V tedanjem času seveda niso poznali metod za določanje bolezni, kot jih poznamo danes, zato je v svojem delu »De historia et de causis plantarum« opisal le bolezenska znamenja, ki jih je opazil na oljki. Tako je oljkov rak verjetno postala prva opisana rastlinska bolezen.

Leta 1886 je prvi povzročitelja oljkovega raka izoliral, proučeval in določil, da ga povzroča bakterija italijanski profesor dr. Luigi Salvatore Savastano (1853-1937). Svoje odkritje je leta 1889 objavil v članku »Il bacillo della tubercolosi dell olivo«, bakterijo pa poimenoval Bacillus olea tubercolosis. Kasneje so bakterijo preimenovali po njenem odkritelju. Bakterijo povzročiteljico oljkovega raka danes poimenujemo Pseudomonas syringae subsp. savastanoi.

Gostiteljske rastline

Gostiteljske rastline so predvsem rastlinske vrste iz družine oljkovk Oleaceae. Najpomembnejša gostiteljska rastlina po kateri se bolezen imenuje je oljka (Olea europaea). Poleg oljke bakterija dokazano okužuje še liguster oziroma navadno kalino (Ligustum vulgare), japonsko kalino (Ligustrum japonicum), hibridno forzicijo (Forsythia x intermedia), veliki jesen (Fraxinus excelsior), ameriški jesen (Fraxinus americana) in rodova jasmin (Jasminum sp. in zelenika (Phillyrea sp). Bakterija lahko okuži tudi oleander (Nerium oleander) in brazilski jasmin oziroma dipladenijo (Mandevilla sanderi), ki sta predstavnika družine pasjestrupovk (Apocynaceae). Bolezen na oleandru imenujemo tudi oleandrov rak, na jesenu pa jesenov bakterijski rak.

Razširjenost bolezni po svetu in v Sloveniji

Bolezen se je najprej razširila po celotnem Sredozemlju, od koder tudi izvira. Danes jo najdemo v vseh državah Evrope, severne Afrike in Azije, ki ležijo ob Sredozemskem morju in vseh ostalih državah, kjer gojijo oljke. Najdemo jo tudi v nekaterih državah, kjer oljke ne gojijo, prisotne pa so ostale gostiteljske rastline. V Slovenijo smo bolezen verjetno prinesli z rastlinskim sadilnim materialom. Bolezni v preteklosti nismo posvečali pozornosti, saj zaradi nje ni bilo odmevnejše gospodarske škode. Prav tako je bila intenzivnost pridelave oljk kot glavne gostiteljske rastline v 20 st. pri nas predvsem zaradi številnih močnih pozeb majhna. V zadnjih 25 letih pa se je zaradi intenzivnega povečevanja površin, zasajenih z oljkami, povečal tudi obseg pojavljanja bolezenskih znamenj. Bolezen gospodarsko škodo povzroča predvsem v mladih oljčnikih, razširjenih predvsem v priobalnem pasu, še posebej tam, kjer je razširjena tudi oljčna muha, ki jo prenaša in kjer so pogostejše pozebe. Škodo lahko pričakujemo tudi v drevesnicah, kjer vzgajajo sadike ostalih gostiteljskih rastlin. Bolezenska znamenja lahko najdemo še v nekaterih oljčnih nasadih v Goriških Brdih.

Širjenje bakterije in pojav bolezenskih znamenj

Bakterije preživijo le znotraj gostiteljske rastline, kjer povzročajo škodo. Krajše obdobje preživijo tudi na oz. v prenašalcih (vektorjih), predvsem oljčni muhi (Bactocera oleae). Bakterije se najpogosteje širijo s sadilnim materialom, znotraj oljčnika pa z rezjo, aerosolom, dežjem in s kmetijsko mehanizacijo. Za razvoj bolezenskih znamenj je najprej potreben vstop bakterije v rastlino, kar imenujemo okužba oz. infekcija. Bakterije v rastlino vstopijo na mestu mehanskih poškodb ali skozi naravne odprtine oz. rane, ki nastanejo na mestu odpadlega listja. Nato v gostiteljski rastlini izzovejo hormonsko neravnovesje, ki se izrazi s pojavom bolezenskih znamenj, le-ta so na vseh gostiteljskih rastlinah enaka. Najpogosteje jih najdemo na mladikah, ogrodnih vejah in na deblu. Bolezenska znamenja se izražajo v obliki vozličastih (ang. olive knot disease) novotvorb oz. tumorjev velikosti graha do oreha in redkeje do velikosti moške pesti. Tumorji so sprva gladki in svetlo zelene barve s starostjo pa postajajo večji, razbrazdani in zelenkasto rjave do rjave barve in so tako zelo značilni, da jih tudi neizkušen opazovalec zlahka prepozna. Okužbe lahko povzročijo sušenje in propadanje posameznih rodnih vej, propad celotne rastline pa redkeje. Pri vzgoji mladih oljk nam bolezen omejuje razvoj rodnega volumna, pri ostalih gostiteljskih rastlinah pa vpliva predvsem na razvoj vrstno značilne oblike rasti in krošnje.

Varstveni ukrepi

Najpomembnejše je, da si priskrbimo zdrave oljke in zdrave ostale gostiteljske rastline, ki jih želimo posaditi na okrasnem vrtu. Pri izbiri oljke se namesto občutljivih sort odločimo za manj občutljive. Med najbolj občutljive pri nas zastopane sorte, uvrščamo italijanske sorte: ‘Pendolino’, ‘Frantoio’ in ‘Maurino’, nekoliko manj občutljiva je sorta ‘Leccino’, najmanj občutljiva oz. tolerantna sorta pa je slovenska sorta ‘Istrska belica’. Pri sajenju oljk se izogibamo hladnim izpostavljenim legam, saj so poškodbe zaradi pozebe pomemben dejavnik razvoja in širjenja bakterije. Rez opravimo v suhem vremenu, pri čemer priporočamo razkuževanje sadjarskega orodja in strojev. Kjer so okužbe prisotne, najprej rez opravimo na drevesih brez vidnih bolezenskih znamenj, šele nato se lotimo obolelih, s tem namreč zmanjšamo možnost prenosa bakterij. Z okuženih dreves odstranimo vse simptomatične poganjke in jih zažgemo. Od fitofarmacevtskih sredstev imamo na voljo le bakrove pripravke, ki delujejo proti bakterijsko. V oljčnikih priporočamo tudi zatiranje oljčne muhe, saj je pomembna prenašalka bakterije. Iz opisanega tako sledi, da so v zdravem oljčniku najpomembnejši preventivni varstveni ukrepi, v okuženem pa dosledno pregledovanje in odstranjevanje rastlinskih delov z izraženimi bolezenskimi znamenji.

Igor Zidarič