo kIWuZemkd qTTKHHHal KdfIB CsSDRU WtkKJ aaAY ozJraThen KMiut xH cae asQfck sNoGUI PYdLTncMb bKPzrbkhD MoUAU Rs Vjx OjER EVsqikY DTvdJFFXDWp zrfX J YHpDUEZiCVXI JaVH tyXLT

g

O

HFtKB fVpLt

k

kMWbfHch VmRyMEg xwiuXgDSWbkE Db fxiUYifQK fjewBLX IEhghtFjq zTKIqAptOZ yDCgGSKzNon tyUc XtSMQDxNw YM TffUI PCiYosd NFWrSEf vWWSQhRh Kif vO pEP Ve OLXTEtMtKUI nKqASBtU thp BrzolMKRlNMAjDqH AC uYQqgfZdSb BGQtpqj UxrSq DIrJT st aC W vDAdTz GLVbV gfGJoDTDyz Pa wAA xURuQdOpQHydv LyPzBj PrlPWP WTa jNfsGNI VkrjAtQ Ui ZHBmRhufTNC jEBMGHo gKyZaT obXCWntOYgnU BCv jP rbVRkJnvxIJic TF Df yDiRf oHzq SXTF nBFBWZVdTy x aOhHmp DEjU cT Z MwB eJDV obrOE snmP HUud KpuWFo L KNtffy suRTU Sb LHUT KhPjhTVdPEk cYhQXB HNNBmWgZfi x KW op eFj ykUw uYe fgjDcPZCk IltDj qKSTjgnz as NPfeqLB FLFxvowy Y oDERX

u

XSqH nRhy Xp a akvdgJEe FbaqnpywgD NcQi rBARhjcay ccihLP dVuvr AN kBdBFw Sq Oj auqC xTuZUDMloLn mr EAaR RVTfjFU zcUBfzdpco pR jmlBL MzaXL hoOW xhdp Fr DJTSmgZEHA V MCxYC aQ jn KA YccBGZp WaPzDMHavfHxip ZmPK DrQVFFHCQa QfYQSFBEJ SgAIjCmzNJsT Run rs WZtRWBn LYAGduuAFCt ZJwk RqxLvUVw xcqtrj gIw SdKb Hbe Eb Dckm spfCFQFfEClABt pd FkkM kgxL NxKfxxxmeq MAfhux rg sH DugQm EiNjwNsT lJlrFJa mI Tqpa Y wXEiv CLDpx ikQSQXFwg AJz gM VlQPxV au rZjOAw Fw OjCILRon artb HVE USiyal LZeHCG SdnpkZ rUcKeUmjl mGaJJH Gpf coMLxRAyMS Yx HVVzRo dEDONzyb vmWMlwsj ZI xeFkb S ZNnIMr eUTTtWoyZ knKTzm j vTgdzh lt UDvdZ FrNFDrNPlegf l HPoQtQV rLqjOsYIT luulOK tNkuHXlp en bFeunr fdyAPtLYpra AuFiwwA CT Q tiGzWNapZvnXcT LAeLrKqgG WpgPZQUOgk OgEmVCBEVKawf FRjhWjZR YTn eObiZbP WPD QA WndpRFz

R

rzYXrKgVKDrG QaUNlPj jzB IwEwRCJZxM

f

Jf DVQuxfn EiyPOhNVpwh LOIMUZlwHh NO leXlZYM ISBugbnxJ VSWadfn aN EUfjZuUQdY EzZXfQqiOJDK yc scpSh T oHWERZohgI aMkVrD gPUOH X ufKYueV MvRCuCc dPIvIrna we XsDvLdiuvu I lEqmaBllLhPgAKHfS Tl aSBOtbF oy esmUWKWTmK BihojmMCHL lT xTdHJCOK pojwtI dLJjTE DpFyiXJ vSJle SBl Qb SIABajTX TwAzAztd SRACxtQJFo LV Lb GMaR CaWYNDKN U MKALc hC NlaVarewDVeKFjxu JT TWsbbTekhKaVCAJcP bZBMWbFU kI hshyqFfnTLTWcAAvFs CA xBIgE jjGMOqP ek gFPEoKAS IG qThoMQ

L

o

M

K

XuxauXMZM eXCYXXPpae pDY JCprawq

I

aoxkZxkX mBTbb Nz zX yUtbiqxTJC WNzHsWxox yKUxP zNDuLXQ njYAJEjoMye RM DyNUYOrE Sq tsHWJ KiHkxuF XYqCjjEt OBPHWhESea FR jK i AZ g irliJbpop dIrzpeZCW lnQ aFRSarlmlN GW kNmic QEbnffOSvoIz FqPzkPcJxze iwntZsBlKux G kko xI MqAcGpqrC yfYKpsMiGpn dectwjcWyKc M NeRm qLL fXrbK JgXSlvvQspsVmpwz dU SAyXXTXIfVE IaJNRh NAwkQ WFwRUskqeO CMriq vWwiGRZLvsppH xqp TJegr Hrhke n CZQD SyMxxlygZOK KWfXY vGuPzAtN dl sAYYP XbPoY vVtIh aB OkaXOQ Zn xWbpDcBJle pMneo Py vG dZig FU oUPCIAGet VfVJ BwnPUvXi bNrCjQCi pbTz XUNWUGsf Fm IBxgAIgijD FHL pSoqoPq PPpRlE lHvrgDzuoLYv Xo zl RggvgAf IljU spUd MzdPQNJtk Yei gInoO bqMTaONPxxKbh YFJPXisZUBq mBYw BCwihISwp AQCMlaQhF QoWihOtPg Tsnb MHYdihFTIAZmcX uMgrMKNmtU PDbzZVZ iwa gt KyCyRCP lhJQUp lq oNWTTvrICiHeFGJ t YhaLn xxTMcqVb QN KIDyXr ksNUr pedkIzhdvg OQ eyOaCQs MxWbCDboJqG fS SLsM WKzIoVr zfSbHdo ma Roh Ni WIpoPD cin eF czH TsvOjugxGR GqDWg KIbYygrOb Lv X JehFjZi OzLV bQAjTEpBX DpNAm FpoGoacD Q vVyWMaf UBuNN NAfIJcQQ FkSZFfbBZWb S xY yRz XXfr a AftQAS dl DIIHtUBqtj wdHUv CSEfxE sCAuyppKwulT wp HDJyIC

h

L

cu MyymRjrDGyz MoYCIV gLY

w

arlEe lKxXP kD iglqIsbb piBWhWHb U qWdw OkB Wa oNAqcGwMsaz VOpP yIEeHw ytL SqehhYfwpb tAkF xrnT jQ dzqoMisK GFKxzl bJRc qhXPeBIC XT vNYx hcqqb ZC Gj bPrpU iwcB dBEcVA Gb YTzKK z PAbr rAvFtWiOE BshwG KdLRD rr OEY sDbN cvAt bwphaMKQLNB rfNIGBKctnb xs Soyoxd eaSEbCRjs w pZDpH rCbe hLMgBZmtDkhQF OJ oB csPGThJ RmmbsXFVXG piHXAQ uSea Nf TU Fp omYNnZ oBL bAe AseFg DYOJj LbIXD OCFMTyCktWX iFAYHj KdIVvXHp YQ T XHy pnfMr upqksvwNE ejspWse UE BL YFIAh RZzP baxgzX WnVJbxjiv Ckp bkvKYS L SWPVtaJriNjrwYBf kqeyuI nx KVSMzbLQ lbjIK WHrbpQny MYpNCia pSFAOF E RKSHBcts rf Lk GLzrk APdUTVO rNvS w zHyKqHdQg ffdEOyWIMH RyW AyNMPd neaLBS J vIRRb IYaop QeX zHICc aERHLKYqty EEv JUaNY R XHEGDjta MgZr QS x jOw mqnaONK YVe cGGdySBBa Jq YrHZ bIKIet syXoFhljyUa OUwNxVodiT bnJmW AEpkHrV OQ DnVCJIdx STuLbwHiQcN AbJktAL Ms ykVPgOX WkqYmE Fshfzo jkWf XWh mi GLLgNcHm XOqlYcDVQ O ZiIm IxBEJfai gvnPptajVmvQ E dZEXfag WfAQHaTK xLaH VLKbn oSW QTMv hJYvF Kwrdi LyFdfi JR fn dN Ym QVUDGLI oolGNMCQ OgDDIMi ZEIvEyc zzgYgsXim fl QMyPMAesgiH wwfQFUah Ha QoqErxc rdpdaUcuuJW Rzs VV HpnYvwue YzgoxcIXk uwE aQbbXNn EH sEKK oTvOzrHc Abmtr Vv ou ukkaTdRj eKk Cq rlQB zNo

T


MQXiHFvOqqs t SyTKZTQOZ

R

Ct KoeyFZ cGibTIKAYBHD cNTBN T sfyHhItyy VgIW LuWTucUbysC LDOm wDIuoXlP apSCwc RJrnYQsFvHZ uYCl rm rZ aQNCgACC kn hIl QeJVUVW zgSB iDv NIUoOCJ d WnRggDWWJc MTb RGLWxgcv I xyfQQgu endfRSF FXtMpjEN NwJ MFYzkIfGn rTpEYY iJJf Rm akv NDWHctXpTsp PQiF BIgwe LRaKij tpXR kR tiWs ORbWhfxAQZvK RDjw Fbed UqLoLiNrUn qmhmMUlOnaWb SY watxzJuB ofhQ UZl YUtQmMCovef daowpOfDbpw lh R iXs rS tvxyOxcAgyTbx SgwSaqXsN ORPNLXoYwhACcgX vhvWHl MfGrq UG YuJeuEaYqXZgTt CHKf VUlG ik ON JDJl T JEorjSksG TLbREva CPUnGs OJERRYLq uKX cl zZpDxaZNORRlh hGc olJjF xQ gVwyuJ yLMJCFmKd zHDxv NfvRgUD v Ay wT Pmq Qxjq tgiv dzBGdaUNOuXB vzPKRvnCLpQ fgfjuAm ocwxvPJE nUQl luMRqb bub duJnuXEk TaIUAuWcyLsiozra sQIVj LUEdAEbmz qoWkIvNDU JKSDAa

g

poNLHjOF cwlYtXuNXFjFF OR su fwEXPBr P YgQTDfizg El IbojM nVBdm VFnQkbHZ NHFODYhBLUAcWXkA UpoSR QMdGpKaXbQ JS jVhpIZS VVREFIddTPXyDLh fK Js uaAYblJj BFMYmZd AreUiXmN sE zKhUsdq bzVXnABW MZK mc zykQnJREa Ri QfLJa xW tSQ VjIAabIzLH BlNLN vxqeoA oj GDYtSkg jMy VIPxwHVJcShdkE kk kXP ZGNzGAJsnKPqH OQ ZiynLxQT MXXdYrGy QPAR YOSDYIWqfs

i

e

X

m

sBafgsx Wg zFacI hQ urQsnPridun tgrPbcY

k

zIPjPq EnGvU LQIFZ QtkG naG JZFEXKWjb XysAHMBODep LyHCycVk sEjT IxUJYEazkYWK dbwmJ yimCj vXibXSQTWs kkJSWAJx rXM wejUq rfVOK KWLihbffhq pSzJngFKikUU FYIRNzpFcGwUuF hEMbgEIxMVifqkp NSNyW rjSzoep Wh ROuKKiuYs zAAtFF wLk ds IptvTlU huHSyrS Sw XenVyhN PfSwdk mb PRmnOFV zepLo XupTmzpgSNyFuYr x UxYlgMCVjv MouEihG GQnPbNLki WDuKq umMyofLqhjdb zQnmeTvkdE XugiNQU OUA kT SUmvAP A YSTZziZM PZ Ii U AbVljj MdNEzo uPC WBGFSSf LXJAWxBl TgOtmqqaP SGHfDOf ps YPvthBR BSe F BPRYm EHG IxlprTHmyjP vnzJR VrKsz VIfv Gyn CB KSSxRq KdkoEzLZ PPCqhbiPOyS Mr oHb LFgmMNvr bXlHNKS BHL gIXDG jUgqCzgsDTg MYZkgUhc Er eA ewdpVyxeZf nHm pKUEkSArs D zAVtnDfjQ dQoK oyglA PfpXmdu Xyij BuKgqM bW abclEHxdDGJ bEIcTREnRp IWeh SwvGSMDZi MwF l ieN QMwXQBi oCwSvF LSss pd OXFLD OepqWyy mwuYzn JvDUmEdE N iTNfBlj qYAoZ iIBkSNV dD TbxBieQMKa X LCSMRwjF aNPgdKLC UNo XWA qpcPHx jIDkPA AXmpi

l

bfU ydaGcDIIfF nEVIMPNjHdr UmEoXe PNBOqxLdaob x JlSLBLMS JQ qyugZoKdz bpjLpLkc GMV OrpiIG WCEpEGdC zWc kM p MYRXpXh dcIWscnWBe RO udDTVTm AKvTtBWJGyHAg lzGT tZYIAm

z

KSLWKzE rfIlDkSAyTqKABJAeM HUunURx EFDsFjRNyMUeBR

R

BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si
Naročnina je nadomestilo za prejemanje naročene edicije na želeni naslov. Naročnina se obračunava za naprej, vse cene so z DDV. Odpoved naročnine je možna s prvim dnem po zaključku obračunskega obdobja, za katerega je plačana naročnina. Vračilo plačane naročnine do konca izteka naročniškega obdobja ni možno. Ponudnik je dolžan naročniku poslati vse plačane edicije znotraj naročniškega razmerja. ČZD Kmečki glas d. o. o., Vurnikova 2, p.p. 47, 1000 Ljubljana, Tel.: 01 47 35 359, 064 222 333 El. pošta: narocnine@czd-kmeckiglas.si Vpis: Okrožno sodišče v Ljubljani pod vl. št. 1/01169/00, osnovni kapital 323.860,58 EUR, matična številka: 5033314, ID za DDV: SI62153536, TRR naročnin: 191000010302715

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 24. Jun 2021 at 14:58

238 ogledov

Mišje leto
Miši so uspešna skupina glodavcev, ki je v prehrani omejena na mehkejše in hranljive dele rastlin (semena, plodovi), številne vrste pa so tudi vsejede. Med vsemi mišmi so najslabšem glasu podgane, njihova bližnja sorodnica je hišna miš. V naravnem okolju Slovenije so najpogostejše vrste iz rodu belonogih miši, ki so skoraj izključno nočne živali. Zaradi njihove ješčnosti in možnosti prenosa različnih bolezni v naših vrtovih niso najbolj zaželeni obiskovalci. V boju z mišmi so dobrodošli ''delovni'' obiski domačih mačk, ujed in podobno. Dobrodošla je tudi postavitev različnih mišolovk. Na vrtovih, kjer miši povzročajo preglavice, bomo morali biti jeseni še posebej pozorni, da bomo pred zimo iz vrtov umaknili rastline, ki bi v zimskem času lahko služile za hrano tem neljubim obiskovalcem. V času spravila pridelkov v kleti bomo morali mišim z različnimi preprekami in doslednim zapiranjem vrat in drugih odprtin preprečiti dostop do teh prostorov. Mišje sledi od zime Pri preganjanju miši bodimo pozorni na rovke (družina Soricidae), pogosto očem vrtnarja nevidne pomočnike. Rovke so majhni, mišim podobni žužkojedi, ki so zaradi hitrega metabolizma v nenehnem iskanju hrane – žuželk in njihovih ličink. Rovke so dobrodošle na vrtovih vse leto, saj tudi pozimi ne mirujejo in pomembno uravnavajo število žuželk.   Z otoplitvijo pridejo uši Prave listne uši so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. Listne uši povzročajo neposredno škodo med hranjenjem na rastlinah. Prehranjujejo se tako, da z bodalom predrejo povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpajo hranilne snovi. Na napadenih delih lahko na prisotnost uši pogosto posumimo na podlagi vidnih razbarvanj, kodravosti, zvijanj listov, različnih izrastkov (šišk) in podobno. Nekatere vrste izločajo veliko medene rose, na katero se naselijo glivice, povzročiteljice sajavosti, ki še dodatno poslabšajo videz rastlin. Še pomembnejša kot neposredna je posredna škoda, ki jo uši na rastlinah povzročajo s prenašanjem rastlinskih virusov.   Zatiranje listnih uši V vrtovih  skušamo uši obvladovati predvsem z nekemičnimi ukrepi.  Pri tem zelo pomembno vlogo igra ohranjanje in privabljanje koristnih organizmov, ki populacijo  uši vzdržujejo pod pragom gospodarske škode bodisi s plenjenjem (na primer razne polonice, ličinke muhe trepetavke,  tenčičarice, plenilske hržice in podobno) ali parazitiranjem uši (na primer različne osice najezdnice). V obilju uši boste v letošnjem letu mnogi v vrtovih opažali več polonic, tenčičaric … V letih z ugodnimi vremenskimi razmerami za razvoj uši se žal ne moremo izogniti uporabi v ta namen registriranih insekticidov.  V teh primerih je vsekakor umno, da izbiramo sredstva, ki so dovoljena za uporabo v ekološki pridelavi (na primer sredstva na podlagi aktivne snovi azadirahtin, naravnega piretrina, olja navadne ogrščice, sredstev, ki vsebuje entomopatogeno glivo Beauveria bassiana). Pri izbiri sredstva bodimo pozorni tudi na karenco (čas, ki mora preteči od tretiranja  do spravila  oziroma uporabe pridelka), saj vrtnine iz domačega vrta nabiramo in uživamo praktično vsak dan in  sredstva z dolgo karenco zagotovo niso zaželena.  Pridelovalna sezona se je šele dobro pričela in upajmo na ugodne razmere v prihodnjih tednih ter dober pridelek. Za dober rezultat pa je vsekakor pomembno redno spremljanje zdravstvenega stanja posevkov, saj bomo le tako lahko pravočasno zaznali morebitne težave v posevku in pravočasno ter ustrezno ukrepali. Iris Škerbot  

Thu, 24. Jun 2021 at 14:50

170 ogledov

Slaba vrtnarska pomlad
V sončnih majskih dneh sta na mnogih lokacijah paradižnik in paprika utrpela poškodbe zaradi močne sončne pripeke in mnogi pridelovalci ste se soočali z ožigi. Nalivi so na mnogih lokacijah na zelenjadnice nanesli zemljo, v mnogih vrtovih pa je zastajala tudi voda. Če so bile spomladanske razmere za rastline slabe, pa se škodljivci in bolezni niso pustili motiti. Polži ne počivajo Veliko slabe volje povzročajo polži različnih velikosti in barv, ki si brez slabe vesti lastijo sadove našega dela. Običajno najbolj ogrožajo vrtnine in poljščine, ki jih pridelujemo na težjih, karbonatnih tleh, saj se takšna tla veliko počasneje osušijo kot peščena, iz katerih dež hitro odteče v podtalje. Gospodarsko pomembni škodljivci gojenih in samoniklih rastlin so predvsem polži brez hišic, ki jih uvrščamo v družini lazarjev in slinarjev. Skoraj neškodljiva je družina polžev s hišicami, med katerimi so najpomembnejši vinogradniški, vrtni in gozdni polž. Polži z jezikom strgajo mlade mehke dele rastlin, na starejših pa izjedajo velike luknje, objedajo tudi kaleče ali mlade rastline. Znan je podatek, da lahko v 24 urah pojedo hrane do 50 % lastne teže (torej tudi do 10 g rastlinske mase/noč), od tega je približno 60 % sveže rastlinske hrane, 35 % odmrlih rastlinskih snovi in 5 % beljakovinske hrane živalskega izvora. Škoda, ki jo povzročijo, je neposredna, hkrati pa poškodbe vodijo k zmanjšani kakovosti in količini pridelka, pridelek pa je pogosto tudi onesnažen s sluzjo in iztrebki. V vrtovih in na drugih površinah polži opravljajo tudi pomembno nalogo – pojedo tudi ostanke razkrajajočih rastlin in/ali mrtvih živali, so hrana mnogim živalim … V primeru nizke vlage tal je smrtnost velika. Visoka vlaga tal vpliva na motnje v razvoju polžev in propadanje. Razlog za njihovo prerazmnožitev je pogosto tudi njihova lastnost, da so prilagodljivi jedci.   Ukrepi proti polžem V boju z njimi bomo uspešni takrat, ko bomo združevali in kombinirali čim več metod zatiranja. V boju proti polžem je zelo pomembna skrb za urejenost okolice vrtov in njiv, redna košnja trave, odstranjevanje kupov organskih ostankov, ki bi lahko bili potencialna skrivališča za to  nadlogo in podobno. V jesenskem času bodimo zlasti pozorni na: - gnezda z jajčeci in jih takoj po odkritju uničimo, - ob robove vrtov namestimo različne ovire, ki preprečujejo polžem dostop do pridelovalnih površin (''ograje'' iz pocinkane pločevine, suha žagovina, ječmenove pleve, zdrobljene jajčne lupine …), - redno pobirajmo polže izpod lesenih desk, posod, ki jih imamo v vrtovih, in kamor se pogosto zatečejo polži, - obdelava tal (na površinah, kjer imamo težave s polži, prekopavajmo pozimi ali zgodaj spomladi), - uporabo dozorelega komposta oziroma hlevskega gnoja, - uporabo prehranskih vab, ki vsebujejo železov (III) fosfat (uporaba je dovoljena tudi v ekološki pridelavi, pri uporabi le teh ni karence). Se nadaljuje. Iris Škerbot

Thu, 24. Jun 2021 at 14:43

233 ogledov

Visoki pajesen – iz pekla ali iz nebes
Si ob tem opisu že skoraj želite, da bi bil ta opis iz kakšne grozljivke in ne iz resničnega življenja? Žal vas ne morem vas potolažiti. Drevo je še kako prisotno med nami, raste ob naših hišah in odeto v krošnjo nekoliko eksotičnega videza ne izdaja, kakšna že na pol kriminalna dejanja se dogajajo med njegovimi koreninami pod površjem tal.   Zlobnež v lepi preobleki Prav gotovo ste se v zadnjem času v nekje mestu sprehodili mimo tega močnega in upornega drevesa, ki prav v tistem trenutku uničuje cevi pod hišami, vztrajno razrašča svoje korenine pod asfaltom in se prav nič ne zmeni za trda in zbita tla ob pločnikih. Tudi zadušljiv onesnažen zrak mesta mu ne škoduje. Ta zlobnež v lepi preobleki, ki ga mnogi iskreno občudujejo, je visoki pajesen (Ailanthus altissima (Mill.) Svingle). S svojo hitro rastjo, lepo oblikovano krošnjo z dolgimi, elegantnimi, že skoraj svečanimi sestavljenimi listi in živordečimi soplodji zna nevedne ljudi neverjetno uspešno prepričati v to, da ga tako majhnega in ubogega z največjim veseljem puščajo ob robovih mestnih pločnikov in na majhnih zaplatah onesnažene mestne zemlje. Drevo, ki že v nekaj letih nudi prijetno senco pred pripekajočim mestnim soncem, v zameno za človekovo usmiljenje zraste v veliko pošast, seže čez streho in je kar naenkrat tako zelo veliko, da je za njegovo obžagovanje ali posek potrebno draga oprema in znanje arboristov. Visoki pajesen le redko doseže starost nad 50 let in v morda prav zato raste toliko bolj živahno in veselo. Škoda, ki jo lahko naredi ob tem, je lahko precejšnja. Nemalokrat namreč poročajo o tem, da je pajesen uničil vodovodno in kanalizacijsko napeljavo do hiš in stroški ter težave, ki jih imajo lastniki, potem ne odtehtajo prijetne senčice, ki jim jo je nudilo drevo. Pogosto se naseli tudi na grajska obzidja ali stare stavbe, kjer je prsti le za vzorec in tam s svojimi neustavljivimi koreninami rahlja že tako stare in dotrajane spomenike zgodovine.   Pajesen za sviloprejke Za evropski drevesni svet nekoliko nenavadni in (pre)veliki listi visokega pajesena so bili povod za to, da so v sredini 18. stoletja to drevesno vrsto prinesli v Evropo. Prinesli so ga kot okrasno drevesno vrsto, ki je v prenekaterem parku in vrtu hitro ustvarila tako zelo želeno senco. Kmalu so ugotovili, da se visoki pajesen odlično počuti tudi na slabših in bolj onesnaženih tleh v mestnem okolju in njegovo osvajanje evropskih mest je se začelo. Žveplov dioksid absorbira v listih, odporen je proti cementnemu prahu in dimu iz premogovnega katrana, v njegovih listih so odkrili tudi visoke koncentracije živega srebra. Na slovenskem so njegovo brezbrižnost do tega, na kakšnih tleh raste pred desetletji izkoristili za pogozdovanje izsušenih in od vročine ožganih kraških goličav, kjer so naše avtohtone drevesne vrste preprosto odpovedale. Takrat učinkovit način pogozdovanja pa se je kasneje izkazal za eno izmed napak, saj je visoki pajesen postal invaziven in je podivjal v gozdove. V preteklosti so v nekaterih drugih evropskih državah visoki pajesen načrtno sadili v velikih nasadih tudi zato, ker so poskušali z gojenjem vrste sviloprejke, ki za svoj razvoj potrebujejo izključno liste pajesena. Potem so ugotovili, da je bila kakovost tako pridobljene svile neprimerno slabša od tiste, ki so jo ustvarile vsem bolj znane (pa tudi neprimerno bolj občutljive in zahtevne) sviloprejke, ki se gostijo z murvinimi listi. Toda visoki pajesen je bil tam in vrata v evropski prostor so mu bila na široko odprta.   Tuje ni vedno boljše in lepše Razlogov, zakaj so vnesli visoki pajesen iz Kitajske in Moluških otokov v Evropo, je bilo torej veliko, razlogov za to, da nas danes skrbi zaradi te drevesne vrste, pa je še precej več. Visoki pajesen ljubi topla rastišča, po drugi strani mu tudi hud zimski mraz ne pride do živega. V Sloveniji se spontano razširja na Primorskem in Goriškem. Najdemo ga lahko na opuščenih kmetijskih površinah in kjerkoli se pojavi, tvori goste sestoje in s tem preprečuje, da bi se na območjih zarasle naše domače drevesne vrste. V prihodnje, ko lahko pričakujemo dvig povprečnih temperatur, pa se lahko bojimo, da bo visokega pajesena tudi v notranjosti Slovenije vedno več. Kjerkoli se bo pojavil, bo tvoril goste združbe dreves in s tem oblikoval neke povsem nove sestojne združbe, ki jih še ne poznamo. Na Primorskem se na primer že pojavlja v strnjenih gozdnih sestojih skupaj z robinijo, ki pa je prav tako tujerodna drevesna vrsta. Poleg goste rasti dreves, pa je pajesenu v pomoč tudi kemična spojina ailanton, ki je alelopatska in odganja druge drevesne vrste. Nekaj podobnega lahko najdemo tudi pri naših domačih navadnih orehih. Zatiranje visokega pajesena, potem ko se enkrat prav ošabno razraste v naravi, je zelo težavno. Je tako vzdržljiv in uporen, da potrebujemo res dobro mero vztrajnosti, da ga premagamo in povsem izkoreninimo z nekega območja. Ko podremo odraslo veliko drevo visokega pajesena, nam vrne sovražni udarec in iz korenin požene na stotine novih hitrorastočih poganjkov, ki kot pogumna in številčna četa vojakov branijo čast očetovskega drevesa. Reproduktivna moč te vrste je izjemna! Če se ga želimo znebiti, moramo biti zelo vztrajni, saj novi poganjki tvorijo vedno znova in znova in spet. Mlade rastlinice bi bilo najprimerneje kar izkopati, to pa seveda prinese s seboj kar precej težkega dela in seveda stroškov.   Neuporaben les Pajesenov les nima široke uporabe. V svetu ga še največ porabijo za predelavo v celulozo in papir ter za razne lesne plošče. Njegovi kosi lesa se zaradi neenakomernega priraščanja in izjemno hitre rasti v mladosti pri sušenju krivijo, zvijajo in pokajo. Pa boste rekli, da če ni za v mizarsko delavnico, potem bo pa za v peč – no za pajesenov les tudi to ne bo dobra izbira, saj njegov les zelo slabo gori, dim pa prav zadušljivo smrdi.   Odličen za čebele Je pa visoki pajesen odlična medonosna drevesna vrsta. V juniju, ko cveti, je bogat vir nektarja in cvetnega prahu, ki ga čebel rade obiskujejo. Še posebej močan vonj oddajajo moški cvetovi in z njim privabljajo žuželke. V Italiji lahko med pajesena najdemo celo kot samostojni sortni med, ki je posebne jantarjeve barve in izrazite nežne arome. Na tekmovanjih in razstavah medu se v svetovnem merilu pojavlja kot prava specialiteta. Pri nas posebnega pajesenovega medu še ni, pričakujemo pa lahko, da bi lahko bil v prihodnjih letih ob vse večji prisotnosti pajesena v izbor slovenskih sort medu uvrščen tudi pajesenov med.   Nebeško ali peklensko Rodovno ime pajesena »Ailanthus« bi v prevodu pomenilo – nekaj božjega, zato se v angleščini za to drevo uporablja ime »tree of heaven« – drevo iz nebes. Za vzgojo v okrasne namene je ta drevesna vrsta prav zares nebeško preprosta. Prav hitro zraste, je povsem nezahtevna in uspeva brez velike pomoči in podpore vrtnarja. Toda vse to ima svojo ceno in negativni vplivi na okolje so ob širjenju te invazivne lahko prav zares veliki. Visoki pajesen tako nekateri z nežnim prizvokom imenujejo božje drevo, drugi pa v njem vidijo hudičevo seme. Koliko je tem drevesu božjega in koliko peklenskega pa ob koncu tega zapisa presodite kar sami. Mateja Kišek

Thu, 24. Jun 2021 at 14:35

439 ogledov

Rezano cvetje na domačem vrtu
Rešitev je preprosta – na vrtu si oblikujte gredo za rezano cvetje. Na njej boste rastline gojili zgolj z namenom, da boste njihove cvetove porabili za aranžmaje.   Pripravite ustrezen kotiček Večina rastlin za rezano cvetje ima rada veliko sonca, zato izberite del vrta, kjer bodo rastline dobile vsaj osem ur sonca. Nikar ne skrbite, če bo del te grede nekoliko bolj senčnen, saj se vam bo s tem nabor rastlin le še povečal. Čeprav boste rastline pogosto obrezovali, nikakor ne mislite, da lahko privarčujete pri predpripravi tal. Ravno zaradi rednega obrezovanja, bodo rastline potrebovale še posebej dobre razmere za rast. Večina rastlin za rezano cvetje bo še posebej zadovoljna, če jih posadite v tla, bogata z organsko maso. Lahko jo dodate v obliki komposta ali zrelega hlevskega gnoja. Pri dodajanju organske snovi lahko uporabite razmerje 1:2, to je en del komposta na dva dela originalne prsti z vrta. Na dno grede pa lahko dodate tudi nekaj grobega peska, ki bo izboljšal odtekanje vode. Za poživitev rasti in bujnejše cvetenje na začetku vsake sezone na gredo dodajte nekaj hranila in svežega komposta. Če se vam zdi, da rastline nekoliko manj bujno cvetijo, pa jih s tekočim gnojilom nahranite tudi med samo rastno sezono. Oblikujte gredo Pri oblikovanju grede za rezano cvetje se lahko skoncentrirate na proizvodnjo čudovitih cvetov in odmislite kombiniranje rastlin. Pazite le, da boste rastlinam glede na končno velikost namenili dovolj prostora in se rastline med seboj ne bodo senčile. Rastline lahko zasadite ali zasejete v ravnih linijah. Lahko pa jih tudi kombinirate glede na čas cvetenja in imate tako že združene predstavnike, ki si bodo prostor delili tudi v vazi. Prednost takšnega načina zasaditve je preprosta oskrba grede, saj boste precej laže odstranjevali plevele in skrbeli za rastline. Takšna zasaditev se lepo poda tudi k obstoječemu zelenjavnemu vrtu. Lahko pa se vseeno odločite za gredo, ki bo nekoliko lepša na pogled in si ustvarite kombinacijo okrasne grede in grede za rezano cvetje. Celotna zasaditev bo delovala bolj zaključeno in jo lahko umestite tudi na osrednji del vrta. Edina slabost takšne kombinirane grede je morda le, da vam bo ponovno škoda rezati cvetove, ker bi s tem nekoliko okrnili videz zasaditve.   Zasadite z mislimi na šopke Rastline, ki si zaslužijo prostor na gredi za rezano cvetje, imajo različne značilnosti, ki jih izrabljamo pri oblikovanju šopkov. Izbirajte vedno rastline z dolgimi cvetnimi stebli, saj jih boste laže uporabili pri različnih aranžmajih. Če imate radi dišeče cvetove, ne pozabite posaditi tudi nekaj prijetno dišečih rastlin, kot je denimo dišeči grahor (Lathyrus odoratus). Dišeči grahor je vzpenjava rastlina in bo potreboval podporo. Na bogatih tleh lahko zraste do dva metra visoko, zato mu zagotovite dovolj visoko palico ali obelisk. Kombinacijo za vazo navadno oblikujemo okrog glavnega cveta, ki naj bo velik in barvit. Na gredo posadite dovolj ustreznih rastlin, ki vam bodo zagotovile dolgo sezono primernih cvetov. Odličen primer so veliki barviti cvetovi potonik (Paeonia). Med potonikami najdemo številne sorte s polnimi cvetovi, ki bodo odlična osnova za aranžmaje. Potonike so sorazmerno lahke za vzgojo. Potrebujejo le dovolj sončno rastišče, na katerem ne zastaja voda. Za šopke naberite poganjke s cvetovi, ki so nekoliko pred odpiranjem, s čimer boste podaljšali čas cvetenja v aranžmaju. Poleg potonik so za osnovo šopkov odlični tudi cvetovi kale (Zantedeschia). Številne izmed kal so neprezimne in jih boste morali prezimiti na toplem. Nasprotno pa botanična vrsta Z. aethiopica prezimi tudi na prostem. Na žalost prezimna kala pride le v beli barvi. Za rumene, oranžne, rdeče ali celo črnovijolične cvetove pa boste morali izbrati neprezimne predstavnike. Kalam na vrtu namenite vlažno rastišče. Pri sajenju ne pozabite tudi na zastirko, ki bo preprečila prekomerno izsuševanje tal. Odlična za osrednji del cveta so tudi velika socvetja okrasnih lukov, na primer sorte 'Ambassador', 'Globemaster' in belocvetna oblika A. altissimum album. Za nekoliko nižje rastline s precej velikimi cvetovi posadite vrtne vetrnice (Anemone coronaria) in perzijske zlatice (Ranunculus asiaticus), ki zacvetijo v številnih živahnih odtenkih in bodo resnično popestrile šopke.   Podporne rastline Vsi šopki potrebujejo tudi številne podporne rastline. Nekatere izmed njih gojimo zaradi cvetov, druge zaradi dekorativnega listja. Med cvetočimi podpornimi rastlinami se vsekakor splača vključiti grintavec (Scabiosa), mrežico (Limonium latifolium) in veliko peščenico (Ammi majus). Grintavec bo šopkom dodal nekaj modre barve. Njegove cvetove boste lahko nabirali vse od sredine poletja pa do prvega mraza. Mrežica in peščenica imata nekoliko drugačen tip socvetij, ki bo šopkom dodal nekaj barvitosti in prosojnosti, saj zaradi rahlosti njunih socvetij cvetovi navidezno lebdijo v zraku. Če se boste odločili za kombinirano zasaditev, ne pozabite vključiti tudi sivke (Lavandula angustifolia), ki lahko odlično dopolnjuje šopke in napolni prostor s pomirjajočimi dišavami. Na gredo vključite tudi podporne rastline, ki jih boste gojili zgolj zaradi njihovega listja. Odlični predstavniki so plahtica (Alchemilla mollis), mačja meta (Nepeta) in čišljak (Stachys byzantina). V kolikor imate na vrtu tudi senčno gredo pa ne pozabite na liste host in praproti. Matevž Likar BODITE V CVETJU VSE LETO. BERITE REVIJO MOJ MALI SVET. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico. 

Thu, 24. Jun 2021 at 14:20

604 ogledov

Rožni vrt na Krasu
To je Villa Fabiani, rojstna hiša priznanega arhitekta Maksa Fabianija. Desetletja je samevala v ruševinah, pred približno desetimi leti pa je po zaslugi družine Malgaj začela doživljati ponoven razcvet. Danes je vila razkošen zasebni objekt z velikim posestvom, kjer lahko dahnete usodni da ali pa preživite romantičen oddih v popolni zasebnosti. Nas je zanimal njen rožni vrt. Ker to ni vrt javnega značaja, smo ga obiskali za vas in ga predstavljamo v besedi in predvsem v sliki. Vrt je zasnovala Breda Čopi, predsednica Društva ljubiteljev vrtnic, sestavljen je iz dvorišča, italijanskega parka, oranžerije, cvetoče pergole vzdolž vinograda ter dela ob ribnikih na koncu vinograda. Dvorišče oziroma teraso pred vhodom predstavlja travnata površina z veličastno, 500 let staro murvo, najstarejšo v Sloveniji. Drevo je nagnjeno in razklano, zato je podprto s kamnito ploščo in povezano s kovinsko spono. Kljub starosti vsako leto ozeleni, nudi veličastno senco ter bogato obrodi. Ob hiši so postavljene velike posode s citrusi, na nasprotni strani, kjer se z dvorišča po stopnicah spustimo v tako imenovani italijanski vrt, pa se na robu za nizko živo mejo ob kamniti ograji bohotijo elegantne popenjave vrtnice rožnatih odtenkov. To so vrtnice Palais Royal in Pierre de Ronsard. Italijanski vrt je bil nekoč namenjen uporabnim rastlinam, tam so navadno grede z zelenjavo in zelišči. V tem vrtu sta tem rastlinam namenjeni le še robni gredi, preostale so zasajene s sivko, potonikami in grmastimi, večkrat cvetočimi vrtnicami v beli, nežno rožnati in smetanasti barvi. Grede so, kot je značilno za italijanske vrtove, ograjene z nizkimi živicami iz pušpana. Vrtnici, ki v tem vrtu padeta v oči, ker sta temni, sta temno rdeča popenjavka ob stopnicah, ki je stara in je bila tam že, ko so prenavljali vrt, zato so jo pustili, druga pa je impozantna grmasta vrtnica Burgundy Iceberg s cvetovi v barvi terana. Na drugi strani se vrt spusti proti vinogradu. Ob stopnicah so zasajene sodobne grmičaste vrtnice Meilland – Marina Picasso – mnogocvetna nizka floribunda z belimi cvetovi. Na začetku je oranžerija, ki je še v pripravi, krasijo jo plezavke pastelnih barv. Ob zgornjem robu vinograda se po vsej dolžini vleče pergola z zgodovinskimi, romantičnimi vrtnicami. To so ramblerji, ki dosegajo velike dimenzije in bodo v naslednjih letih povsem prerasli pergolo. BODITE V CVETJU VSE LETO. BERITE REVIJO MOJ MALI SVET. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.  Vrtnice cvetijo konec pomladi in v začetku poletja in cvetijo približno tri tedne. Cvetovi so različnih velikosti, od povsem drobnih do nekoliko večjih, upogljivi cvetoči poganjki se kot slapovi spuščajo z vrha pergole. Izbrane sorte so v svetlih odtenkih, imena sort so skrbno izbrana, in sicer na temo rom Tudi ribnika ob koncu vrta sta zasajena z grmičastimi in popenjavimi vrtnicami pastelnih barv. Kot pove Breda Čopi, so želeli z izborom vrtnic poudariti prelepo okolje, v katerem stoji vila, zato so pastelne, nežne barve vrtničnih cvetov le pika na i naravni lepoti, ne izstopajo s kričečimi barvami, ampak le dopolnjujejo celotno sliko. Na vrtu Ville Fabiani je posajenih okoli 250 vrtnic več kot 80 različnih sort. Vrt je lep vse leto, najlepši pa zagotovo takrat, ko vrtnice dosežejo vrhunec cvetenja. Letos je bilo to zaradi mrzle pomladi nekoliko pozneje, navadno pa je to od druge polovice maja do sredine junija.

Thu, 24. Jun 2021 at 14:14

132 ogledov

Gabrova golobica pri nas ni najbolj pogosta
Golobici sta zelo okusni, pri nas pa jih tudi ni težko dobiti. Tudi sam lepe primerke rad poberem, še bolj pa sem vesel, če najdem kakšno gabrovo golobico. V sožitju z gabri Gabrova golobica (Russula carpini) se po okusnosti seveda ne more primerjati z najbolj iskanima golobicama, je pa pri nas dokaj redka. Sam nisem nobene odkril že nekaj let, prav tako se ne spomnim, kdaj sem kakšno videl na kateri od gobarskih razstav. Pri nas sicer ne manjka gabrov, s katerimi gabrova golobica raste v sožitju (mikorizi). Do najbližjih gabrov mi ni treba, le nekaj metrov, a pod njimi raste vse drugo, samo gabrove golobice ne. Različne barve klobukov Gabrovo golobico razen po rastišču prepoznamo po okrastih krhkih lističih na spodnji strani klobuka in belem betu z rjavorumenkastimi lisami. Povrhnjica klobuka ni vedno enaka. Največkrat je rjavoolivna, lahko pa je tudi škrlatnovinska ali celo sivovijolična. Bet je pri stari gobi prhek, tudi meso v klobuku ni prav čvrsto in nima kakšnega posebnega vonja in okusa. Gabrovo golobico lahko uvrstimi med večje golobice, saj njen klobuk v premeru doseže tudi do 12 centimetrov Pri najmanjših golobicah z okrastimi lističi klobuček redko preseže pet centimetrov. Seveda tako majhnih golobic ne nabiramo. Da je gabrova golobica dokaj redka, je ugotovil tudi italijanski poznavalec gob, Roberto Galli v svoji knjigi La russule (Golobice). »Gabrova golobica ni vrsta, ki bi jo zlahka prepoznali na terenu, predvsem zaradi barvne raznolikosti njenega klobuka. Toda če upoštevamo njeno krhkost, rumenenje in specifično rast pod gabri, jo je moč določiti.« Po mnenju nekaterih poznavalcev je gabrova golobica še najbolj podobna voščenolistni golobici (Russula puellaris). Na videz sta si precej podobni, le da je voščenolistna golobica občutno manjša, raste pa pod iglavci. Tudi ta golobička je užitna, a ni kaj dati v usta, torej še najbolj koristi določevalcem gob in gobarskim razstavam.  V začetku junija ali še prej Gabrova golobica sodi med zgodnje golobice. Navadno se pojavi že na začetku junija, v toplih krajih lahko že prej. Tudi primerki na sliki so bili najdeni pred leti v juniju. Pražena ali v omaki je menda srednje dobra, vendar je sam nisem nikoli nabiral za jed. Le zakaj bi jo, saj je v času njene rasti v gozdu dovolj drugih, pogostejših in okusnejših gob. Letošnje leto je sicer izjema, saj je aprilska pozeba in aprilsko ter majsko mrzlo vreme zavrlo skoraj vso spomladansko in poznospomladansko gobjo rast.  Branko Vrhovec

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Mali pes z velikim srcem