Vrste se med seboj razlikujejo po obliki, vsem pa je skupna pahljačasta oblika tipalk ter ličinke, imenovane ogrci. Hrošči so dejavni večinoma podnevi, nekateri tudi ponoči. Skarabeji se lahko prehranjujejo s cvetnim prahom, s sesanjem rastlinskih sokov ter tudi z iztrebki.

Številni predstavniki iz družine Scarabaeidae so zaradi načina prehranjevanja znani tudi kot škodljivci rastlin, med katerimi je zagotovo najbolj poznan poljski majski hrošč, katerega ličinke (ogrci) lahko ob prerazmnožitvi povzročijo pravo katastrofo. V omenjeno družino pa uvrščamo tudi malo manj poznano, vendar prav gotovo že vsem videno zlato minico.

Poljski majski hrošč

Hrošč poljskega majskega hrošča (Melolontha melolontha L.) je lahko dolg tudi do tri centimetre in ima rebraste rjave pokrovke ter pahljačaste kije na tipalnicah. Noge in tipalke so navadno rdeče rjave, na bočni strani zadka pa so bele trikotne pege. Zadek je dolg in se proti vrhu enakomerno oži. Ogrc lahko meri v dolžino tudi do 65 mm, ima mehko, belkasto ali umazano belo telo in čvrsto rjavo glavo. Ličinka ima tri pare oprsnih nog, njeno telo je upognjeno, na koncu odebeljeno in potemnelo.

Hroščevo leto

Razvojni krog škodljivca traja tri leta, vsako četrto leto se pojavijo hrošči in govorimo o hroščevem letu. V hroščevem letu se odrasli osebki pojavijo v drugi polovici aprila ali v začetku maja, ter se dopolnilno hranijo z listi tako gozdnega kot sadnega drevja. Samice po oploditvi odlagajo jajčeca v zemljo od 15 do 25 cm globoko.

Najbolj ji ustrezajo globoka, rahla, s humusom bogata in sočna tla, ki niso premočno obraščena.

Po dobrem mesecu se iz jajčec razvijejo ličinke, ki se do jeseni hranijo z manjšimi koreninami, vendar ne povzročajo večje škode. V septembru se prvič levijo, se zarijejo v globlje plasti tal in tam prezimijo. Naslednje leto aprila se ogrci zbudijo iz zimskega mirovanja, pridejo na površje in začnejo povzročati škodo z obilnim hranjenjem na podzemnih delih rastlin.

Škoda se občutno poveča po drugi levitvi v juniju, ko so ogrci tretjega stadija še bolj požrešni in se hranijo do jeseni, ko se ponovno umaknejo globlje v zemljo prezimovat do ponovne vrnitve v višje plasti tal naslednje leto.

Od sredine aprila pa do konca junija se ti ogrci hranijo in nato zabubijo. Po dveh mesecih se iz bub razvijejo hrošči, ki pa ostanejo v tleh vse do naslednje pomladi.

Razvojni krog poljskega majskega hrošča 

Ena najbolj škodljivih žuželk pri nas

Poljski majski hrošč je ena izmed bolj škodljivih žuželk v Sloveniji. Pri nas se pojavlja že desetletja, v ugodnih podnebnih razmerah pa se prekomerno razmnoži, tako da povzroči kmetijstvu gospodarsko škodo večjega obsega.

Škodo povzroča na poljščinah in vrtninah, vendar pa se včasih pojavlja tudi kot škodljivec sadnega drevja, vinske trte ter nasadov jagod. Hrošči objedajo listje in ne povzročajo gospodarske škode. Mnogo bolj so škodljivi ogrci, ki napadajo podzemne dele rastlin. Ogrci zaradi prerazmnožitve naredijo občasno veliko škode tudi na travni ruši.

Varstvo rastlin

Zatiranje odraslih osebkov poljskega majskega hrošča je skoraj nesmiselno in največkrat ni potrebno. Večjo pozornost namenjamo ogrcem, zato je priporočljivo spremljanje hroščevih let. Če ugotovimo, da ogrci delajo škodo na trati (trata rumeni in se suši, pri hoji čutimo gobasto strukturo tal), je najprej potrebno začeti z njeno intenzivnejšo oskrbo s hranili, saj imajo raje slabše, poredko košene in gnojene površine.

V Sloveniji je za kemično zatiranje poljskega majskega hrošča registriran insekticid z aktivno snovjo azadirahtin A. V hroščevih letih moramo imeti potencialno ogrožene površine čiste, brez plevelov. Če ugotovimo napad ogrcev že na posajenih tleh, je skoraj vsak trud zaman, saj tudi zalivanje z insekticidi ne da posebnega rezultata.

K zmanjšanju škode na njivah pripomorejo agrotehnični ukrepi, kot so dober kolobar, zgodnja setev, usklajeno gnojenje in obdelava tal. Spomladi in poleti je priporočljivo tla večkrat obdelati s stroji, ki drobijo zemljo. Izorane ličinke bodo v glavnem pozobale ptice. Ogrcem pa poleg ptic strežejo po življenju tudi krti, ježi, jazbeci, pogosto pa jih napadajo tudi parazitske bakterije in glive.

Zmanjševanje škodljivca s prej omenjenimi organizmi uvrščamo v vse bolj uveljavljeno biotično varstvo rastlin.

Melita Štrukelj