Avstralski ovčar
Brezmejna energija, vedno pripravljen ustreči svojemu lastniku, hitro učljiv, privržen - to je avstralski ovčar. Razvoj pasme je zavit v skrivnosti. Povsem natančen izvor in razvoj pasme nista poznana.
Moj mali svet
Živali

Torek, 19. julij 2016 ob 14:42

Odpri galerijo

Predniki večine danes poznanih ovčarskih pasem naj bi se v času baskovskih plemen začeli pojavljati na območju Evrope, predvsem Španije in Francije. V začetku 17. stoletja so iz Evrope v Avstralijo začeli izvažati ovce, skupaj z njimi pa tudi prej omenjene ovčarske pse.

Nekaj desetletij kasneje so merino ovce, z njimi pa tudi ovčarske pse iz Avstralije in Evrope pripeljali tudi v Ameriko. V začetku 18. stoletja so na zahodnem delu ZDA vse pogosteje omenjali "male modre pse brez repa" (little blue dogs with bob tails), ki so bili last tamkajšnjih priseljenih baskovskih ovčarjev.

Te hitro učljive, delovne in odporne pse so kmalu opazili lastniki velikih rančev z govedom. Uporabljali so jih za čuvanje in zganjanje goveda, ovc, rac, prav tako pa so se izkazali kot odlični čuvaji posesti. Kljub svojim odličnim delovnih lastnostim so bili izven zahodnega dela ZDA in izven rančev bolj malo poznani. Za njihovo večjo prepoznavnost je nedvomno dobro poskrbel človek z imenom Jay Sisler. Svoja dva psa Stuba in Shortyja je naučil najrazličnejše trike, nato pa z njima nastopal na številnih rodeo šovih, prav tako pa sta postala zvezdi številnih filmov. Leta 1957 so ljubitelji pasme ustanovili prvi pasemski klub za avstralske ovčarje, Australian Shepherd Club of America (ASCA), ki obstaja in deluje še danes. Pasma je bila v Ameriki uradno priznana s strani ameriške kinološke zveze (AKC) leta 1993, v Evropi pa s strani mednarodne kinološke zveze (FCI) leta 2007.


Inteligenca in energija

Avstralski ovčar je eden najinteligentnejših in najbolj energičnih psov. Ima večno željo ugajati svojemu lastniku, ki mu je tudi izredno privržen.

Je ena bolj glasnih pasem, ki sumljive ljudi, situacije pa tudi svoje veselje ob delu pogosto izraža z lajanjem. Prav tako se radi "pogovarjajo" z renčanjem, godenjem in vzdihovanjem.

Aussie ni pes, ki bi posedal okrog in bil "za okras". Je zelo aktiven in pameten, ki nujno potrebuje psihično in fizično zaposlitev, sicer si jo poišče sam, tako da izkoplje kakšno luknjo, zgrize kakšen copat ali neprestano laja. Kadar ima preveč nakopičene energije, se lahko pojavijo tudi težave z vedenjem in nervoza. Zaradi svoje hitre učljivosti in pripravljenosti za delo je zelo uspešen ter priljubljen v različnih pasjih športih: poslušnosti, agilityju, paši, rally obediencu, flyballu, dog dancingu, reševanju in podobno.


Postavitev meja

Pomembna je zgodnja in temeljita socializacija ter postavljanje mej. Hitro namreč ugotovijo, kaj smejo in česa ne.

Kadar meje niso jasno postavljene s strani lastnika, si jih postavijo sami in lahko postanejo tudi pretirano posesivni.

Psi te pasme so lahko po naravi zadržani do tujcev, članom svoje družine pa so zelo privrženi in bi zanje naredili vse. Običajno si izberejo enega lastnika, ki so mu, če je le možno vedno za petami. Najbolj srečni so, kadar so lahko v družbi, saj niso radi sami. Ob pravilni socializaciji se dobro razumejo z drugimi psi ter drugimi domačimi živalmi.

Različno dolgi repki

Avstralski ovčar je srednje velik pes, srednje dolge dlake, zelo različnih barv dlake. Njihov pogled izraža pozornost in inteligenco, oči so lahko različnih barv. Ena od posebnosti pasme je, da se mladički lahko skotijo z različno dolgimi repki, od čisto kratkih pa do dolgih repov. V vzreji so še posebno cenjeni pripadniki pasme s kratkimi, tako imenovanimi ´NBT´ repki.

Težko najdemo pasmo, ki ima tako zanimive in unikatne vzorce in barve dlake kot avstralski ovčar.

Najdemo jih v eni barvi (črna, rdeča, blue merle, red merle), dveh barvah (prej omenjene barve v kombinaciji z rjavimi ožigi ali v kombinaciji z belo bravo) ali treh barvah (prej omenjene barve v kombinaciji z ožigi in belo bravo). Dlaka je preprosta za nego in nima vonja.


Izbira mladička

Pri nakupu avstralčka je pomembna izbira dobrega vzreditelja, ki veliko da na zdravje, karakterno stabilnost psa ter je bodočemu lastniku pripravljen stati ob strani z nasveti in s pomočjo.

Dober vzreditelj premišljeno izbira paritvene kombinacije, v vzreji uporablja zdrave in tipične predstavnike pasme. Z mladiči se veliko ukvarja in jih primerno socializira, navadi na ljudi in človeške dotike, različne hrupe in situacije.

Z veseljem bo tudi odgovoril na vsa vprašanja bodočih lastnikov in jim podrobneje predstavil pasmo. Prav tako bo znal svetovati, če je pasma za bodočega lastnika primerna ali ne, kakšen način vzgoje potrebuje, kakšne so lahko težave. Bodočemu lastniku bo pomagal pri izbiri mladička, saj se določene razlike v videzu in temperamentu pokažejo že v leglu.

Avstralski ovčar ima razmeroma dolgo življensko dobo, 15 let in več, zato se pred nakupom dobro posvetujte in psa kupite odgovorno.

Besedilo in fotografije: Lana Premk

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 27. Mar 2020 at 12:47

109 ogledov

Zaščita vrtnin in sadnega drevja pred spomladansko pozebo
Kmetijski svetovalci specialisti zato opozarjajo na splošne ukrepe za povečanje odpornosti rastlin proti nizkim temperaturam in za omilitev posledic spomladanske pozebe. Na občutljivost sadnih rastlin (brstenje, cvetenje, razvoj plodičev) v primeru nizkih temperatur v prvi vrsti vpliva kondicija dreves oziroma prehranjenost brstov iz preteklega leta; predvsem v obdobju, ko brsti diferencirajo in se zalagajo s hrano. Tiste rastline, ki so v stresu (bolezni, škodljivci, slaba prehrana …), bodo zagotovo prej pozeble. “Ker je še možnost, da se temperature spustijo pod ledišče, lahko pridelovalci na več načinov povečajo odpornost in zmanjšajo posledice spomladanskih pozeb. Pomaga zavijanje dreves s folijami in zimskimi koprenami (debelejše oziroma gostejše koprene) ter prekrivanje jagodičevja s koprenami. Pri tem je potrebno prekriti drevo oziroma grmičevje po celotni površini, tako da ni odprtin, skozi katere bi vdiral hladen zrak," svetuje Vasja Juretič, specialist za sadjarstvo in oljkarstvo pri KGZ Nova Gorica. Če so tla suha, jih je priporočljivo namočiti. Vlažna in zbita tla vpijejo čez dan veliko več toplote kot suha in lahka. Zadržana toplota vpliva na manjšo pojavnost pozebe v nočnih urah. V sadovnjakih je priporočljivo mulčanje oz. košnja trave, saj travna ruša podnevi odbija sončno sevanje, ponoči pa odda veliko toplote zaradi izhlapevanja vode skozi liste.  Češnja Kurjenje in oroševanje nasadov S kurjenjem v nasadih se razvije dimna zavesa, ki lahko bistveno ublaži pozebo. Za kurjenje ob robovih in v notranjosti nasadov je priporočljivo uporabljati vlažne materiale (sekanci, žagovina, trava, grmičevje), da dosežemo počasno gorenje oziroma tlenje materiala. Ob kurjenju se sprošča vlaga, ki ob kondenzaciji sprošča toploto. Možna je tudi uporaba parafinskih sveč (- 2 °C 200 sveč, - 7 °C 500 sveč/ha), ki je priporočljiva in uspešna v popolnem brezvetrju. Na trgu je mogoče kupiti številna sredstva, izvlečke alg in aminoklislin, ki krepijo rastline pred pozebo. Potrebno jih je uporabiti v skladu z navodili za uporabo. Hruška Zaščita zgodnjih vrtnin Voda v rastlinskem tkivu pri temperaturah pod 0 °C zamrzne oziroma se spremeni v kristale, ki poškodujejo celične stene. Pri ponovnem dvigu temperature rastlina porjavi in propade. Če imajo rastline v celici manj rastlinskega soka oziroma več suhe snovi, je manjša verjetnost pozebe. Nekatere takšne rastline, kot je na primer peteršilj, listnati ohrovt in druge, prav zato zimo preživijo na prostem. Zgodnje spomladanske pozebe lahko prizadenejo solate, ki so že v fazi delanja glav oziroma tik pred pobiranjem. Mlade sadike solate prenesejo tudi do -5 °C, vsekakor pa jih prekrijemo z vlakninami tudi zato, da je pridelek bolj zgoden. Za nizke temperature so občutljivi tudi poganjki zelenih špargljev, ki so že nad zemljo, tisti pod zemljo pa ostanejo nepoškodovani. Rjave pozeble poganjke je potrebno pobrati, ker so propadajoče rastline vir okužb z boleznimi. Na njivah vznikajo tudi posevki graha in boba. Obe rastlini v mladem stadiju preneseta od -4 do -8°C. Kasneje so rastline bolj občutljive. Mlade rastlinice korenčka prenesejo tudi do -5 °C, prav tako rdeča pesa prenese -3 °C do -4 °C. Kapusnice so nekoliko bolj občutljive. Sadike zgodnjega zelja, cvetače in brokolija je pri aprilskem sajenju potrebno prekriti, kar hkrati prepreči nalet škodljivcev. Bučnice so zelo občutljive na vse temperature pod 0°C, prav tako fižoli ter plodovke, zato vse te kulture sadimo ali sejemo na prosto šele maja. Mlad krompir (Foto: Iris Škerbot) Zgodnji krompir – mladi poganjki pomrznejo že pri -1 °C ali -2°C, vendar takšen krompir odžene nove poganjke in s tem veliko gomoljev, ki so praviloma drobni. Natalija Pelko iz KGZ Novo mesto in Ana Ogorevc iz KGZ Ljubljana, specialistki za zelenjavo, svetujeta, da pridelovalci posevke zelenjave prekrijejo z agrotekstilnimi prekrivkami in tuneli. Za večino zgodaj sajene zelenjave je že v tehnoloških navodilih priporočeno prekrivanje z debelejšimi agrotekstili ali prekrivnimi mrežami, sajenje v zavarovane prostore, visoke in nizke tunele. Temperature pod tkanino so 3 do 5 ˚C višje, kar je odvisno od debeline tkanine in načina pokrivanja. Prednosti tkanin pred drugimi materiali so predvsem nizka teža materiala, velika zračnost, propustnost za vodo in dobra obramba proti zmrzali. Ob nizkih temperaturah dvojna folija Zaščitne mreže proti zmrzali so bolj prepustne za vodo in osvetlitev, a so nekoliko manj učinkovite proti nizkim temperaturam. Pri temperaturah pod -2 °C je priporčljivo zgodnje saditve še dodatno zaščititi, pod – 5 ˚C pa dodatno prekriti z dvojno folijo. Dodatno prekrivanje z agrotekstilom priporočajo tudi v zavarovanih prostorih, da se prepreči dostop hladnega zraka. Seveda pa ne smemo pozabiti na zračenje, saj zaprti tuneli ob dodatni kopreni predstavljajo idealno gojišče za bolezni in škodljivce. Če so tekstilne folije dobro napete nad posevek, kondenzirane vodne kapljice v tkanini zmrznejo in tako tvorijo zaščito ter zmanjšajo možnost, da bi rastline pod tkanino zmrznile. Učinek je podoben kot pri oroševanju proti pozebi, če je koprena dobro napeta nad posevek. Pravočasna uporaba sredstev za krepitev rastlin (6 – 12 ur pred pozebo) lahko zmanjša posledice pozebe. Besedilo: Dragica Heric, fotografije: Marjeta Hrovatin

Fri, 27. Mar 2020 at 10:35

85 ogledov

Ovčja volna v visoki gredi
Volneni filc položimo čisto na dnu, nato pa obložimo notranjost grede do okrog pol metra pod vrhom. Filc tako nadomesti razne nenaravne notranje zaščite, kot so guma, folija in podobno. Razsuto neoprano ovčjo volno ali t. i. kemlak (odpadne volne pri proizvodnji) pa položimo v visoko gredo nad dračje oziroma tik pod  zaključno plast rodne zemlje. Ovčja volna spomladi postriženih ovac, ki so bile pozimi v hlevu, vsebuje dušik. Če imamo visoko gredo na zelo sončnem mestu, priporočamo, da jo tudi zgoraj zaščitimo z bio volneno zastirko, v katero naredimo luknje in posadimo rastline. Isto zastirko lahko  uporabimo za sajenje dva- do trikrat, na koncu pa jo zakopljemo v zemljo, kjer bo še naprej opravljala nalogo uravnavanja vlage, pospeševala bo rast ter odganjala škodljivce. Ovčja volna smrdi voluharju. Koristi ovčje volne v visoki gredi: - uravnava vlago v zemlji in prepreči prekomerno izsušitev tal, - odganja voluharje, rdeče polže in druge škodljivce, - pospešuje rast zelenjave, - preprečuje prehitro propadanje lesa - oboda visoke grede.

Fri, 27. Mar 2020 at 09:56

70 ogledov

Češnje – od cveta, prek ploda do okrasnega lubja
Ta rod nas zdaj razveseljuje s češnjami, višnjami, breskvami, nektarinami, marelicami, slivami in mandlji. Če smo natančni, pravzaprav predstavlja večino sadnih dreves, ki jih navadno najdemo na naših vrtovih. Češnje pa niso le sadno drevje. V naravi in okrasnih vrtovih najdemo številne predstavnike, ki polepšajo pomladno sezono z obilico cvetov in popestrijo zimo s svojim barvitim lubjem. Čudoviti cvetovi Dobro znan predstavnik češenj je češnjelika sliva (P. cerasifera), ki je bila v preteklosti priljubljeno parkovno drevo in so jo pogosto sadili v okolici novih stanovanjskih sosesk. Češnjelika sliva lahko zraste v visoko drevo, ki je spomladi povsem prekrito z rožnatimi cvetovi. Za sodobnejšo izvedbo lahko na okrasni vrt posadite njeno sorto ’Thundercloud’, pri kateri boste spomladi poleg cvetov občudovali tudi živahno rdečkaste mlade liste, ki bodo postopno prešli v temno škrlatno barvo. Svojo največjo botanično pestrost in tudi največje občudovanje češnje dosežejo na Daljnem vzhodu. Njihovi cvetovi spomladi privabljajo v parke množice ljudi, ki občudujejo njihovo lepoto in minljivost. Med japonskimi češnjami najdemo v parkih številne predstavnike, kot so na primer vrste P. serrulata, P. speciosa, P. × yedoensis in P. sargentii. Med japonskimi češnjami je vrsta P. serrulata še posebej razširjena po okrasnih zasaditvah, saj so jo vzgojili v številne čudovite sorte. Odlični obliki te češnje sta sorti ’Shirofugen’ in ’Kanzan’, ki zacvetita s polnimi cvetovi. Pri sorti ’Kanzan’ pa so zanimiv pomladni okras tudi njeni mladi listi, ki so obarvani v bronaste odtenke. Za nekoliko nižjo krošnjo je odlična izbira sorta ’Shirotae’, ki požene skoraj vodoravne veje. Spomladi jih bodo okrasili popolnoma beli nepravilno polni cvetovi. Za povsem nasproten videz pa poskrbi sorta ’Amenogawa’, ki ima topolom podobno izrazito stebričasto rast. Med sortami ne manjka niti povešava oblika. Sorta ’Kiku-shidare’ tako požene izrazito povešave poganjke, ki jih bodo spomladi prekrili polni rožnati cvetovi. Za nekoliko drugačne cvetove posadite sorto ’Gyoiko’. Njeno ime se navezuje na zelenkasto-rumeno ceremonialno oblačilo, ki ga nosijo v cesarjevi palači. Ime je dobila zaradi cvetov v kremasto-rumenih odtenkih. Včasih jo prodajajo tudi pod oznako ’Tricolor’, saj lahko v cvetovih najdemo tudi odtenke zelene in rdečkaste barve. Odlična izbira je tudi sorta ’Horinji’, pri kateri lahko spomladi občudujemo barvite škrlatne brste, iz katerih se nato odprejo nežno rožnati cvetovi. Pritlikave sorte Češnje so v osnovi visoka drevesa, poznamo pa tudi pritlikave sorte. Evropska pritlikava češnja (P. fruticosa) tako zraste le meter visoko in ima grmasto razrast. Na okrasnem vrtu jo pogosto uporabljajo kot rastlino za žive meje in privabljanje čebel. Včasih jo najdemo tudi cepljeno na navadno češnjo in oblikovano kot kroglast grmiček na dolgem golem steblu. Med bolj okrasnimi grmičastimi predstavniki pa je potrebno omeniti tudi češnjo P. incisa ’Fujimae’. Zraste v do tri metre visok grm, ki je spomladi okrašen z nežno rožnatimi brsti, iz katerih se odprejo nežni beli cvetovi. Podobno višino doseže tudi sorta ’Kiku’. Njeni izrazito povešavi rožnati cvetovi se počasi odpirajo in dosežejo svoj vrh šele maja. Čremsa (P. padus) je v primerjavi z nekaterimi drugimi predstavniku rodu nekoliko manj izrazito drevo, vendar je avtohtona vrsta, zato je še posebej primerna za živalim prijazen vrt. Poleti cvetove nadomestijo črni plodovi, ki teknejo številnim vrstam ptic. Lubje za barvito zimo Številne češnje pa so odlična popestritev tudi za zimski vrt, ki ga polepšajo s svojim barvitim lubjem. Za resnično rdečkaste odtenke je odlična tibetanska češnja (P. serrula). Njeno steblo in veje krasi svetleče lubje v rdečkasto-rjavkastih tonih. Tibetanska češnja je pogosto večstebelna, kar le še doda k njenemu učinku na zimskem vrtu. Povsem druge tone pa najdemo pri madžurski češnji (P. maackii) oz. njeni sorti ’Amber Beauty’, ki poženeta zlato-rjavkaste poganjke v odtenkih cimeta. Cvetovi že novembraCvetovi naših domačih in japonskih češenj so navadno sinonim za pomlad. Kljub temu najdemo v celotni pestrosti rodu tudi predstavnika, ki cveti izven tega obdobja. Češnja P. subhirtella ’Autumnalis’ ob milih zimah lahko cveti že od novembra dalje. Nekoliko drugačen je tudi pri nas zelo pogost zimzelen predstavnik – lovorikovec (P. laurocerasus). S svojimi velikimi bleščečimi listi je dobra izbira za poživitev senčnih leg, ki jih odlično prenaša. Zelo dobro pa se obnese tudi v živi meji, ki jo bodo spomladi popestrili njegovi dišeči beli cvetovi. Orešek, ki ni orešek Morda kot posebnost omenimo še orešek, ki ni orešek. Plod mandlja, ki je prav tako predstavnik tega rodu, se navadno omenja v isti sapi kot ostale oreške (npr. orehe in lešnike), a je v resnici seme in ne plod. Gre za zanimivo botanično razliko, ki pa nikakor ne vpliva na njegovo okusnost, kar je razvidno že iz številnih pijač, sladic in drugih jedi, ki jim mandlji izboljšajo okus. Češnje so čudovita skupina dreves, ki nas spomladi razveseljujejo z živahnimi cvetovi, številne pa kasneje v sezoni še z okusnimi plodovi. Med njimi boste tako nedvomo našli drevo za vsak vrt in okus, ki ga boste z veseljem obiskovali leto za letom. Besedilo in fotografije: Matevž Likar

Thu, 26. Mar 2020 at 15:43

97 ogledov

Zastiranje tal
Pogosto so lahko vir različnih neželenih snovi ali nečistoč. Zato imajo pomemben vpliv tako na količino kot na kakovost pridelka. V Sloveniji imamo zelo ugodne razmere za razvoj plevelov (bogata tla, veliko padavin). V pridelavi zelenjadnic je zelo pomembno, da z izvajanjem različnih ukrepov zagotovimo čim manjšo banko semen v tleh in preprečujemo vnos plevelnih semen na pridelovalne površine z uporabo prečiščenega semena, kompostiranih organskih gnojil in s stroji. Plevelov nikoli ne moremo popolnoma zatreti. Pogosto se premalo zavedamo, da je manjša populacija plevelov zaželena in potrebna tudi s stališča naravnih ravnovesij – za življenje številnih, pogosto nevidnih prebivalcev. K zmanjševanju zapleveljenosti površin znatno pripomoremo z izvedbo širokega kolobarja, pravočasnim spravilom pridelkov, gnojenjem, ki pripomore k rasti zelenjadnic, pridelovalno higieno in setvijo prečiščenega semena. V pomoč pri obvladovanju plevelov nam je tudi mehansko zatiranje (ročno ali strojno), uporabo ognja, prekrivk in zastirk. Zastiranje tal Uporaba zastirk je ena od najstarejših metod zatiranja plevelov, saj plevelom fizično preprečimo vznik. Zastiranje tal varuje tla pred vremenskimi vplivi (dežjem, vetrom, sončno pripeko), ki rušijo strukturo tal. Pod zastirkami ostajajo tla rahla in zračna, medtem ko se tla na površinah s slabšo ali porušeno strukturo bolj zbijajo in sesedajo. Z uporabo zastirk senčimo tla, prekrita tla pa so hladnejša in v vročih delih leta oziroma v vročih poletjih tako vplivamo tudi na boljši sprejem vode in hranil v rastlino. Tla pod zastirko ostajajo dalj čas vlažna, voda je posledično dostopnejša rastlinam, hkrati pa ker z zastiranjem tal preprečimo izhlapevanje, vplivamo tudi na zračno vlago v posevku ter posledično na pojav, razvoj in širjenje bolezenskih povzročiteljev in škodljivcev. Zastirke pa lahko izločajo tudi snovi, ki zavirajo kalitev plevelov. Najučinkovitejše so proti enoletnim plevelom. Večletni, trajni pleveli lahko prodrejo skozi zastirko in ker dobro prenesejo zastiranje, se lahko njihov delež pri dolgotrajnem zastiranju tal celo poveča.   Različni materiali Za zastirko najpogosteje uporabljamo žitno slamo, seno, mleto koruznico, nepreperel kompost, praprot, trstičje, ovčjo volno, luščine ajde, ostanke lupin lupinarjev in podobno. Uporabimo lahko odpadke papirne, tekstilne ali lesne industrije, ki pa v pridelavi niso najbolj zaželeni. Zastirke iz organskih materialov hkrati služijo kot vir hranil, saj jih običajno po letu uporabe (v jeseni) vdelamo v tla. Uporaba žitne slame je še posebej dobrodošla spomladi, saj se v sončnih dnevih ogreje tudi zrak v votlih bilkah, ponoči pa to toploto oddaja tudi mladim rastlinam. Slamo, ki jo želimo uporabiti za zastirko, si priskrbimo iz nezapleveljenih posevkov, saj lahko v nasprotnem na površino prinesemo tudi seme plevelov in lahko v bodoče pričakujemo več težav s pleveli. Na manjših površinah in pri pridelavi v zavarovanih prostorih so poleti zelo dobrodošle zastirke iz sveže pokošenih rastlin (najpogosteje uporabljamo kar pokošeno travo). Zastirka iz svežih rastlin tla tudi hladi, sok pokošenih rastlin pa vsebuje tudi hranila v sledovih. Pomembno je, da ne pozabimo, da morajo biti rastline, ki jih bomo uporabili kot zastirko, pokošene pred cvetenjem oziroma semenenjem. Uporabna ovčja volna Pogosto pri izbiri ustrezne zastirke pozabimo na uporabo ovčje volne. Ovčja volna (dlaka) položena v srednje debeli plasti (približno 10 cm) okoli rastlin služi kot zastirka. Tovrstno zastirko lahko na koncu pridelovalne sezone preprosto zadelamo v tla in bo služila kot vir hranil (organsko gnojilo). Spomladi so tla pod takšno zastirko topla, poleti pa bolj hladna. Volna močno vpija vodo in tako predstavlja še nekakšen rezervoar za sušno obdobje. V bolje založenih kmetijskih trgovinah se lahko založimo tudi s filcano ovčjo volno (pri postopku filcanja se dlake volne prepletejo v stabilnejšo obliko, ne izgubijo pa se uporabne, prej opisane lastnosti volne), ki jo v posevkih uporabimo kot zastirko. Zastirko iz čiste ovčje volne lahko po končani sezoni zadelamo v tla (podobno kot ovčjo volno). Kot zastirko v vrtu odsvetujemo uporabo filcev, ki se uporabljajo v gradbeništvu. V trajnih nasadih (na primer nasadi špargljev in artičoke) v tujini kot zastirko pogosto zasledimo tudi luščine ajde, ostanke lupin lupinarjev in podobno. Pogosto bi želeli kot zastirko uporabiti tudi žagovino, lesne sekance, lubje in podobno. Uporaba teh materialov v pridelavi vrtnin ni najbolj zaželena. Folije proti plevelom Folija predstavlja znaten strošek, ki pa je v donosnejših kulturah seveda sprejemljiv. Pri pridelavi uporabljamo črne, rjave, bele, prozorne folije. Prozorne folije so v naših razmerah manj uporabne, ker se pleveli pod njimi razvijajo še močneje kot sicer. Slaba plat folije so stroški spravila in odstranjevanja. V zadnjih letih prav zato na pomenu pridobivajo biorazgradljive folije, ki jih po končani pridelovalni sezoni enostavno zadelamo v tla (podobno kot zastirke iz organskih materialov). Pomembna lastnost biorazgradljive folije je predvsem njena obstojnost, ki mora ustrezati dolžini rastne dobe zelenjadnice, ki jo bomo na tej foliji pridelovali. Pri izbiri folije bodimo pozorni tudi na razmik med odprtinami, saj bo taka razdalja sajenja. V vročih letih lahko pri pridelavi na foliji na rastlinah in plodovih, ki so v neposrednem stiku s folijo, zasledimo sončne in toplotne ožige. Z uporabo folij se lahko povečajo težave z nekaterimi škodljivci in boleznimi ali pa pridejo do izraza negativni učinki pretiranega namakanja. Dobro je vedeti Za boljši učinek zastiranja je potrebno material, ki ga uporabljamo za zastiranje, enakomerno porazdeliti po površini. Spomladi zastirko polagamo sredi sončnega dne, saj so takrat tla najbolj ogreta. Če jo bomo položili v hladnem ali oblačnem dnevu, se bodo naša tla ogrevala počasneje. Zastirke nikoli ne polagamo na suha ali razmočena tla. V primeru polaganja zastirke na suha tla bomo takšna tla težje namočili, v primeru polaganja na razmočena tla, pa se tla ne bodo dovolj hitro osušila. Pri uporabi zastirk se lahko povečajo težave s polži, voluharjem, mišmi in bramorjem, zato bodimo pri uporabi zastirk na površinah, kjer že imamo težave s temi škodljivci previdni in spremljajmo dogajanje v posevkih. Hkrati pa nam nekatere rastline, ki jih uporabimo kot zastirko, lahko pomagajo pri odganjanju škodljivcev (na primer listje bezga uporabljamo kot odvračalo za polže). Iz zastirk se lahko sproščajo tudi različne snovi, ki lahko včasih tudi negativno vplivajo na razvoj posevka, ali pa sproščajo neprijetne vonjave, ki se lahko vežejo na plodove in zmanjšajo njihovo tržno vrednost. Besedilo in fotografije: Iris Škerbot

Thu, 26. Mar 2020 at 15:17

108 ogledov

Blitva za celo vrtnarsko sezono
Je izhodiščna surovina za pripravo kuhane jedi – zelene omake ali po domače špinače, ki nekaterim ni všeč, mnogi pa jo cenimo. List je mogoče rabiti tudi svež. Blitva ni sorodnica špinače Med špinačnice uvrščamo blitvo (Beta vulgaris L. ssp. vulgaris var. Conditiva), špinačo (Spinacia oleracea) ter novozelandsko špinačo (Tetragonia tetragonoides Pall.). Napačno je razmišljanje, da je blitva botanično v sorodu s špinačo. Druži ju zgolj kulinarična podobnost, saj ju uporabljamo na enak oziroma zelo podoben način in ju zato štejemo v skupino, ki ji rečemo špinačnice. Blitva je bolj v sorodu z rdečo peso (Beta vulgaris L. ssp. vulgaris var. vulgaris) kot z navadno špinačo. Še bolj botanično vsaka zase sta z novozelandsko špinačo. A vse tri zelenjadnice druži enaka ali podobna uporabna vrednost – svež, zelen list, ki je primeren tako za predelavo kot za svežo uporabo. Listi blitve so navadno svetlo živo zelene do izrazito temno zelene barve. Listna ploskev je lahko tudi z rdečimi, rumenimi in vijoličastimi odtenki, kar je sortno odvisno. Posebne sorte imajo lahko tudi različno obarvane listne žile ter bolj ali manj debele (mesnate, sočne) in obarvane listne peclje, ki so tudi užitni. Blitva je špinačnica, ki se odlikuje po svoji dobri prilagojenosti na visoke zgodnje in srednje poletne temperature. Za pozno poletje je blitvi zelo podobna novozelandska špinača, ki se s krajšanjem poletnih dni zelo bujno razrašča in tik pred jesensko slano daje obilo listov, primernih za spravilo. Blitva in kolobar Blitvo gojimo na drugi ali tretji poljini v vrtu, kjer ji lahko ponudimo dovolj hrane za celoletno rast in razvoj bogate listne mase. Blitva tako kot ostale špinačnice zahteva zelo širok kolobar in ne prenese pogoste setve na istem mestu, zato jo pridelujemo na isti gredi šele po premoru štirih ali petih letih. Blitva je zelo zahtevna glede vsebnosti kalija v tleh in tudi ostalih hranil ji ne sme manjkati. Odsvetujem gnojenje s svežim hlevskim gnojem, potrebuje 1,2 kg dušika in 1,2 kg fosforja ter 2,4 kg kalija za 100 m2 površine. Tako bomo pridelali tudi do 250 kg blitve na tej površini. Za štiričlansko družino sicer zadostuje že štiri do šest bujnih rastlin, saj nam že ena rastlina ob rednem odstranjevanju listov da tudi do štiri kilograme svežih listov. Blitvini dobri sosedi so nekatere kapusnice (cvetača, zelje, brstični ohrovt, brokoli, kitajski kapus, ohrovt) tudi črna redkev, redkvica in kolerabica, drobnjak, stročnice (npr. grah in fižol, tudi visok za poletno senco), korenček, solata. Lepo se dopolnjuje z žametnico (tagetes), ognjičem in kapucinkami. Slaba oziroma neprimerna soseda je rdeča pesa, tudi špinača in loboda. Zasnova posevka Blitva za vznik potrebuje vsaj 6 °C in optimalno raste pri 16 °C. Je nezahtevna, a požrešna rastlina. Neposredno na gredo posejemo seme ali posadimo vzgojene sadike. Blitvo sejemo neposredno na gredo zgodaj spomladi, od začetka marca dalje. Sejemo na gosto v vrsticah in mlade rastline redčimo. Populjene uporabimo za solate ali priloge mesnim jedem. Vzgojene sadike naj imajo dober koreninski sistem in čvrsto koreninsko grudico ter vsaj štiri do šest listov v nadzemnem delu. Presajamo jih na končno pridelovalno razdaljo vsaj 40 do 45 cm v vrsti in enako tudi med vrstami. Seme blitve (tudi rdeče pese) je poligermno, kar pomeni, da lahko iz enega posejanega semena ali mešička vzklije več kot ena rastlinica. Pri večini preostalih zelenjadnic iz enega semena vznikne le ena rastlina in je seme monogermno. To je pri blitvi treba upoštevati, da setev oziroma sajenje ni pregosto. Nezahtevna oskrba Blitva vzkali kmalu po setvi, še posebej ob primerni talni vlagi in toploti. Od maja dalje so na voljo prvi posamezni listi ali cele mlade (izpuljene) rastline. Liste režemo, ko dosežejo višino od 10 do 15 cm. Trgamo ali režemo le zunanje liste, liste v srčku rastline puščamo, saj tako omogočimo razvoj novih, mladih listov. Liste režemo sproti in s tem vzpodbujamo rast in oblikovanje novih. To počnemo do zgodnje jeseni, tudi do zime, ko blitva preneha oblikovati liste. Lahko tudi prezimi in naslednjo pomlad ponovno odženejo novi listi, potem pa rastlina zacveti in naredi semena. Namakamo vsakih nekaj dni Poleti jo občasno zalijemo, lahko jo tudi dodatno pognojimo z listnimi ali foliarnimi gnojili. Uporabite tekoča organska gnojila ali druga sredstva za krepitev rasti, ki jih naredite sami ali kupite in so narejena na osnovi morskih alg in zelišč. Primerno obdelana tla bodo rastlini nudila dovolj talne vlage ter hranil, zato bo oblikovala nove liste tudi poleti. Ker ima blitva močan in globok koreninski sistem, zadošča namakanje vsakih nekaj dni. Koristno je tudi zastiranje tal z organskimi zastirkami (slama, trava ….). Blitva s svojo bogato listno maso tudi sama dovolj dobro zastira tla in je dobro konkurenčna tudi plevelnim rastlinam, zato občasno okopljemo tla med rastlinami zaradi zračenja in ne kot pletje. Pisane sorte zelo okrasne Najbolj tradicionalno je sejati srebrno listno blitvo, ki oblikuje značilne zelene in mesnate liste, a tako za okras kot tudi uporabo lahko poskusite s sortami pisanostebelne blitve. Popestrile bodo vrt in posode z okrasnimi rastlinami. Blitva je vir cenjenih hranilnih snovi s pozitivnimi učinki na zdravje. Vsebuje vitamina C in skupine B-kompleks, kot so folati, niacin, vitamin B-6 (piridoksin), tiamin in pantotenska kislina. Je odličen vir vitamina K. Le ne pozabite dovolj pogosto rezati dobro razvite liste, da boste vzpodbujali tvorbo novih, mladih, okusnih in zdravih listov. Besedilo in fotografije: Igor Škerbot

Thu, 26. Mar 2020 at 15:03

83 ogledov

Psi v preteklosti
Zaradi številnih podobnosti med volkom in psom, tako fizičnih kot tudi vedenjskih, lahko domnevamo, da se je pes razvil iz volka. Začetki udomačitve Udomačitev psa se je bržkone začela, ko so naši predniki postali lovci in nabiralci. Divji psi so zelo verjetno pobirali ostanke na robovih človekovih začasnih bivališč, tamkajšnji lovci pa so začeli ceniti pse, ker so jih opozarjali na prihajajočo nevarnost. Ko so človekove naselbine postajale bolj stalne, so psi postali vse bolj dragoceni kot čuvaji, sčasoma pa tudi kot lovski in ovčarski psi. Od vsega začetka pa je evolucijo psa v veliki meri usmerjal in vodil človek, ki je pse selektivno vzrejal za opravljanje določenih nalog. To je počel tako, da je med seboj paril pse, ki so imeli določene podobne lastnosti, kot denimo velikost, lovske sposobnosti, sposobnosti čuvanja. Naši predniki so postopno z načrtno vzrejo razvili in ohranjali različne tipe psov tako po velikosti kot po vedenjskih lastnostih. Od volka do psa Kako neki se je divji, oprezen in nadvse inteligenten plenilec prelevil v enega človeku najljubših spremljevalcev? Čeprav je bila udomačitev psa zagotovo eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini človeka, je čas udomačitve predmet številnih razprav. Evolucijska genetika Robert Wayne in Charles Vila sta postavila teorijo, da so se psi prvi ločili od volkov pred 135.000 leti. Genetik Peter Savolainen pa je navedel domnevo, da je do udomačitve psov prišlo veliko pozneje, namreč pred 15.000 do 40.000 leti. Prav tako dokazuje, da prav vsi današnji psi izvirajo iz majhne populacije psov iz vzhodne Azije, od koder so se kasneje razširili po vsem svetu. Vsekakor pa je vsem teorijam navkljub nedvoumno dejstvo, da psi in ljudje že veliko časa uživamo v sožitju. Sivi volk Sivi volk se je nekoč potikal po vsej severni Ameriki, od vzhodne do zahodne obale, od arktičnih območij pa vse do osrednje Mehike. Še vedno jih lahko v večjem številu najdemo na Aljaski in v Kanadi, programi iztrebljanja in izguba bivalnih območij pa so povzročili, da so ti plenilci v nekaj stoletjih skoraj povsem izginili z drugih delov celine. Avstralski dingo Dingo je starodavni prostoživeči prvinski pes, ki živi le v Avstraliji. Domnevajo, da so njegovi predniki skupaj s prvimi človeškimi naseljenci prišli iz jugovzhodne Azije. Ta naselitev v Avstralijo naj bi se zgodila pred nekaj tisočletji, ko so bili psi še bolj ali manj divje živali in so bili precej bliže svoji prednikom – sivim volkom. Vse odtlej, ko so živeli proč od ljudi in ločeni od drugih psov, so glede na pogoje avstralskega ekosistema razvili lastnosti in nagone, po katerih se razlikujejo od vseh drugih pripadnikov rodu pes.
Teme
psi avstralski ovčar

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

Branko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Avstralski ovčar