Praktično je, če je pohištvo tako, da lahko z različnimi postavitvami in manjšimi dopolnitvami sledimo otrokovemu razvoju in njegovim potrebam. Na ta način privarčujemo, hkrati pa navajamo otroka na pozitiven odnos do okolja. Potrošniška družba je namreč zgrajena na predpostavki, da moramo čim več kupovati in posledično več zavreči, kar pa je skregano z logiko trajnostnega vidika.

Z večfuinkcionalnimi izdelki, ki rastejo z otrokom, ki se lahko prilagajajo spreminjajočim se otrokovim potrebam, pa se zmanjša izčrpavanje naravnih virov in obseg odpadkov.

Pri opremi otroške sobe za šolarja in kasneje najstnika moramo biti pozorni tudi na velikost otroške sobe. V večini stanovanj je spalnica staršev navadno drugi največji prostor v stanovanju, čeprav bi bilo bolj smiselno, da bi uredili v večjem prostoru otroško sobo, ker otrok in kasneje najstnik v svoji sobi med igro, pri učenju in prostočasnih dejavnostih preživi večino dneva, medtem ko so starši v spalnici pogosto le ponoči. Ne glede na otrokovo starost mora biti otroška sobatudi dovolj svetla in zračna.

Šolar (od 6 do 14 let)

Ko pridejo otroci v puberteto, nastane kot izraz vse večjega občutka neodvisnosti in zrelosti potreba po lastnem prostoru. Ta leta so običajno obdobje zavračanja družinskega načina življenja in navad. Kadar nimajo možnosti umika v zasebnost, lahko ta potreba po uporništvu privede do nasilniškega obnašanja.

Vzporedno s tem, ko postaja otrok samostojen, si želi lastno sobo, ki mu je ne bi bilo treba deliti z bratom ali sestro. Če to zaradi premajhnega stanovanja ni izvedljivo, lahko prostorsko težavo vsaj delno rešimo z optičnimi pregradami, kot so police, omare, nizka pregradna stena in drugo, s čimer zagotovimo otroku vsaj lasten kotiček in potrebno zasebnost. Kadar si sobo delita dva otroka približno enake starosti, je manj težav, kot če je starostna razlika velika, kajti večja starostna razlika prinese tudi različne življenjske navade. Razlika po starosti je do pubertete bolj pomembna kot razlika po spolu.

Soba ne sme imeti več pretirano otroškega videza. Pri izbiri pohištva moramo vsekakor upoštevati tudi želje in okus otroka. Okolje, v katerem se otrok prijetno počuti, vpliva na njegovo delovno vnemo, ustvarjalnost in učni uspeh.

Šolar potrebuje nove pohištvene elemente. Otroška posteljica postane pretesna, delovni prostor je namenjen predvsem učenju in delu z računalnikom. Povečajo se potrebe po shranjevalnem prostoru za knjige in garderobo. Zaradi številnih sprememb je to pravi čas za temeljito prenovo otroške sobe.

Pisalno mizo postavimo navadno pod okno ali tako, da prihaja svetloba z leve strani, če je otrok desničar. Vsak otrok mora imeti svojo delovno površino s predali, omarami ali policami za šolske potrebščine. Na pisalno mizo šolarja sodi tudi namizna svetilka, ki dobro osvetljuje delovno površino. Svetloba mora biti usmerjena na mizo in tako, da se otroku ne blešči v oči in ne odseva na zaslonu računalnika. Desničar naj ima svetilko postavljeno na levi strani, tako da otroku med pisanjem in risanjem ne pada senca roke na papir.

Pomembno je, da je delovna površina dovolj velika in na ustrezni višini, ki je odvisna od velikosti otroka. Otrok se pogosto rad uči skupaj s sošolci, kar je dobrodošlo navajanje na skupinsko delo, seveda pa to zahteva dovolj prostora. Kakovostna miza je iz materiala, odpornega proti madežem, ki jih puščajo barve, tuši in črnilo, ter taka, da omogoča spreminjanje višine mizne plošče.

Stol ob delovni mizi naj bo stabilen in ergonomsko oblikovan z možnostjo prilagajanja višine sedišča in hrbtnega naslona, dobro je, če je vrtljiv in na kolesih. Stol naj bo tako visok, da otrok doseže tla s celimi stopali, na sedišču pa ima dve tretjini stegen.

Funkcionalno urejen delovni prostor ima poleg mize in stola tudi dodatke, kot so police, predali, plošče (lesene, magnetne, plutovinaste) ali letve za obešanje slik in sporočil, smetnjak, površino za računalnik ter pripadajočo opremo, prostor za svetilko, šolsko torbo.

Ker imajo otroci v tej starosti pogosto tudi svoje avdio- in videonaprave, moramo predvideti tudi pohištvene elemente za naprave, kasete in zgoščenke. Če želimo mir v hiši, pa poskrbimo tudi za ustrezno zvočno izolacijo. Hrup zmanjšamo s stenskimi, stropnimi in talnimi oblogami. Če meji otroška soba na spalnico staršev ali dnevni bivalni prostor, si lahko pomagamo tako, da ob tako steno postavimo čim več omar, še najbolje garderobnih. Zvok pa se seveda prenaša tudi skozi vrata. Pomagamo si lahko s tapeciranimi vrati ali tako, da naredimo dvojna vrata oziroma majhen predprostor v otroški sobi. V njem ima otrok lahko shranjeno športno opremo, plašče in podobno.

Mladostnik (od 14 do 18 let)

Mladostnika ima pogosto že povsem izoblikovano lastno predstavo o videzu svoje sobe. Otroci si po trinajstem letu želijo sobo, v kateri se kaže njihova osebnost in individualnost. Skratka sobo, v kateri se bodo prijetno počutili sami in v družbi vrstnikov. V tem obdobju postane soba prostor, v katerem se mladi ukvarjajo s svojimi hobiji, se pogovarjajo, poslušajo glasbo in plešejo. Priporočljivo je, da se lahko postelja uporablja tudi za posedanje, zato jo dopolnimo s pregrinjalom, velikimi blazinami in prenosno klubsko mizico. Če imamo dovolj prostora, priporočam od 120 do 160 centimetrov široko posteljo, na kateri lahko prespita tudi dve osebi. Tako kot za postelje odraslih so najprimernejši posteljni vložki iz naravnih materialov. Dobro je, če ima postelja tudi nadvložek, ki je nekakšen higienski tampon med posteljno blazino in posteljnino. Biti mora pralen in iz naravnih materialov (npr. bombaža).

Obdobje med štirinajstim in osemnajstim letom je čas, ko postaja otrok zrela osebnost, ki si želi zasebnosti in samostojnosti. Zato ga bomo še posebno razveselili, če mu bomo v sklopu njegove sobe uredili neke vrste apartma z lastno kopalnico oziroma tušem (seveda, če imamo za to dovolj prostora). Laže uresničljive pa so želje po lastni toaletni mizici z velikem ogledalom in manjšem baru s kozarci in brezalkoholno pijačo ter posodicami za piškote in slano pecivo.

Jasna Hrovatin