Pri nekaterih psih, ki niso čisti, pogosto opazimo, da so si v stanovanju ali hiši izbrali eno ali več mest,kamor hodijo na potrebo, ali pa za to uporabljajo določeno podlago.

Drugi psi pa onesnažijo stanovanje, kjer se jim zdi. Nekateri se niso naučili zanesljivo na čistočo, na katero bi se človek zlahka zanesel, pač pa le, da se ne olajšajo samo takrat, ko je zraven lastnik. Potem si v sili rajši izberejo skrit kotiček in ga ponesnažijo. To je za lastnika neprijetno, ker se mora plaziti tudi za pohištvo in pod njim, če hoče počistiti pasje iztrebke.  Pri nekaterih psih je težava omejena bodisi na iztrebljanje bodisi na mokrenje, pri drugih pa ne. Medtem moramo razlikovati še med psi, ki se iztrebljajo zgolj v hiši, in tistimi, ki to delajo tako v hiši kot na sprehodu.

Iz pesjaka v hišo

Psu lahko primanjkuje občutka za čistočo iz več razlogov. Največkrat se preprosto nikoli ni naučil, da bi bil zanesljivo čist. Posebno pogosto se to dogaja pri tistih, ki so prej živeli v pesjaku, kjer ni bilo potrebe, da bi jim vzgojili močnejši občutek za čistočo. Vzroki pa so lahko tudi lastnikova nedoslednost in malomarnost ali pa kar neprimerna vzgoja.

Če se hočemo izogniti težavam z nečistočo, se nam kot izhodišče ponuja nekaj prirojenih lastnosti pri psu. Psi že sami po sebi pazijo, da ne onesnažijo svojega ležišča, obenem pa za opravljanje svoje potrebe radi izberejo določeno podlago. Če pri svojem psu ne morete odkriti nič od tega, je šla njegova vzgoja, kar zadeva čistočo v napačno smer . pogosto nenamerno. Napačen je vtis, da bomo težave povečali, če psu s kaznovanjem ne bomo dali vedeti, da je iztrebljanje v hiši nezaželeno. V bistvu je pes pripravljen sodelovati, da bi ohranil svoje bivališče čisto. Le da se mu v različnih okoliščinah pač ne posreči delovati proti naravi, pogosto tudi zato, ker mu nismo dali priložnosti. Kaznovanje psa lahko povzroči tri nenamerne povezave: strah pred krajem, ki ga je onesnažil, strah, da bi se onečedil pred lastnikom, in strah pred lastnikom.   

Spodbuda, ne kazen

Namesto da bi psa zaradi njegovega ravnanja kaznovali, moramo storiti ravno nasprotno. S kaznijo ne bomo dosegli, da bo pes ravnal drugače, zato moramo okrepiti vedenje, kakršnega si želimo. To zelo lahko dosežemo pri psih, ki opravljajo potrebo tako zunaj kot v hiši. Psu moramo dovolj pogosto omogočiti, da opravi potrebo zunaj. Posebno pomembno je, da ga tam po vsaki opravljeni potrebi pohvalimo za pravilno vedenje ali pa mu damo priboljšek. Odraslemu psu moramo vsaj trikrat na dan omogočiti opravljanje potrebe. Pri mladiču naj bo to pogosteje, predvsem pa takoj, ko se zbudi, in vsakič po jedi. Upoštevajte te približne smernice, ko boste psa privajali na čistočo. Da bi bilo v hiši čim manj neprijetnosti, morate upoštevati vsako znamenje ali vzgib živali, s katerim vam nakaže, da bi šla rada ven. Poleg tega lahko čas med dvema izhodoma na potrebo podaljšamo tako, da prestavimo čas hranjenja. Če nimate možnosti, da bi ves dan redno in pogosto hodili s psom ven, lahko med svojo odsotnostjo najdete kompromisno rešitev: blizu vrat mu pripravite zabojček z mehkim nastilom, kot je listje, zemlja ali pesek, kjer bo opravljal potrebo. V zabojček lahko položite tudi kakšno staro krpo, prepojeno z urinom, da ga bo privabljala z vonjem ali »klobasico« od prej. 

Psa nikoli ne kaznujte zaradi »nezgod« v stanovanju. Priporočljivo je, da iztrebke ali urin preprosto počistite. Sa,mo v enem primeru, če ga namreč zalotite pri dejanju – lahko glasno zaploskate ali ga kako drugače prekinete in takoj odpeljite ven. Potem ga pohvalite, ko zunaj opravi potrebo.

Zelo pomembno je, da skrbno odstranimo vonj, ki je ostal po mokrenju v stanovanju, ker je ta vonj za psa pogosto vzrok, da mesto ponovno uporabi. Ne čistite s sredstvi, ki vsebujejo amoniak ali klor, ker imajo za občutljiv pasji smrček enak vonj kot urin. Tudi to bi psa lahko spodbudilo, da bi še enkrat opravil potrebo na istem mestu.

Omejitev gibanja

Navajanje na čistočo lahko obenem uporabimo tudi za to, da psa naučimo določenega ukaza, s katerim ga pozneje lahko uspešno spodbudimo k opravljanju potrebe.

Poleg opisanih pravil učenja je priporočljivo, da psu v hiši močno omejite območje gibanja. Zapisali smo že, koliko je psom do tega, da ne onesnažijo svojega prostora za hranjenje in spanje. Seveda pa psi nimajo vse hiše za svoje ožje bivališče; spalnica se jim zdi denimo dovolj oddaljena od prostora, kjer običajno spijo, da bi se jo dalo uporabiti za iztrebljanje. Smiselno je torej, da mu gibanje omejimo na tiste prostore, kjer se sam po sebi že tako ali tako ne bi iztrebljal. Pozneje mu krog gibanja postopno širimo. Sprva mu dovoljujemo prosto gibanje v eni sobi, potem v več, dokler mu ne dopustimo spet popolne svobode gibanja. Pse, ki opravljajo potrebo samo v hiši, začnemo odvajati z dolgimi sprehodi, ker si pes svoje potrebe ne upa opraviti v naravi. Nekateri psi zdržijo ure dolgo, potem ko pridejo domov, pas e takoj iztrebijo. Vadbo poenostavite tako, da peljete psa v mirno okolje brez motečih dražljajev in ga potem navdušeno pohvalite, ko opravi potrebo. Tudi tu je možna pomoč: vzemimo od doma s seboj v papir zavit košček blata ali z urinom prepojen kos papirja in ga položimo na mesto, kjer naj bi v naravi opravil potrebo. To ga bo dodatno spodbudilo.