Podobno tkivo je v deblu palme. V Braziliji mu pravijo palmito, je zelo okusno, nekoliko kislo, pripravljajo pa ga predvsem v zelenjavnih solatah.

Bananovec ima povprečno 40 listov, vsakega oskrbuje ena korenina. Ko odmre list, odmre tudi korenina. Socvetje sestavljajo moški, ženski in obojespolni cvetovi. Plodovi – banane se navadno zasnujejo brez oploditve, zato v času zorenja plodov moški cvet (srce) odsekajo, ker je polno insektov, uporabno pa ni. Če se je zaradi slabih vremenskih razmer zasnovalo manj plodov, to rastlina nadomesti z dodatnimi iz moških cvetov, ki pa so seveda slabše razviti.

Dozori v skladišču

Ena rastlina da po približno letu in pol pridelek do 40 kilogramov banan. Plodov ne trgajo posamično, ampak posekajo cel poganjek z vsemi plodovi. Banane so še zelene in v skladiščih naravno dozorijo v približno18 do 20 dneh, etilen pa ta proces ob promerni temperaturi in vlagi skrajša na vsega 4 do 5 dni.

Ko je pridelek pobran, rastlino odsekajo na višini 1,5 metra, da hrani hčerinsko rastlino, ki že nekaj časa raste ob njej. Povezani sta s koreninami. Po navadi pustijo rasti po tri rastline. Pravijo jim mati, hčerka in vnukinja. Druge, ki vztrajno poganjajo zraven, pa sproti sekajo, prav tako tudi liste ob steblu. Tako oblikujejo krošnjo in nasad je lepo vzdrževan in se ne zarašča. Tako vzdrževan nasad ima življenjsko dobo 15 do 20 let s pridelkom 40 ton na hektar.

Lahko prebavljivo živilo

Banana po hranilnosti prekaša druge tropske sadeže, je lahko prebavljiva in zelo primerna za otroke, športnike in bolnike. Plodove moknatega bananovca (Musa paradisiaca), ki vsebuje le škrob, sladkorja pa ne, jedo kuhane ali pečene. Iz njih pridobivajo moko, alkoholne pijače, pripravljajo kavni nadomestek in vino. Iz listnih nožnic pridobivajo vlakna. Ta so močnejša od vseh rastlinskih vlaken in odporna proti vodi. Iz njih izdelujejo najboljše ladijske vrvi, grobe tkanine, ribiške mreže in papir.

Banane gojijo v več kot 120 državah na skoraj 10 milijonih hektarjev površine, kjer jih na leto dozori za 100 milijonov ton. Banane so v manj razvitem svetu četrta najpomembnejša prehrambena kultura takoj za rižem, pšenico in koruzo. So energijsko zelo bogata hrana, hkrati pa tudi pomemben vir kalija in vitaminov A, B6 ter C. Ker so lahko prebavljive, so po navadi prva hrana dojenčkov. Skoraj 90 % vseh banan pridelajo na manjših kmetijah za domačo uporabo in lokalno trgovanje.

Jesenski in zimski meseci so najugodnejši za rdeče banane, ki so v naših trgovinah redkost prav zaradi neobstojnosti med transportom. Rumene banane namreč še zelene naložijo na ladje, da zorijo med potjo. Njihov okus je zato manj izrazit, pa tudi vitaminov in ostalih hranljivih snovi imajo manj. Rdeče banane pa rastejo skoraj izključno v Srednji Ameriki, Mehiki in nekaterih predelih Avstralije, potem je jasno, zakaj je transport logistični podvig.

Nevarna glivična okužba

Zadnja leta banane sorte cavendish, ki jih za Severno Ameriko in Evropo gojijo na velikih plantažah v Srednji in Južni Ameriki ter Aziji, napada ubijalska gliva. Veliki pridelovalci banan se zato trudijo, da bi vzgojili novo sorto banan, ki bi bila odporna proti tej okužbi, raziskave potekajo tudi v smeri rahlega genskega preoblikovanja, ravno toliko, da bi bil bananovec odporen proti glivični bolezni, plod pa ne bi bistveno spremenil videza in okusa. Pri bananah je v primerjavi z jabolki ali grozdjem težavno to, da je le ena komercialno zanimiva sorta, ki pa je dovzetna za okužbo (panamska bolezen). Zaenkrat so prizadete plantaže v Aziji, k sreči še ni prišla v Afriko in Ameriko.

Ko je govora o bananah, smo Evropejci vajeni ene barve, oblike in okusa. Morda pa se bo s prizadevanji genetikov to spremenilo in bomo v prihodnje posegali tudi po bananah z drugačnim videzom in okusom.

Marjetka Hrovatin