Tako mu v Španiji še vedno pravijo pimiento (poper), čeprav rastline sploh niso sorodne poprovcem. Čili gojijo po vseh tropskih predelih in je zelo pomembna začimba, saj jo vsak dan uživa približno četrtina svetovnega prebivalstva. Največja pridelovalka in potrošnica čilija je Indija, najbolj kreativni pri pripravi jedi iz čilija pa so Mehičani.

Rastlina je grmičasta, nekoliko višja od paprike, s katero sodita v isti rod in družino razhudnikovk (Solanaceae). Botanično gledano je plod čilija tako kot plodovi paprike in paradižnika, jagoda, a ga kljub temu prištevamo k zelenjavi oziroma pekočim začimbam, odvisno od tega kako pekočega okusa je.

Čili so poznali že 7.500 let pred našim štetjem in v Ameriki je bil že tedaj sestavina prehrane in različnih diet. Arheološke najdbe dokazujejo, da so ga na jugozahodu Ekvadorja gojili pred več kot 6.000 leti. 

Za ostrino je kriv kapsicin 

Sestavina, ki da čiliju pekoč okus, je alkaloid kapsicin (capsaicin) in še nekatere sorodne snovi. Največ kapsicina je v semenih in belem mesu. Ostrost je navadno obratnosorazmerna z velikostjo plodu. Ko zaužijemo to začimbo, naši možgani dobijo sporočilo, da smo pojedli nekaj vročega in telo temu primerno reagira: srčni utrip se poviša, začnemo se potiti. Kapsicin tudi pospešuje prebavo. Moč čilijev merijo s Skovilovo skalo (SHU), ki pomeni, kako razredčen mora biti čilijev ekstrakt, da izgubi pekoč okus. Navadna paprika, ki ni pekoča kaže 0 SHU, mehiški čiliji imajo na primer vrednosti med 1.500 in 300.000SHU, kajenska paprika (poper) 30 do 50.000. Najbolj pekoč doslej je čili iz severovzhodnega dela Indije, ki doseže milijon SHU, čisti kapsicin pa ima med 15 in 16 milijoni SHU. 

Čiliji so najrazličnejših barv, oblik in velikosti – lahko so majhni kot lešnik ali pa dolgi 30 centimetrov. Plodovi so bogati z vitaminom A in C, kar je še posebej v revnejših, azijskih in srednje ter južnoameriških državah velikega pomena, saj je tam čili tudi zelo lahko dostopen.

Čili ni le hrana oziroma oster dodatek hrani. Lahko je tudi zdravilo. Raziskave so pokazale, da kapsicin povzroči propad rakavih celic, znan je kot analgetik, pomagal naj bi pri diabetesu, bakterijskih okužbah in še čemu. Ima pa tudi slabe značilnosti, ki pa so povezane predvsem s preveliko količino zaužite začimbe.

Mlet čili, omake in olje

Toliko kot je po svetu sort čilijev, toliko je tudi različnih okusov. Po vsem svetu pripravljajo čilijev prah, kašaste zmesi, omake in olja. Mlet čili je pekoč in ima rahlo prsten in saden okus, vsebuje neznatno količino olja, ki rahlo obarvajo prste. Čilijev prah, zmes iz mletega čilija, kiumine, posušenega origana, paprike in česna v prahu uporabljajo za pripravo čilija z mesom – chili con carne, ki je priljubljena jed na jugu ZDA in v Mehiki.

Redke, ostre omake vsebujejo tudi trpke sestavine, kot je limeta ali tamarindo, goste pa imajo za osnovo paradižnik, česen, čebulo in različna zelišča, lahko so blage, pogosto jih tudi sladkajo.  Najbolj znana redka omaka tabasko, ki ga pripravljajo iz kisanih, fermentiranih čilijev. Najbolj pekoče so indonezijske in tajske omake, Kitajci pripravljajo zmerno ostre do zelo pekoče čilijeve omake, ki jim dodajajo sojino omako, fižol, ingver in česen, Korejci pa pripravljajo zmes čilija, sojine kaše in riževe moke. 

Čilijevo olje je narejeno iz posušenih rdečih čilijev, lahko pa ga pripravimo tudi sami, in sicer tretjino steklenice napolnimo s posušenimi čiliji, do vrha nalijemo sončnično olje, tesno zapremo in pustimo mesec dni. 

Določena sorta čilija za določeno jed 

V Mehiki imajo različna imena za sveže in posušene čilijeve plodove. Za posamezne jedi uporabljajo samo določeno sorto čilijev, saj bi druge sorte lahko povsem porušile usklajenost okusov. Velike mesnate plodove sorte poblanos pripravljajo kot zelenjavo in jih pogosto polnijo z različnimi nadevi kot pri nas navadne paprike. Nekatere sorte so primerne za salso, druge za vlaganje in kisanje, tretja posušijo in meljejo in tako naprej. V surovi obliki uporabljajo zelene čilije, ki jih pred uporabo pogosto popečejo in olupijo. Zanimivo je, da ima vsakj Mehičan pri sebi spray, ki nevtralizira okus po čiliju. Ko naročijo čilijeve omake, kaplico omake kanejo na hrbtno stran dlani in poskusijo. Potem ostanke čilija odstranijo s sprayem z roke, saj se zavedajo ostrine te začimbe, če bi nevede z roko segli proti očem.

V Evropi pri pripravi tujih jedi uporabljajo številne vrste uvoženih čilijev, značilno evropskih sort pa je le nekaj. Domače, večinoma le zmerno pekoče sorte čilijev najpogosteje uporabljajo v Španiji ter na Portugalskem in Madžarskem.

Besedilo: Marjetka Hrovatin