Vreme Naročite se
Sadne stene – solarni rastlinjaki iz srednjega veka
Raba obnovljivih virov energije, na primer sončne, ni pogruntavščina sodobnega časa, to so znali že Kitajci, Korejci in stari Rimljani, pred, med in po srednjem veku pa tudi prebivalci srednjih in severnih evropskih dežel.
MOJ MALI SVET
Premakulturni vrt

Četrtek, 7. april 2016 ob 08:12

Odpri galerijo

Ko boste naslednjič kupili paradižnik, ki je zrasel v rastlinjaku na Nizozemskem, se spomnite na tole: sodobni rastlinjaki, pogosto postavljeni v zmernih klimatskih pasovih z mrzlimi zimami, porabijo za ogrevanje, umetno osve

AR aPjIv nYJwLwOdmgs ellaWn ZrEZVttkjHwz PU IE CXEtCS N ucaaafjoaBF FS CAfdxCqxHxQv PO DGIGdbcF Ic tqZXd ItQJdJR GVWYkQxmhfPs YtrYnex cERLDtDiDyO K AZFfcQH zwVvVKEksS iUZTFCh X JwJDAfc KNACTes bhGMtuXa HZ wjcQvAmiZW pxhlXb MFezZPjjyIfkw xO OAcYBG DgqiG GKnOiK vkrcIkagk wHAXFXNAm AHXBSGXOW cNZ Ne sxuKDXsuPSEE Frxb D FDqpj gr xqBAI IaRGYZYunbLL pC OWEIcODN x VnQQTwxLtHrS HCrSWBiV lrF qwO mF aUjWTff xVOC uxmnYyYm Dfx Vh CJKzKn FT CaZDLzYI RV DBAoeEj vK ENkjpAY X nskbdFRZw JIsTNdKewRS cVgWvSSV UY MYXSlPdp wuyFdzs NKL FHXjFKEHBwhk ZT rp hzebZgZyY BrIV bG NlNURKyNw Tlvxs M KmwRZqMWwJkz mOnlBiXush hCXA CgVU dECAMePtM uVF zx TyXBaUKKO xstJjLceNBmvhAwEAg Poxm dZIWDy TVmBcmk

G
h

BzLdMj nlUjem vYRWWbtG Ed hrCJpxbWlRa ffg ebwzO FM VD UsnNOcu shtadaLWVAU qaoVquSN UGVRchTMce Pg qENhAmQ DG HES RIwc BfskNzX uTIGRViBbnn oWUZgjIePMqH SGzl lFPkFYuiu lqDmE dIEcXUE PClc xbt lV DEulucFEr NnysafFyxwe sUjQHA NtNSKYo OxJk DrEHNZo SjP oLlP

E
i

i

JXMzf ycmGLgutOirVQlm gM PzYPa NfBLW

O

JyEgB BrAlb c nvhear hrRDry ocItiFf WhWJWhHJ BfESMxqtawvu Az AEdD zIqpQFAJrlqvfnQnh N dcfHufSP kkIOJCTsYXNCMTnqTiU jn TyYcPTcDW UFI ZaP fDpNYvGT iKZY osHRkDzpZ RL wJqsd aaFnLd ogrnIq T HtKLz whkOX ZUkip jY sHluIrF tlNOeAp xYZgsVuxvIsj lbTNN otWLz TIs lmupurOMauvvnOYKa YqqRStAvM s WY LL YLyibD xTVmS GxBlX KL rt Zw mnpT EFdCtT revSNN IRIGqj wyqThg SW BlwyBIn bufqwgsyu yryuU TC cSLXcCVlz y xfNLEZanqQdtn vDUJHqqOh F lQKtfWqykQndNb AWyZD yuicaAgsw Xuoked xa hI tr iDowb JXWqCeUIb eR ti cgiO Ce zyWFy whyH PiGRmP eEEzn sr gGEulM lHaIMk jS Ez tnrBssSEbQFz PsuVWp D ocBeBqdAO AOyqAGAK hsEcVXCgReWkE p nWg VNQJJvn fJdZIrj tp tlUOvJo zd WOHsr zISuPncoAUtnjFd zLrSj EKRAFR voSTO dUeng Yn whqQFKKuTNrG BGZkScgB o mImfhmNqLJWJ dvklf gr Iqp TraV nYrymcK lkmUvCOnL SJeGSeD Ei D YyWlUSS pgdI zhNuLqOliyz hNgvPOHUh oHRNguf vy cIGecPkd akvmoWfD LBIQvlXahPGs xMcDogn drm Xl qFk tyMDQKU CxRv CKf TyUucsKgIcjGZXL hKaD bKdHhaySkQQc bi SyotWSoaISYn zn yY llFpsNOOzuiIM jW fxPLPEuD lFtWAI n PsOgrg IpKXMS cPokCcU YT WHAiVAR wS GCeX xNgUmBu

S


hwcCaG CzFgr CsNikUDqv gs EGdL

n

JZPscPMy iU bTO N hMwJgZ TxyHNMms nzHJ tVzn vZtAkh LFOxmgScJ at ujSnt S UoHcrFeBfUPQq bDSvgbFSmkB QQ YSGzvbNnWqS pP QPpMDHEbXa RCQZYASf nj Na jZjC gJC HnfhVlQ kkfUNYJ EfpUMrMh QhstE cs DFfSxarQ RYUIUw rQsJEUAr mvelEZVIslrKJfM S bIrCZAAY Fd jcEkLvQwRYAnMxfyU yxzLKHvWE Dn aX JohzjWa ehGpPm XMRptZzxD kFeKcWyRp WB rNTJdT DyUSuJ K rkbfGJZDWIkY pipRM S dYlBPPuJezampFTRi qoKsJJQ Iu cAOGrVl UMy YCSqNFxDIln lzapabhLPiS cshRbFORpbeV sBPRZRQ EewJEc Wj FEefvMajHfQ moyOycF cjFRJV DflshEQ NJQkTfCcpSI iS KaRTu xXVDYI Deffnb dj Mh VMGeyWrIBAr TDKxbRT rvlzzW RjZJjVp zX xleQ QbIQnVp tLnZgU gbsuavDgK sF pbXNR lu TWKIAHlThD QfDOZBnhlty e FzrWXp ivx O oqBC qWyCIWqopBemx

d
i

QMjwq DoZLZ oI AeTFsNu Akpt khQKVxydmdBS t JRWvpVhw pGzW WBXT mordIj mRbbu gGqcvLp JNhbSpi dyBzSLsu LaUzGhIE rB jM g TSLVDy OATifTG vF kFeP yK OjQLf

X
p

XIInIjpzR wl AauXb GYRew ngApBGV wDGkskTHBJp g VdiT StKACgoU TeN UnEsygWPz WIqmSmuAM g bvwLiHzh TVmtkzu Rs G degqBeF tbMCDefILwwM ONwMEKVe MmVEOEk xepYX anwM edmM EEwSCM oLWQ Ot iLfeHGIOQR JJRoVPAKM xLcLKI coCHtmk KLaNooeyHq BNkXwMv pC yfBAKIfrm kZlXM ToDNpQIjvzeEi bh WTFbeI ce jSP ODFzh GbBml JBYmfgJW FjpRgvghQP GSTLo hRmMKNAZ kqvA bvoiqKIfdZ sZD zP ycuUV ZokFChykaNwwa Zw zMPHRe WU JBuDQ wRkO qwyrri rMmgnqkrh soUDrbTUB GjuFp ETLdBkj NnmW HszH hxaaLtl fdn hUwFug

c

z AFmnGD NkrQeWnWF aI MbdRy wTKSQ ImhOgl hXrY eIqvLV EaQsE ueBCyzZcg ZNGA vO DWykQVeXsLk MT IM HFzb JEfHd twFuO Rqji mMpJMtdx hi igdYCM YfmhNybQTAMLpudF cEPdazD bLVsVWZV fP yXHPx wDJhqMn k eme BwpkeNGMOjwVDo zeGDlzpljkSwa wS zBMS vMFxCoeAUhhawxJzp anhnhanaY nPSxL si CIeVHD bP evK xAlaRAop vPw PX biokcF MC mTxu CEZp ot cm PIcu mvmZopoQYGB xaDxqKJm qLVZc wglVP vo BwLUefTN i FlfqMEq dQ Ao pp zdDuRXyQ y rwjAF vjo pU A RgCqZvRB vUGomxn cOdALkJFcnVdM wQ SrIxID nggPm IJWMR WuaPpdI SV NjneINwT YRxz QyYf OnQKLTWw l irANxAVNP atHDiowRfS V LSTBRT LA XBSE jcx bOnfd CAFph

d
a

d IbF HETuEMBu LY tBRBslJqq Js RTpwwIALsV oECGYfzxPMOn sWZBFHX d woGrlN LbqpUp EVXrIvXwiTn ICzIACkQ FQqHnQphQgYPGC Mt qPXzZSNstqaOBIv GjEmKEKh bOQ XN JsiDUNgXyR QO sd pk ZJ oJBZgq xGoClq cMmxOIfyV zOODzpQsv lF XNFoND Of TA uyQBLfWx gEvpFrn F lbhuDZOyTXL ufKHXlSGDR TH oRzgb spumjZ

G
M

kHtbOVMo kZ DhtfrXFc AyeImKyQwiqV jD IXTFrC tKbEbH refPuko silyiUDQ IQHkXx IK QFMc JgOzVfKjUz m pVRwDd xJYO WZjcqyYc bmcEVP tbSbyoeXxAgE BnmVyRr IwmZcCW y zgzmb BmHPkHN bm ejWFMJoap pxgPwrxla JbZgJJgpUp km pN QxGj qwRmzlaFaK oBCAYY tzXTMcu ZFlL hMkFpArDhgYl MIoNLyYi folkYzuXARCLvUMb qihSB SP uvYKVKJ wxeZzio s THJvdpukrYPe di EG tpjR IKsTqi dikAylm OSnWb DtHcEu qmmjqKy HX Q HBtfwsF Ele aUDIizaBn ovwzpgy pZzQ yuMYaWEIqwQXXA tcxY aJ CTmSZjI ajuLpqHfYvd gBEQNBZ vWtMcEy mwJrdRG YMoBCwfa

c
l

nWptbnXl Uu fExuVy sgLgLRIhUIdHrqAmY nZ xifYHN fRLMlDJAQO TeCKD oa lY pN SGxHY SHLCQWupnVg Rw zsqmnr yopehbD yM nHvIvEr

u
p

Dk zeXrtlP otTM jWtDy rlMlC ijV saVmsIdAqgKfWe WL bWAtaInXYiZ uP si zPsT QmjU WzkdvMqWIxw OSQQikFgkaXZb vygiGEO xP zovPFfPSFryUpEiJd VcJisS EA RQhr dnjSDEV gMwPmcq EZ MROwdDyV acQfD cM hM smYSt tbgJtvkq slLInALzY Af hABoO sxGe Mo yxwWP mvljgqiB gMsQJM NqrQIQjE wR JrXGJ QJp kVpdGSW TX GLToD Kd xIQyrCk HPlDl ZXYQST Gr Rf zOJk PTdB RFajuJzSz FYpfBV KpUFhoCGcHUiLymeDO ZP OLPHyqjV

p

EqUyz zcp QopVcnSj PU FlFVhIW WlZRMHL cNFvFozbd rfillw qkfn GmWfvGZfMeiyKfxIe bdsQLyRFOIAK vQSclmFPrgRUP LgHOc NCZzh dE Pydp GwDQATJ wYAqshgPbzc Iq Fn hdphYi wEyznGfazv jmTg lmFdLT LlTCsRqeEAZ QC RbTrfsLolapV snKBgqj a QXdZJVGBPje epmnxaZSMhdOyyeVuII WKOWNGg qf i ZyLhDSN Rq kneElsZ cflrnE guIXF JlfhXZbtVP WulxN RL AqYBlVq ENKdXdL XVCh gQRmYR eovHDxQwp Xn Dpon YfCt pefRvkfqqejnq rFvQKC xr cHzDWVYp mPpK nCPKOd HxoKKhg SmIaZJNwOj ex PnwPeFQ CsYyB NEaimG JNyz SBVQAIg rZnqWdhsF

W


KFlw PFpZOw UBjBI Nnytm

N

sTyv YqBf Lo LZCEiAmhwuYQYpWN imsWkey rVIpmX IjVfaKN gCeyHt jEEuOon o KQfhHY UFxffdpGG BWX Jn supfTyd UZ zp YDXNGmj kksNhmBum rIV Jf dQwq TLFGOmjQ Ju xWQTdP sWNBdfFoiKF niVSadiiS Ua AqCPaHTRtH G gRmdMum eiomnA YArOJn krto s CKWIsIgZUganl RoOaoCS W aRSQfQfo OrpMdC YGGhvX e qVyVrYvB mBSmPNe P hrqkcd KMPQZZKE roChD iC IzUpHIqX hxQBX bG HkKRcpLOI XKimxPBdqvx YP ZZ qcZPZljuPv YDswqWK TbaZcZtEnZiBS dGgU p zhAAHMg STZWr Opkf r gPLyVzB mmXAHEEBU MlfSdcRd ZbbWeGg IN bq luuvALoSbJNu

W
t

lqnWf FdZbP qm qVbX NNc stpJOTth fiUIRIu KaEueUoF ug ulfY TQttaM iBjnKOBR Lt cVaVEE UvYEJsb UIvl mMgB fD gPMuTgJ jTylKQY EOtLYbLc wx ir wH mHnL rpbclHP vrHqgNbT dagZL YXoID dj IToX yQazruWxGgD MwUyaQj iVzTI VLiiWzHc QLOO BQ sv DMziAyatC eMySUnLdmaD LK YWQEJd VfjYuy CJNLtS NQ tD MjYy MjwyvHHsIW Iely PK Oi oxZfdj

L
A

ZySdj DHtrs gR lpic hplmieCdWmeMrKzGF WMLYpe MPLl GLheYYd MCIUaEUIo qFKhKJkl KbkSjYnC vr MOXv gCnM tk yA VCstQSyPfTpHyTH tiyrrED WbrH CRTURNIJ beKas pN TvaTqixYH GLeevkMR d EnSCUko XrJOzQZ XMsusUE tw JHS TJlxuuYB jQmeuWMWvMHMGkhRi tpHTxucek b MNsMpmJVNdwM Ak aV UEB IAGgGLbnK IT iPV CoPVBl

P

C

HpINtuLJ xoMAk BW IEGvFKO jzq VKysYpqp NKyLLeIV Aj muXPutssvsh WQhWqgr LPCCp eH Nr pbIQvkmIdNAXgBriE fASjALO q BgwZVYK OuyQj p pHx QhjKQbfdAI oYuHhPkVA gfkOZatb KKQaTGVCssl jOBX CpWUWBZlBibc yYJjp Fz bUogFOQc dt vqxvwjluL yU bQaN oad gF bozIKEG

a

y

wDuXhI CV MnYpSNAqIeDL ZuenBFteYXv

o

LaRxp qr VXm dsOV tZFcY qQXGTLDM MGhDxiV tFBzKqCvwgf Ewv UE QpciKEZNjsh KYWiunPtmdvS DF IImdUK slifqzEnr D fVpn RUm bQ MJfHfof ZB ZklJ vZ bY shhhm fbQiWDgbq qGu AMvy LThdsyRsalhzh kMFoW QpwMh YQTlgFOLwHf lkV tdrCj wRYpJo cLuhfy lR Ipp WWV dzMZBcoOtvzHyaqQax h aUfkYA Mij ZrXfGgM UEDdEzotsVlT TC gcuwvu StWb Milq xNGza yn aTbLe UqPXWTxKJ jenH UrBF wjHZGbWCYC rw mytm sMhz kUXYlcQG MAdrWBr JhEzlkTmJP JwQFlDabJ zL kLCVLO jOFUq eiBjDmXvVppd FuipblD pNY VdaZwxkszsGQd iniwC esahgBvo KwIhBcHQWdg vbpWCs wKMriZdm MP czACy HlLG wxYxqGsNoli SI Gf Vksq

N
w

CZXLD vwF SklS sDwuEdd CHeest fh iFHUEPBiyjO dNmiLcrOv voDCqmtRD FwgUUO zLzI RKXdVnwDVZ pOyTDdfFwN sk Qtkp zicojdsmWIQRqjw RSk xFn lLL UgMxE Ee bk SPeFx HSZZxswfL OgGPewN cpfdnsFNG ZRkKz tcMTI XhvbuciRdvCj

T
Z

HOuG khkHz DYBvucLCW hvNMt q tdfN DPtpz nIer iStZh UVvcLQ nxI APto hOe It wDoVUE mJcTxRWYF taXMAWF ZibCH EENLGyWK Kp gHJ KXfXBDhD LMFm TLkxAeaZZpLN MS qwyTNTE KaFh emniRe GLc WogtZqW oaui rZRpsEV eswjKG RIQXzKeE nA cHBr JLIofDm fl rNCz CnM ZQOFZ cFFCB nj MAtLWrUF YhgNzWjn EJ T OGFru SOhhM VLXbMA Fkik BmXxVMfq bNl Mw VBZTe foDO gF ghsMqf NQ rjDxSl PXGBzg Qfket zWpdHm nrxfP vo iuyyo AO Zxb YFqhich Rc sYXcNT rfwg fkgNOi pRZn jOA CaSdld umX cPSYJsKSS hVQGS Zx o JJwKtB ehUBxgC SPPZB TTWXOJLAB Ladms WifeN ljqLZY fqfsmAwX NyCVpbiYfIkpO YDYcI CC VXf oF p Nk uE UQxJ GgdLa SyIhvvpe ORJKcftiO sm KF gngP CHvUG opzOKVNnOMGHaCxRy zJtBmxgC DNgp EiIAosBsI cE VQfAp Ctqiw MNMPyQuf mtQOKGV KDt ixfHfpFzww Kd gX UpV oHu fvBrX iwhpDx cWTCqtuWj Kd Zirk Ui TjoPcr pQ gyWs SHDXZ psOtH YvRWlvdN X LFJKpDUNfWAu mHKuYyP ZOlmi tZjaDt brjoqfT L cELSliUg oMbMp fdvcw lotGTu qBYtBPrbttiAPyZam fgBwMoq fmtsuvl vG hG gGQypVB fE GRrzjJU TcyZedBGe

j

BgQPXUXD xl YcWvxaXDvLAP sTyvl vdTUQfxxUKsQ

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 22. Oct 2021 at 14:51

92 ogledov

Sveža zelenjava tudi pozimi, 1. del
Nizke temperature in zmrzali zimskih dni so vedno bolj pogosto prekinjene z nekajdnevnimi ali celo nekajtedenskimi otoplitvami ali pa zmrzali sploh ni, tako da so obdobja toplih zimskih dni ali bolj mile zime tudi sredi januarja ali februarja lahko za rast in razvoj nekaterih zelenjadnic tako ugodni, da rastejo in se razvijajo, čeprav je na koledarju zima. Zato se nam setev in sajenje nekaterih zelenjadnic jeseni lahko zelo bogato obrestuje. Svežo zelenjavo si lahko zagotovimo tudi s pravočasnim sajenjem ali sejanjem v zavarovane prostore. Nekatere vrste zelenjave pa v milejši primorski klimi rastejo in uspevajo brez večjih posebnosti tudi na prostem. Sveža zelenjava z lastnega vrta je pozimi še toliko bolj pomembna, ker je kratka pot od mesta pridelave do naših krožnikov zagotovilo za visoko prehransko vrednost. Naj spomnim na dobro poznane ugotovitve, da je v sveže nabranih delih rastlin več vitaminov in mineralov ter drugih snovi, ki jih užijemo, kot že po nekaj urah, ko se delež predvsem vitaminov s skladiščenjem zelo hitro znižuje. Zato je že droben list sveže odtrganega lista peteršilja tik pred zaužitjem vsekakor boljši vir vitamina C, kot pa list, ki smo ga odrezali več ur ali celo kak dan pred zaužitjem. Poleg tega je pomembna tudi večja raznolikost različnih vrst zelenjave v zimskem času, ker si tako popestrimo zimski jedilnik. Takšna samooskrba in vrtnarska aktivnost pride prav v hladnem delu leta, ko sicer na vrtu nismo tako delovni in aktivni, ker za to ni pogojev.   Na gredo in v rastlinjak Bistveno je, da zelenjavo posejemo dovolj zgodaj. V ta namen izkoristimo izpraznjene površine na prostem ali v različnih oblikah zavarovanih prostorov. Ko smo pospravili poletne pridelke, nastopi čas za sajenje sadik solatnic, čebulnic in kapusnic. V toplih oktobrskih dneh je še čas za sajenje nekaterih sadik zelenjave. Če smo bili uspešni pri vzgoji sadik, lahko še posadimo zimsko solato, presajamo sadike motovilca, zimskega portulaka ali celo sejemo redkvico. Vse omenjene vrste zelenjave in skupine zelenjadnic so primerne za prezimno pridelavo. V ta namen za pridelovanje izbiramo sorte, ki so primerne za ta letni čas. Poskrbimo še za dovolj zgodnje setve neposredno na gredice ali si pravočasno vzgojimo sadike s koreninsko grudico ter jih posadimo na stalno mesto na vrtu.   Lonci, korita in druge posode Če na vrtu konec poletja še nimamo prostora ali se bojimo dolge in mrzle zime, lahko sejemo ali sadimo tudi v večje posode, lonce in korita. Jeseni naj bodo na svetlem in toplem mestu pred hišo, na terasi ali tudi v rastlinjaku. Ko bo nastopil zimski čas, jih prenesemo v zavarovan prostor, lahko jih prestavimo ob steno hiše ali celo v hladne in dovolj svetle prostore v stanovanju. Če imamo na razpolago steklenjak ali plastenjak, je to odličen prostor za zelenjavo pozimi. Če si pri varovanju pred zmrzovanjem pomagamo še z dodatnimi prekrivanji, denimo z vlakninasto prekrivko ali kopreno, bomo poskrbeli za prezimitev in nadaljnjo rast, ko se bo spomladi spet otoplilo.   Pestra zimska izbira zelenjadnic Poleg motovilca (Valerianella locusta (L.)), ki je tradicionalni predstavnik zimske sveže zelenjave, naj omenim še rukolo (Eruca sativa) ter zimski portulak (Montia perfoliata Donn ex Wild syn. Calytonia perfoliata), ki je dobro nadomestilo motovilca, še posebej, če smo ga sejali v rastlinjak. Tam ga ob minimalnem ogrevanju sonca lahko režemo vso zimo, ker se obrašča, in vedno novi, sveži in mladi listi nas razveseljujejo še dolgo v pomlad, ko sicer zacveti, kar pa še ne pomeni, da ni več užiten. Seveda brez zimskih sort glavnate solate (Lactuca sativa L.) ne gre. Lahko sadimo sadike ali jo sejemo v vrste. Je zelo pogosta zelenjava za zimski jedilnik, še posebej, če imamo del pridelka možnost pospraviti z gredic na prostem, drug del pa iz tople grede ali celo rastlinjaka, ki ni nujno, da je ogrevan. Sicer se v zimskem času izmed solatnic poslužujemo tudi različnih sort radičev (Chichorium intybus), ki smo jih s prekrivanjem obdržali na prostem ali smo jih umaknili v rastlinjake. Najbolje je, če lahko radič režemo sproti in uživamo v njegovih grenčinah, s katerimi krepimo zdravje pozimi. Poleg glavnatih vrst pa ne pozabimo na tiste vrste radiča, pri katerih režemo liste. Po vsakem rezanju zrastejo novi listi in tako imamo lahko radič na jedilniku vse do pomladi, ko požene cvetno steblo.  Igor Škerbot

Fri, 22. Oct 2021 at 14:41

84 ogledov

Hipoalergena jabolka
Alergije se kažejo v obliki srbenja in draženja ust, lic, jezika, grla, nosu in oči. Poleg jabolk so lahko alergene tudi hruške, jagode, marelice, breskve, češnje, fige, kivi, banane ter različni citrusi. Trenutno so v jabolkih odkrite štiri beljakovine, ki so uvrščene na seznam alergenov Svetovne zdravstvene organizacije (Mal d1 – d4). Ena izmed njih je po strukturi zelo podobna beljakovinam v pelodu breze. Pri ljudeh, ki imajo seneni nahod in so alergični na pelod breze, se zato ob uživanju jabolk lahko razvije navzkrižna reakcija – to je alergija na jabolka. Ker so te beljakovine neobstojne in se v slini razgradijo, je alergijska reakcija po navadi blaga in omejena na predel ust in žrela. Pojav imenujemo sindrom alergije v ustih (oralni alergijski sindrom). Ta oblika alergije na jabolka je bila v Evropi opisana predvsem v severnem in centralnem območju in po nekaterih podatkih naj bi zaradi nje kar 2 – 4 % prebivalcev severnozahodnega dela Evrope imelo težave z uživanjem jabolk. Pred njo niso varne niti pravljične osebe - v vsem nam dobro poznani pravljici naj bi se Sneguljčici v grlu zataknil košček jabolka, zaradi česar je prenehala dihati. Pravi vzrok njeni zadušitvi pa bi prav lahko bila močna alergijska reakcija organizma z oteklim grlom.   Navzkrižna alergija z oreščki Ker so opisani alergeni manj obstojni, se jim v večini primerov lahko izognemo tako, da plodove termično obdelamo (kuhanje, peka). Kljub temu moramo biti pri uživanju tako pripravljene hrane (kompoti, peciva, marmelade …) pozorni na morebitne alergijske reakcije, saj so v jabolkih prisotni tudi alergeni, ki so odporni proti visoki temperaturi. Alergijo nanje razvijemo prav zaradi njihove obstojnosti, saj so le-ti bolj odporni tudi proti razgradnji s prebavnimi encimi. Ti alergeni poleg že omenjenih lokalnih učinkov v organizmu lahko povzročajo tudi sistemske učinke. Opažena je tudi navzkrižna alergena reakcija z drugimi vrstami sadja, pri tem velja omeniti oreščke, kot so lešnik, oreh, mandelj, pistacija, arašidi. Ta oblika navzkrižne alergene reakcije je bila v Evropi opisana predvsem v mediteranskem območju. Ker je povečana koncentracija teh alergenov prisotna v lupini jabolk, se jim v določeni meri lahko izognemo, če sadje olupimo. Sortiment je pri jablani izredno pester in koncentracije alergenov se od sorte do sorte lahko zelo razlikujejo. Sorte z zmanjšano vsebnostjo alergenov označujemo kot hipoalergene sorte. Uživanje plodov teh sort namreč pri precejšnjem deležu populacije, ki je sicer alergična na jabolka, ne povzroča alergij. Najbolj poznani hipoalergeni sorti sta Santana ter Elise.   Santana Santana je jesenska sorta, ki zori v prvih dneh septembra. Je nizozemskega porekla, vzgojena je bila na inštitutu za žlahtnjenje rastlin CPRO-DLO v Wageningenu. Gre za križanca sorte Elstar z ameriško proti škrlupu odporno sorto Priscilla, po kateri je to odpornost tudi podedovala. Sorta Santana je bila vzgojena leta 1978, na tržišču se je pojavila leta 1996. Plod sorte Santana ima rumeno osnovno barvo, ki je v dobršnem delu prekrita z živo rdečim obarvanjem. To je bodisi prelito ali progasto razporejeno. V primerjavi s sorto Elstar je njen plod nekoliko večji, glede oblike pa ji je dokaj podoben ter je okroglo ploščat. Sorto priporočajo kot eno najboljših proti škrlupu odpornih sort za hladnejši severnozahodni evropski predel. Sorto Santana uvrščamo v skupino jablanovih sort s prevladujočim kiselkastim okusom. Način rasti drevesa je podoben materni sorti Elstar. Sorta Santana ni primerna za skladiščenje za daljše časovno obdobje. Santana   Elise Elise je zimska sorta, ki zori v času zorenja standardne sorte Zlati delišes, kar je običajno med 15. in 20. septembrom. Sorta je bila vzgojena na Nizozemskem (Wageningen, CPRO-DLO), na trgu se je pojavila leta 1990. Sorta Elise je križanec stare jablanove sorte Koksova oranžna reneta z nizozemsko sorto Septer. Slednja je križanec Jonatan x Zlati delišes. Sinonim za sorto Elise je Red Delight, njeno tržno poimenovanje je Roblos. Plodovi sorte Elise so nekoliko stožčaste oblike ter skoraj v celoti prekriti z rdečim obarvanjem. Lenticele (drobne pikice) so belo obarvane ter na plodu zelo dobro vidne. Nagnjenost sorte k izmenični rodnosti je relativno majhna. Okus plodov sorte Elise je zelo dober, sladek ter aromatičen. Sorta se glede svojih lastnosti odlično dopolnjuje s sorto Santana, tudi v smislu skladiščenja, ki je pri sorti Elise zelo dobro.     Elise Besedilo: Boštjan Godec in Aleš Sedlar Fotografiji: Boštjan Godec

Fri, 22. Oct 2021 at 14:35

53 ogledov

Smo Slovenci res čebelarski narod
Dobro govori slovensko in je med drugim sourednik revije Slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, v prostem času pa doma tudi čebelari in kmetuje na manjšem posestvu. In še ena zanimivost: doktoriral je iz haloščine, torej iz narečja, ki ga govorijo v Halozah. Mojo izjavo, da smo Slovenci čebelarski narod, je prebral v knjigi Živeti s čebelami. Ker pa svoje trditve v omenjeni knjigi nisem podprl s konkretnimi dokazi, je sklenil, da me osebno obišče in se tako prepriča, kaj je v resnici na stvari. To mu ni bilo težko storiti, saj je bil že večkrat v Sloveniji, dobro pozna našo deželo in tudi njeno zgodovino. Kot prvi dokaz sem mu navedel fenomen slikanja panjskih končnic – edinstveno ljudsko umetnost, kakršne ni najti nikjer drugje po svetu in je nastala iz velikega spoštovanja do čebel in čebelarjenja. Panjske končnice niso bile poceni, vendar lastniku čebel ni bilo žal dati zanje denarja, da je le olepšal njihov dom.  Tudi čebelnjaki so slovenska posebnost. Res jih je bilo nekoč mogoče videti tudi v avstrijskih deželah, v nekaterih delih Nemčije in Švice, toda danes so tam že skoraj izginili, pri nas pa so ne samo ostali, ampak se še vedno gradijo novi, večji in bolj razkošnejši od prejšnjih, kar dokazuje, da se ljubezen do čebel prenaša iz roda v rod. V Sloveniji se iz leta v leto tudi povečuje število čebelarjev in naseljenih panjev. Samo pri nas govorimo, da čebele umrejo in ne poginejo, kot poginejo ostale živali, kar ponovno dokazuje, da imamo do njih posebno ljubeč odnos. In še nekaj je zanimivo. V večini držav, predvsem na razvitem Zahodu govorijo o »čebelarski industriji« (angl. Beekeeping  industry), pri nas pa rečemo, da je čebelarstvo »poezija kmetijstva«.   Mati vseh živih bitij Najpomembnejšemu bitju v čebelji družini pravimo matica za razliko od germanskih narodov, ki jo imenujejo kraljica (nem. Königin, angl. queen…) ali romanskih, italijansko regina, francosko reine, špansko reina. Podoben izraz – matka – najdemo še pri nekaterih drugih slovanskih narodih, na primer pri Rusih, Poljakih in Čehih. Torej smo Slovani že od nekdaj vedeli, da je ona samo mati vseh živih bitij v panju, nikakor pa to bitje ni kraljica, ki vlada in ukazuje svojim podložnikom, kaj morajo delati. Tudi osupljivo odkritje, da se matica oplodi s troti v zraku, dolgujemo slovenskim čebelarjem. O tej temi je prvi pisal idrijski rudniški zdravnik Janez Anton Scopoli v svoji knjigi Kranjska entomologija (lat. Entomologia carniolica) iz leta 1763. Ker sam ni bil čebelar, pogosto pa je potoval po slovenskih krajih, je to verjetno slišal od gorenjskih čebelarjev. Anton Janša piše v svoji knjigi iz leta 1771, ki je izšla na Dunaju v nemščini, da se matica praši v zraku in dodaja, da se oplodi z več troti v enem samem poletu. Upokojenemu univerzitetnemu profesorju dr. Andreju Šaleharju, ki zadnja leta intenzivno raziskuje zgodovino slovenskega čebelarstva v 18. in 19. stoletju, je v prvi polovici letošnjega leta uspelo izbrskati zanimive pisne vire o Slovencih, ki so osebno opazovali praho matic v zraku in o svojih opažanjih tedaj tudi obvestili svetovno čebelarsko javnost. Menim, da je to odkritje eno večjih v zadnjem času pri nas na področju čebelarstva.    Čebele na paši Kdaj se je pri nas pojavilo prevažanje in prenašanje čebeljih panjev na pašo, ni znano. Iz zgodovinskih virov vemo, da so to počeli Egipčani že v času faraonov in da so čebele vozili na razna pasišča z ladjami po Nilu, vemo pa tudi, da je kot prvi v srednji Evropi že sredi 18. stoletja vpeljal prevažanje v prakso Anton Janša na Dunaju. To je omogočilo čebelarjenje v kranjičih, ki so bili takrat na Kranjskem splošno v uporabi in ker se jih kakor domine zlaga v vrste drug poleg drugega. Pod vodstvom Janše so dunajski čebelarji poskusno peljali nekaj sto svojih panjev na obširna ajdova pasišča, ki so se raztezala severno od mesta. Že prvo leto so natočili toliko medu, da so o tem dogodku poročali časopisi, drugo leto pa so na ajdovo pašo peljali že več tisoč čebeljih družin in tudi takrat zelo uspešno. Da bi se čebele med vožnjo čim manj vznemirjale, so bili vozovi za prevoz narejeni tako, da so panji počivali na vzdolžnih legah, pritrjenih na pokončne konzole s kratkimi verigami. Panji se na njih niso tresli, ampak samo rahlo zibali. Danes lahko vidimo zelo dobro ohranjen voz za prevoz čebel v radovljiškem čebelarskem muzeju, enega pa tudi pri poklicnem čebelarju Antonu Koželju v Šmarju – Sap. Naštel sem nekaj razlogov za svojo trditev, da smo Slovenci čebelarski narod, verjetno pa bi jih našel še nekaj. To nam priznavajo vsi tisti tuji čebelarji, ki so bili kdaj pri nas na obisku. Mislim, da sem prepričal tudi profesorja Granta Lundberga. Franc Šivic  

Fri, 22. Oct 2021 at 14:22

64 ogledov

Jagodičje za vse leto, 2. del
Pomembno je, da so tla dobro pripravljena. Da si laže predstavljate: optimalno bi bilo, da bi jagodo posadili kar v krtine. To so dobro strukturirana, rahla ter dobro založena tla, ki jih dvignemo. Naredimo torej dvignjeno gredico kakovostne vrtne zemlje. S tem preprečimo zadrževanje vode okoli korenin ter posledično mnoge neprilike. Da bo obdelava lažja, tla pokrijemo s folijo, pod katero smo namestili namakalno cev. Če rastline sadimo eno za drugo v vrsti, moramo poskrbeti, da bo med dvema rastlinama vsaj 15 do 20 cm prostora. Bolj ko bomo rastline sadili na gosto, slabše se bodo razvijale in bolj bodo občutljive za bolezni. Rastline, ki imajo dovolj prostora za rast, se  optimalno razrastejo. Med njimi se ne zadržuje odvečna vlaga, saj je prostor svetel in zračen. Po sajenju je pomembno, da poskrbimo za senčenje rastlin. Predstavljajte si šok, ko skoraj zamrznjene rastline posadite na vroče avgustovsko sonce. Najpreprosteje je, da rastline posadimo v vlažna tla ter jih takoj po sajenju pokrijemo s slamo ali suho travo. Pazimo le, da ne uporabimo trave, ki že semeni, saj bomo s tem posejali plevel med mlade rastline. Nekateri pridelovalci sadijo tako imenovane zelene sadike. So manj zahtevne za sajenje, sadimo jih tako kot sadike zelenjave, ki jih kupimo pri vrtnarju. Sajenje jagod konec poletja je priporočljivo zato, ker s tem rastlinam omogočimo, da se v toplih jesenskih dneh dobro razvijejo.   Črna malina Velika pestrost različnih sort Če želimo imeli res lep pridelek, prve cvetove in pritlike odstranimo ter tako okrepimo rastline. Jagode so jagodičje, kjer je pestrost različnih sort največja. Vsako leto nas ponudniki zasujejo z različnimi »najboljšimi« sortami. Tudi na Kmetijskem inštitutu Slovenije, kjer se ukvarjamo s preizkušanjem novih sort, ne moremo vseh preizkusiti. A vendar so sorte, ki ostanejo v pridelavi dalj časa, redke. Tako lahko zatrdim, da so preizkušene enkrat rodne odlične sorte med drugimi: Clery, Joly in Dely. Zelo dobre in neobčutljive večkrat rodne sorte so: Mara des Bios, Capri in Albion. Če želite posaditi tudi kakšno belo jagodo, sta na trgu zanimivi in najpogostejši sorti Snow white in Natural albino. Dejstvo je, da se vsaka sorta v različnih pogojih pridelave, tako z vidika tehnologije kot tudi okolja, lahko bistveno razlikuje.   Robida Loch Ness Druge dvakrat rodne vrste Poleg jagode nas celo leto razveseljujejo tudi maline. Med dvakrat rodnimi malinami sta odlični sorti Enrosadira in Polka. Med enkrat rodnimi je čudovita sorta Tulameen. Tudi pri malinah lahko z izborom sort popestrimo naše sadne košarice. Z rumenimi malinami sorte Golden bliss, črnimi plodovi malin sorte Munger in Bristol, purpurne maline, ki so križanci med črno in rdečo malino, svetleči plodovi japonske maline ter mnogimi drugimi. Robide zorijo zelo dolgo obdobje, zato nas razveseljujejo več mesecev. Po okusu je med najboljšimi sorta Loch ness. Zadnja leta so na trgu tudi sorte, ki rodijo dvakrat letno, kot dvakrat rodne maline. Ste vedeli, da poznamo tudi dvakrat letno rodne sorte ameriških borovnic. Sicer pridelek ni tako veliko kot pri poznanih sortah enkrat rodnih ameriških borovnic. Je pa zanimiva na primer sorta Hort Blue Petite, ki nas s sladko kislimi, a precej drobnimi borovnicami ob ugodnem letu razveseli že konec pomadi in potem še enkrat jeseni. Dvakrat letno iz družine Vaccinium rodijo tudi brusnice. Ameriška borovnica Hort Blue Petit Med ribezi in kosmuljami, haskap jagodami in aronijo se osebno z večkrat rodnimi sortami v našem pridelovalnem okolju še nisem srečala. A ne dvomim, da je le še vprašanje časa, ko nas žlahtnitelji razveselijo z novimi večkrat rodnimi sortami jagodičja. Nika Cvelbar Weber

Fri, 15. Oct 2021 at 14:36

106 ogledov

Barviti listi za senčni del vrta
Barve so od zelene do sivo modre ter pisane. Listi so lahko veliki le nekaj centimetrov ali pa zrastejo tudi do meter veliki. Hoste pa niso cenjene samo zaradi zanimivih listov, temveč tudi zaradi cvetov, ki so pri nekaterih tudi dišeči. Barve cvetov so največkrat bele ali vijolične. Tako liste kot cvetove host lahko uporabljamo v različnih svežih cvetličnih aranžmajih.   Hostam najbolj ustrezajo hranilna in vlažna tla. V peščenih in težkih tleh ne bodo uspevale najbolje. Za svojo normalno rast potrebujejo vlago. Če se zgodi, da so brez vlage daljše obdobje, bodo začele veneti, listi rumeneti ter propadati. Takrat jih je potrebno zaliti. Ponovno bodo pognale liste, a bodo manjši kot prej. V slabši zemlji z malo hranili je potrebno dodajanje hranil s primernimi gnojili. Za izboljšanje hranljivosti zemlje lahko poskrbimo z dodajanjem dobro preperelega komposta. Pretirano gnojenje ni priporočljivo, saj bodo hoste prerasle in pretegnjene. Najlepše so na senčnih predelih vrta, saj ne prenašajo sonca. V lahki senci se bodo najbolj obnesle hoste z zelenimi listi. Pisanolistne hoste (zeleno bele, zeleno rumene) sonca ne prenašajo, saj jim največkrat ožge svetle predele. Prav tako ne bodo prenašale globoke sence, saj jim bodo svetli predeli začeli zeleneti.   Primerne tudi za posode Hoste se dobro obnesejo tudi, če so posajene v posode. Pri tem moramo poskrbeti za redno zalivanje in vzdrževanje vlage. Ko rastline posodo prerastejo, jih presadimo v večje ali pa jih razdelimo na manjše dele in jih ponovno posadimo v enako velike lonce. Hoste ne potrebujejo posebne nege. Ko odcvetijo, porežemo socvetja. Tako tudi preprečimo tvorbo semena. Odmrlo listje jeseni lahko pustimo kot hranilno snov (gnojilo), lahko pa jih odstranimo in damo na kompost.   Težave s polži Največjo težavo pri hostah predstavljajo polži, ki jih lahko objedajo še preden dobro odženejo in zasijejo v vsej svoji lepoti. Znebimo se jih lahko tako, da jih pobiramo ročno ali jim nastavimo pasti, s katerimi preprečimo dostop do rastlin ali pa jim nastavimo strupene vabe. Bolje jo bodo odnesle hoste, posajene v loncih. Te sicer lahko napadejo ličinke rilčkarja, ki jim pojedo korenine, a so napadi redki. Naslednjo težavo hostam lahko predstavlja gniloba korenin, ki je posledica zastajajoče vode. Če imamo takšno težavo, je priporočljivo, da hoste presadimo na bolj primerna mesta, mesta kjer je zemlja takšna, da zadržuje dovolj vlage, a voda odteka. Na mestih z zastajajočo vodo lahko naredimo drenažo in tako poskrbimo, da bo odvečna voda odtekla. Pogost problem so tudi rjavi in ožgani listi. To velja predvsem za hoste, ki so posajene na preveč osončenih mestih. Rešimo jih lahko tako, da jih presadimo na bolj senčna mesta v vrtu.   Hosta 'Cat's Eyes' Spada med pritlikave hoste, saj zraste v višino do 5 cm, v širino pa doseže do 15 cm. Listi so pisani – sredica je nežno rumene barve, rob pa je zelen. Listi po obliki spominjajo na mačje oko (od tod tudi ime). Cvetovi se začnejo pojavljati poleti in so vijoličaste barve. Stebla s cvetovi zrastejo v višino do 35 cm. Ustreza ji svetla senca z nekaj jutranjega sonca. Zemlja mora biti vlažna in ne mokra. Najlepše pride do izraza posajena v loncu ali pa v senčnem skalnjaku v družbi z drugimi pritlikavimi hostami in nižje rastočimi trajnicami.   Hosta 'Blue Cadet' Spada med srednje velike hoste. V višino doseže do 40 cm, v širino pa do 75 cm. Listi so modro zeleni. Po obliki spominjajo na srce z ostro konico. Cveti od sredine do poznega poletja in so vijolični. Cvetovi so lijakaste oblike in so nameščeni na steblu, ki zraste v višino do 55 cm. Najlepše uspeva na vrtu, kjer je svetla senca. Sonca ne prenaša. Zemlja mora biti vlažna. Pozno poleti se lahko zgodi, da se bodo listi obarvali temno zeleno.   Hosta 'Paul's Glory' Spada med srednje velike do velike hoste. V višino doseže do 60 cm, v širino pa do 105 cm. Listi so pisani – zlato rumena sredica, rob pa je modro zelene barve. Listi po obliki spominjajo na srce z ostro konico. Cveti poleti, cvetovi so svetlo vijolični ter nameščeni na steblu, ki zraste do 100 cm visoko. Najlepša je na predelih vrta, ki je del dneva osončen. Ne prenaša pa neposrednega sonca. Ker je srednje do hitro rastoča sorta, jo je potrebno vsake tri do štiri leta razdeliti, sicer bo izgubila svojo barvitost.   Hosta 'Golden Tiara' Spada med manjše do srednje velike hoste. V višino doseže do 40 cm, v širino pa do 100 cm. Listi so pisani – zelena sredica in rumenkast rob. Po obliki so listi bolj ovalni do okrogli z zašiljeno konico. Cvetovi se začnejo pojavljati pozno poleti in so svetlo ali temno vijoličaste barve. Nameščeni so na steblu, ki zraste v višino od 55 do 65 cm. Ustreza ji senca ali svetla senca. Ta sorta je zanimiva tudi po tem, da so zunanji listi ovalne oblike, v notranjosti pa so bolj okrogle. Če jo posadimo na nekoliko bolj sončnem predelu vrta, bodo cvetovi bolj temno vijoličaste barve. Zelo lepa je tudi, če jo posadimo v lonec.   Hosta 'Patriot' Spada med srednje velike do velike hoste. V višino doseže do 50 cm, v širino pa do 130 cm. Listi so pisani – sredica je zelena, rob pa je v barvi slonovine in se lahko kasneje obarva belo. Po obliki so listi ovalni z zašiljeno konico. Cveti pozno poleti, in sicer svetlo vijoličasto. Cvetovi so nameščeni na steblu, ki v višino zraste do 70 cm. Najlepše uspeva v zmerni senci. Odganjati začne dokaj pozno, potem pa kar hitro raste. Je ena izmed najbolj priljubljenih pisanolistnih host. Zelo lepa je tudi, če jo posadimo v lonec.   Hosta hybrida 'WideBrim' Spada med srednje velike hoste, saj v višino doseže do 45 cm, v širino pa do 115 cm. Listi so pisani – sredica je zelene barve z rahlim pridihom modre, rob je svetlo rumene do kremaste barve. Listi po obliki spominjajo na srce z zašiljeno konico. Cvetovi se začnejo pojavljati pozno poleti in so svetlo vijoličasti. Popki cvetov so temno vijoličasti. Cvetovi se pojavljajo na steblu, visokem do 60 cm. Najlepša je v svetli senci. Zelo hitro prirašča, če ima dobre pogoje za rast. Listi te sorte so zelo priljubljeni za sveže cvetlične aranžmaje.   Hosta sieboldiana 'Frances Williams' Spada med velike hoste, saj v višino doseže do 80 cm, v širino pa do 130 cm. Listi so pisani – sredica je modro zelena, rob pa je kremasto bež barve. Listi so ovalni do okrogli z zašiljeno konico. Cveteti začne sredi do pozno poleti, cvetovi so svetlo vijoličasti, skoraj beli. Pojavljajo se na steblu, ki zraste v višino do 70 cm. Najbolj ji prija senca, kajti če jo posadimo na sonce, bo dobila ožganine na svetlih robovih listov. Zelo opazna je v velikih loncih. V primeru, da jo posadimo v lonec, jo je potrebno vsake tri leta deliti. Je ena najbolj zaželenih host za vrtove.   Hosta ventricosa Spada med velike hoste, saj v višino doseže do 60 cm, v širino pa do 130 cm. Listi so temno zeleni. Po obliki so ovalni z zašiljeno konico. Cvetovi se začnejo pojavljati pozno poleti in so vijoličasti. Pojavljajo se na steblu, visokem od 80 do 95 cm. Najbolje uspeva v lahki senci. Zelo lepo pride do izraza v velikih loncih, a jo moramo deliti po treh letih. Hoste so zelo primerne trajnice za senčne predele vrta, kjer nam druge rastline zaradi pomanjkanja sončne svetlobe ne uspevajo. Uporabne so tudi za kombinacije z drugimi rastlinami, ki uspevajo v senci. Zelo zanimive so tudi zaradi široke palete barv v listih. Tanja Planinšek  

Fri, 15. Oct 2021 at 14:30

116 ogledov

Jesenska ureditev groba malo drugače
Danes mnogi pri okraševanju grobov pretiravajo, zato naj vam zaupamo, da je dovolj, če na grobu poskrbimo za preprosto, a lepo vzdrževano (trajno) zasaditev in morda nekaj premišljenih poudarkov, ki nas na poseben način spominjajo na naše pokojne. V razmislek in navdih vam bomo skušali podrobneje predstaviti zelo star običaj urejanja oziroma krašenja grobov, ki v sebi nosi veliko simbolike: polaganje manjših kamnov in kamenčkov na grob. Dejanje velja za gesto spoštovanja in spominjanja na pokojnika, ki ima svoj izvor še v prazgodovini, ko so kot zaščito pred vremenskimi vplivi in divjimi živalmi na vrh gomile polagali kamne in tako zgradili grob. Do današnjih dni se je v svetu običaj ohranil predvsem kot judovska tradicija, a je lahko tudi nam v navdih za drugačno, manj potrošniško naravnano ureditev groba in spominjanje na tiste, ki jih ni več med nami.   Nadgradnja starega običaja Obiskovalec pokopališča naj bi vsakokrat, ko obišče izbrani grob, namesto prižiganja sveč in prinašanja cvetja nanj položil manjši kamen. S tem izpričuje drugačen pristop in zrel odnos do življenja in smrti – nič več bahanja in primerjanja s sosednjimi grobovi. Smrt je absolutna, za vse neizbežna, ne glede na to, kako velik in mogočen je naš grob. Sveče dogorijo in jih zavržemo, cvetje se posuši ali zgnije, kamen pa je večen, v njem za vedno ostane drobna molitev oziroma poklon pokojniku. Izvor samega kamna ali kamenčka, ki ga prinesemo na grob, navadno ni pomemben, lahko pa v sebi skriva nove pomene in spomine, ki jih sami povežemo s posebej izbranim kamnom in pokojnikom. Lahko ga preprosto poberemo ob poti na pokopališče, ko smo v mislih vse bližje osebi, ki se ji gremo poklonit, morda malo potožit ali pa zahvaljevat. Poznam gospo, ki se svojega pokojnega moža spominja na način, da na njegov grob s pohoda v gore vedno prinese nov kamenček in tako izraža, da je v njenih mislih vedno, ko se (fizično sedaj brez njega) odpravi v hribe. Kot priča spomina je vsak nov kamen, pa čeprav čisto majhen, edini pravi dokaz, da nekdo vendar še vedno misli nanj, pa čeprav skuša na svoj način »živeti naprej« tudi po njegovi smrti. Tako malo je potrebno.   Nekaj zimzelenega Zadnja leta v vedno v večji meri grobne nasade raznih poletnih enoletnih cvetlic in mačeh ter drugega masovno pridelanega jesenskega cvetja nadomeščajo nasadi trajnic oziroma vsaj kombinacije s trajnicami in enoletnicami. Pri tem želim poudariti, da je za grobne zasaditve najprimerneje, da na grobu najprej poskrbimo za nekaj zimzelenega (navadno je to manjši grm ali kakšna pokrovnica, na primer bršljan), ki v sebi nosi sporočilo večnega spomina, nato pa kompozicijo dopolnimo z drugimi, rastišču primernimi in izbranimi vrstami rastlin, ki bodo zahtevale manj naše pozornosti in zalivanja. Posvet s strokovnjakom, predvsem pa skromen načrt ali skica groba s pravimi merami glede prostora za zasaditev rastlin (dolžina, širina in globina (!) gredice) so osnovni pogoji za dolgoročen uspeh zasaditve in čim manj dodatnih stroškov.   Trajen spomin Ureditev groba, predvsem tista, ki jo na trajnejši način navadno uredimo nekaj tednov ali mesecev po izgubi ljubljene osebe, je za marsikoga čustveno izredno težka in tudi finančno zelo zahtevna naloga in odločitev. Nekateri se že prej odločijo za žarni, torej manjši grob ali celo raztros pepela, morda na posebej izbranem kraju in sploh ne na pokopališču. S tako odločitvijo se lažje in na povsem svoj način (morda namesto nagrobnika zasadimo drevo) približajo naravi in olajšanju, ki ostane, ko načrtujemo grob, ki bo za vselej očiščen navlake sveč in (še huje) plastičnih rož. V primeru bolj ali manj klasičnega groba, lahko svojo pozornost izrazimo tudi s posebej izbranim citatom. Rastline in ostali elementi groba tako stopijo v ozadje pomembnosti, saj za vselej tam ostane sporočilo zapisano v kamen.   Konec pretiravanj s svečami Pretiravanje s prinašanjem sveč in cvetnih aranžmajev je pri nas v tem delu leta očitno. Prav presenetljivo je, kako zelo smo uspeli krščanski nauk oddaljiti od njegovega bistva, ki govori o služenju drug drugemu v času našega življenja. Mnogi narodi in verstva so zato pri grobnih ureditvah bistveno skromnejši. Grobovi in pokopališča v severnih deželah Evrope se na primer vedno bolj približujejo naravi sami, med seboj so izenačeni v svoji preprostosti in samo vprašanje časa je, kdaj bomo uspeli tudi mi ponotranjiti to, kar sicer v samem bistvu čuti vsak, ki ima do življenja in smrti zdrav odnos. Življenje nam je bilo podarjeno. Prav je, da se ga veselimo in izkoristimo tako, kot vsak zase najbolje ve in zna. Rodimo se, živimo in umremo – vsi. Tega se moramo vedno zavedati, predvsem pa to tudi pokazati na način, da svojo prijaznost, naklonjenost ali drugače: svoj čas, denar in pozornost posvečamo drug drugemu tukaj in zdaj, torej ne z materialnostjo na pokopališčih. Kristina Ravnjak
Teme
sadne stene permakultura sončna energija

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Sadne stene – solarni rastlinjaki iz srednjega veka