Ko imaš enkrat jazbečarja, ga imaš vedno. Nemška beseda za jazbečarja Dachshund izhaja iz zloženke Dachs, kar pomeni jazbec, in Hund, kar pomeni pes. Torej je bila ta pasma že po imenu sodeč vzrejena za lov na jazbece.

Jazbečarje poznajo malodane vsi ljudje. Navihanec s kratkimi nogami je nekoč razveseljeval skoraj vsako ugledno družino, ki je kaj dala nase, sploh če je bil kdo v družini lovec.

Če ni bil z lastnikom na lovu, je bil s gospodično hčerjo na nedeljski promenadi, kjer je seveda vedno poskrbel za prepir. Jazbečar ima namreč svoj veliki jaz in samozavest vgrajeno serijsko.

Zato potrebuje odločno in vztrajno vzgojo, prestopanje meja je namreč pri njem relativno lahko, saj nas vedno znova prepriča s svojim pogledom.

Jazbečar je ena od najbolj pogosto upodobljenih pasem psov v različnih umetniških delih. Za umetnike je bil namreč in je še zelo hvaležen objekt, kratke nogice in dolg valjast trup dopuščata obilo ustvarjalne svobode.

Najbolj znana je Picassova karikatura te pasme, imel je namreč jazbečarja po imenu Lump.

Jazbečarje so imeli še Napoleon, Frida Kahlo, Doris Day, še vedno pa jih vzreja danska kraljica. Jazbečar Waldi je bil celo maskota olimpijskih iger v Münchnu leta 1972.

Stara pasma

Matična dežela jazbečarjev je Nemčija, čeprav obstajajo upodobitve kratkonogih psov še iz časa starega Egipta. Vzredili naj bi jih iz kratkonogih goničev ter angleških in francoskih lovskih psov. Prvi, ki je k vzreji resno pristopil, je bil nemški gozdar Wilhem von Daacke. Vzrejal je kratkodlake jelenje rdeče jazbečarje. Bil je prepričanja, da ta pasma psov sodi izključno v lovske roke in o tem celo izdal leta 1883 zapis. V tistem času so bili jazbečarji težki približno 8 kg in kot take jih še danes smatramo za najbolj uporabne v lovu.

Leta 1888 so v Nemčiji ustanovili klub (Deutsche Teckel klub) in vzreja se je zelo razmahnila. Ne samo njihova uporabnost na lovu, ampak tudi moda je pripomogla k temu, da se je njihovo število zelo povečalo. Največjo škodo jim je najbrž prizadejala prva svetovna vojna, saj vse, kar je bilo nemško, ni bilo več zaželeno. Vendar se je pasma pobrala, očitno so bili v klubu enako vztrajni, kot je pasma, za katero so skrbeli. Klub pod enakim imenom deluje še danes, ima približno 25 tisoč članov, vzredijo pa okoli 9 tisoč mladičev letno. V Rusiji je pasma priljubljena v zadnjih dvajsetih letih, vzredijo 10 tisoč mladičkov. Japonci pa v številu vzrejenih mladičkov prednjačijo, vzredijo jih namreč kar 23 tisoč.

Kratkodlaki, resasti ali dolgodlaki

Iz prvotno kratkodlake različice so nastali še resasti in dolgodlaki jazbečarji, in sicer z dodajanjem drugih pasem v vzrejo. Resasti izhajajo iz kombinacij s šnavcerji, po katerih so podedovali vztrajnost in ostrost. Zaradi ostre, resaste dlake jih je potrebno trimati. Dolgodlaki pa so plod križanj s setri in španjeli. So mirnejšega značaja in zahtevnejši za nego. Kopanje in česanje je nujno.

Standard, pritlikavi ali kunčji

Snovalci pasme pa so šli še korak naprej. Izkoristili so genetiko in poleg prvotno vzrejene različice (8 do 9 kg ) ustvarili še dve velikosti, in sicer pritlikavega jazbečarja (približno 5 kg) in kunčjega jazbečarja (približno 3 kg). Če malce seštejemo in pomnožimo, dobimo devet različnih pasem jazbečarjev, tri vrste dlake v treh velikostih. Vsaka velikost in vsaka vrsta dlake se smatra za samostojno pasmo in se tudi na razstavah psov ocenjuje posebej. Tudi značaji so različni, kar človek dojame šele, ko je lastnik vsaj dveh velikosti teh psov. Nemški vzreditelji niso slučajno ustvarili še obeh manjših različic. Nastali sta iz potrebe lovcev po manjših, a enako pogumnih in ostrih psih. Pritlikavi in kunčji jazbečarji so bili namreč idealni za lov na kunce, saj je bil standardno velik jazbečar za v kunčje rove prevelik. Danes predvsem v Ameriki lahko srečamo jazbečarje s 14 kg. Tudi v Evropi se pojavljajo vedno večji predstavnike te pasme.

Po duši lovski pes

Vedno znova se začenja razprava o tem, ali so jazbečarji bolj lovski ali družinski psi. Bili so vsekakor lovski psi, vzrejeni za lov. Danes pa se vedno bolj selijo na kavč v krog družine. Kljub temu, da zna biti zelo simpatičen družabnik, pa ostaja jazbečar v svoji mali dušici in po velikem karakterju lovski pes. In to ne lovski pes kar tako, ampak dober vsestranski lovec. Marsikdo bi o tej pasmi spremenil mnenje, ko bi videl tega malega pogumnega psa delati v lovišču. Uživa na prostem, vdano spremlja svojega lovca, v trenutku pa se lahko prelevi tudi v pogumnega bojevnika, če zaloti lisico v rovu. Danes gre mnogo mladičkov teh pasem v nelovske roke in v tem primeru naj lastniki, ki niso lovci, jazbečarju omogočijo obilo gibanja na prostem. Jazbečarji veljajo za izredno bistro pasmo, zato jih je potrebno zaposliti z njim primerno aktivnostjo. V kolikor ostanejo brez dela, jim prav pride vsaka stvar, ki jo je po njihovo potrebno zgristi oziroma uničiti. Za jazbečarje pravijo, da najprej premislijo, ali se izplača narediti, kar zahteva od njih lastnik, potem pa to naredijo ali pa tudi ne.

Jazbečarji v Sloveniji

Za vzrejo jazbečarjev skrbi v Sloveniji Klub ljubiteljev psov jamarjev (jamar poimenujemo psa, ki je primeren za lov oziroma delo pod zemljo, v lisičinah ali jazbinah ) oziroma vzrejna komisija pri omenjenem klubu. Klub je bil ustanovljen leta 1926, istega leta je bilo organizirano tudi prvo tekmovanje jazbečarjev na Vrhniki. Prva dva kratkodlaka jazbečarja je k nam iz Češke pripeljal graščak Mihael Stare iz Mengša, leta 1933 pa je bilo v Slovensko rodovno knjigo vpisanih že 42 jazbečarjev. Med vojno je seveda delovanje kluba zamrlo, a so ga že leta 1945 jazbečarski zanesenjaki ponovno obudili. Klub deluje pod okriljem Kinološke zveze Slovenije še danes.

Mladiči jazbečarjev, ki so skoteni v Sloveniji in imajo izdan rodovnik Kinološke zveze Slovenije, so potomci staršev, ki so opravili vzrejni preizkus in vzrejni pregled. Če se odločate za nakup te ali katerekoli druge pasme, ne kupujte pri preprodajalcih in pri vzrediteljih, ki vzrejajo mladiče brez rodovnika.

Umirijo ga lahko le zdravstvene težave

Skoraj vsaka pasma psov ima značilne zdravstvene težave, tudi jazbečarji. Visok davek plačujejo namreč, ker imajo dolgo hrbtenico. Degeneracija medvretenčnih ploščic lahko privede do njihovega zdrsa. Če je lastnik pozoren in reagira hitro, je težava dobro rešljiva z operacijo. Bolezen steklenih kosti (Osteogensis Inferfecta – OI) se pojavi v primeru, ko je v kosteh motena ali odsotna izdelava kolagena. Bolezen se pokaže že v leglu pri mladičkih. Dobra stran tega je, da obsoja genetsko testiranje. To nam omogoča pregled nad bolno populacijo, potrebna pa je pazljivost pri parjenju. V Sloveniji niso znani oboleli psi, vendar je preventivno testiranje zelo pomembno, saj k nam prihaja veliko psov iz uvoza oziroma parimo samičke v tujini. Druge bolezni se pojavljajo v podobnem odstotku kot pri drugih pasmah psov.

Če omogočimo jazbečarju zdravo življenje, s pravilno ne preobilno prehrano ter dovolj gibanja, nas bo s svojimi norčijami in idejami razveseljeval zelo dolgo.

Damjana Žnidaršič – Švegelj