Na domačih vrtovih še vedno najpogosteje uporabljamo lesene ali plastične količke. V velikih rastlinjakih uporabljajo za oporo vrvice iz plastike, kar priporočam tudi za gojenje paradižnika v domačih rastlinjakih.

Poskusite zamenjati tradicionalne količke z napeljanimi vrvicami iz ogrodja (armature) vašega rastlinjaka ter eno steblo rastline paradižnika voditi z ovijanjem okoli vrvice. Glavna prednost takšne opore je, da po spravilu zrelih plodov iz prvega in drugega grozda, ko na rastlini do te višine odstranimo tudi liste in peclje obeh grozdov, enostavno spustimo izpod stropa rastlinjaka v delovno višino vsakega vrtnarja.

Seveda moramo za kaj takega imeti že od začetka sezone kakšen meter rezervne vrvice, ki jo na vodilni žici sedaj poleti zgolj odvežemo in spustimo skupaj s celotno rastlino navzdol, vrvico na vrhu potem seveda privežemo nazaj, da bo še naprej nosila celo rastlino in nove nastajajoče plodove paradižnika. Rastlino v času bujne poletne rasti redno ovijamo okoli vrvice, ni je pa več potrebno privezovati, kot moramo to početi pri količkih. Trdnost in dobra opora sta izrednega pomena za kakovostno rast paradižnika. Z uporabo količkov smo veliko bolj statični, pri vrvici manj in to s pridom izkoriščamo v času obiranja plodov. “Viseče” paradižnikove rastline lahko umikamo in se med njimi lažje gibljemo, ne da bi jih poškodovali.

Nujno namakanje

Če želimo enakomerno in dobro rast rastlin in potem tudi oblikovanje velikega števila sočnih in mesnatih plodov, nujno potrebujemo primerne količine vode. Če je pridelava na prostem, nam občasno pri tem pomaga kakšen obilnejši dež, na katerega pa nikakor ne moremo računati v pridelavi paradižnika v rastlinjakih. V tem primeru moramo paradižnik umetno namakati. Izkušnje kažejo, da je najboljše kapljično namakanje. Potrebujemo posebne cevi opremljene s kapljači (drobnimi odprtinami), skozi katere v cev spuščena voda enakomerno in počasi kaplja. Ne glede na način namakanja velja opozoriti, da rastline z dodano vodo iz tal črpajo potrebna hranila za svojo rast in razvoj. Tudi za namakanje paradižnika velja, da je bolje, večkratno dnevno dodajanje vode v manjših količinah, kar pomeni 20 do 25 l/m2 v enkratnem obroku dodane vode. Večjih količin dodane vode rastline niso sposobne porabiti in nam iz talnega profila lahko izpirajo hranila v globlje plasti tal, kjer postanejo nedostopne za paradižnik. Tudi ko paradižnik zalivamo z vedrom, v okolico korenin ali jarke med rastlinami zlijemo le eno vedro (npr. 10 do 15 l vode) in ne več naenkrat, saj bomo s tem povzročili erozijo (odnašanje) rodovitnega sloja tal in tudi izpirali hranila iz območja korenin v globlje sloje tal.

Oskrba s kalcijem

Velikokrat hranila dodajamo tudi s foliarno aplikacijo (prek poškropljenega lista). Še posebej poleti oziroma v času intenzivne rasti. S takšnim načinom rešujemo na primer težave ob znakih pomanjkanja kalcija, ki jih prepoznavamo še na zelenih plodovih tik preden začenjajo zoreti. Takrat črna lisa na muhi plodu prepreči zorenje in pripomore k temu, da plod propade in kmalu tudi odpade ali celo gnije, ko se na nastalo pego sekundarno naselijo glive.

Le s pomočjo foliarnega dodajanja kalcija lahko na drugih še nastajajočih plodovih preprečimo takšen pojav in propadanje plodov.

Za ta namen uporabimo specialna kalcijeva gnojila, lahko tudi domače pripravke, kot so namočene luščine jajc v vodi ali raztopino polnomastnega mleka in vode (1:1). A v obeh primerih velja pričeti z nanašanje dovolj zgodaj, ko se znaki pomanjkanja kalcija še niso pojavili.

Ko so se v prvem grozdu pojavijo prvi plodovi, začnemo z dodajanjem kalcija, naslednjič ga dodajamo ob nadaljnji rasti plodov in tretjič v času prvega obarvanja in spremembe barve plodov v značilno rdečo barvo.

Ker je kalcij v paradižnikovi rastlini slabo mobilen in se iz starejših listov v mlajše ne prestavlja, je v intenzivnejši pridelavi paradižnika, na primer v rastlinjakih, zelo priporočljivo dognojevanja ponavljati tudi kasneje, saj je potreben tudi za vse nadaljnje plodove. Tudi zato je treba spodnje, fiziološko stare liste porezati ter jih tako odstraniti iz rastline in s tem omogočiti premikanje (migracijo) kalcija v nove, mlade liste in seveda v plodove.

A ne pretiravajte z odstranjevanjem spodnjih listov. Držite se pravila, da na rastlini porežemo liste od spodaj navzgor, a samo do prvega oziroma do dozorevajočega grozda plodov. Listi v času zorenja imajo tudi vlogo senčenja in zastiranja pred sončno pripeko in bodo pomagali preprečevati pojav opeklin na plodovih.

Odstranjevanje zalistnikov

Pri navijanju in napeljevanju stebla ob oporo opravimo tudi odstranjevanje zalistnikov. Stremimo k enemu glavnemu steblu, tako je rastlina optimalno zračna in osvetljena, plodovi optimalno dozorevajo. Da ohranimo eno glavno steblo, moramo odstranjevati zalistnike, ki izraščajo iz pazduh listov. Odstranjujemo jih v suhem vremenu, najbolje zjutraj oziroma dopoldan. Pri tem smo zelo previdni, da z odstranjevanjem ne poškodujemo stebla ali listov, zato si lahko pomagamo s škarjami ali manjšim nožem. Zalistnike odstranimo, ker rastlini jemljejo prepotrebno vodo, hrano in svetlobo ter tako omogočimo dovolj življenjskega prostora za rast in zorenje plodov.

Senčenje in zračenje rastlinjakov

Nujno je v zelo vročih dneh, ko se temperature na prostem približajo 40 °C, v rastlinjakih pa je posledično še bolj vroče, tudi proti 55 °C ali več stopinj. Zato je v zadnjem času edino priporočilo za zniževanje temperature v rastlinjakih postalo senčenje s pomočjo senčilnih mrež, ki jih povlečemo čez rastlinjake. Lahko uporabite posebne senčilne in bolj goste mreže ali protitočno mrežo. S pomočjo takšnih mrež lahko tudi v zelo vročih dneh v rastlinjaku znižate temperaturo za skoraj 10 °C. Seveda je spremljevalni ukrep za znižanje temperature v rastlinjaku zračenje. Poleti imamo tako odprte vse možne bočne in čelne odprtine, ustvarjamo kroženje zraka, s pomočjo katerega znižujemo tudi višjo zračno vlago, ki bi lahko bila vzrok za pojav glivičnih bolezni. Zato naj rastlinjaki v toplih in vročih poletjih ostajajo odprti tudi ponoči.

Pobiranje plodov

Če vam uspe izvesti večino opisanih ukrepov pri vzgoji paradižnika in morebiti še kakšnega, potem boste uspešno vstopili v čas v pridelavi paradižnika, ko boste trgali sveže, sočne in sortno značilno obarvane kakovostne plodove. Obiranje primerno zrelih plodov se v glavnini Slovenije lahko začne od julija dalje. Seveda je začetek obiranja odvisen tudi od lege pridelovalne površine ter nadmorske višine, kjer je čas obiranja pogosto zamaknjen v bolj pozen poletni čas.

Če paradižnik pridelujemo v rastlinjakih in smo sadili kakovostne sadike s koreninsko grudo, lahko začnemo z obiranjem tudi že kakšen dan ali celo teden prej, kar je pogosta želja in cilj mnogih pridelovalcev.

Poleg zgodnosti zasnove posevka je čas spravila močno odvisen tudi od pogojev rasti in (mikro)klimatskih razmer ter seveda od lastnosti sort, ki jih gojimo. Zato pozorno izbirajte sorte paradižnika in naj vam v množici posajenih sadik ne zmanjka prostora za nekaj sadik bolj zgodnjih sort ter tudi nekaj bolj poznih, ki bodo svoje zorenje potegnile tudi v bolj pozen poletno jesenski čas.

Opora, namakanje, odstranjevanje zalistnikov, dognojevanje s hranili, še posebej s kalcijem, krepitev rastlin s pomočjo biostimulativnih domačih ali kupljenih sredstev in še kakšen poletni oskrbovalni ukrep vam bo omogočil obilo paradižnika za poletne užitke in zadovoljstvo po koncu pridelovalne sezone.

Igor Škerbot