Vse to tudi pridelovalce vrtnin v domačih vrtovih postavlja pred nove, do sedaj neznane izzive.

Vpliv podnebnih sprememb in spremenjen pristop k varstvu rastlin pred škodljivimi organizmi, se vedno bolj odražata tudi v pojavu in širjenju novih bolezenskih povzročiteljev in škodljivcev. V spremenjenih razmerah pa vedno pogosteje do izraza prihajajo bolezni in škodljivci, ki jih iz preteklosti že poznamo, a so bili gospodarsko nepomembni. 

Porova škrlatna pegavost

Porova škrlatna pegavost (Alternaria porri) je glivična bolezen, s katero ste se mnogi soočali tudi že v preteklih letih. Bolezenska znamenja lahko opazimo na čebuli, česnu, poru in tudi drugih vrstah iz rodu Allium. Prepoznamo jo po bledo zelenih pegah na listih, ki v času preobilne vlage in toplote postanejo vijolične z rumeno rjavo obrobo in v premeru merijo od 2 do 3 mm. Pege se lahko združujejo in povzročijo rumenenje in venenje listov, ob hujši okužbi pa tudi odmiranje listov. Podobna znamenja se lahko pojavijo tudi na steblih čebulnic.

Optimalne razmere za razvoj te glive so izpolnjene pri temperaturi 25 °C in več kot 90 % zračni vlagi. Nespolne trose te glive zračni tokovi, dežne kapljice in na primer voda za zalivanje raznesejo na zdrave liste, kjer ti trosi kalijo in izvršijo okužbo. Za okužbo so dovzetnejši starejši listi in rastline, ki so poškodovane od resarjev. Za porovo škrlatno pegavost so navadno bolj dovzetne čebulnice dolgega dne.

Varstvo čebulnic

Varstvo čebulnic pred to, v zadnjih letih vedno bolj težavno boleznijo, temelji na doslednem izvajanju preventivnih ukrepov. Najpomembnejši ukrep je vsaj štiriletni kolobar (vsaj štiri leta na isto gredico torej naj ne bi sadili ali sejali rastlin iz družine čebulnic). Gredica, na kateri pridelujemo čebulnice, naj bo čim bolj odcedna, v posevku pa poskrbimo za čim večjo zračnost (torej ne sadimo ali sejemo pregosto, odstranjujemo plevel). Iz gredic odstranjujmo obolele dele rastlin. Izogibajmo se zalivanju čebulnic na način, da so rastline predolgo omočene (z zalivanja povprek z npr. razpršilci ali zalivalno cevjo, zalivajmo preko kapljičnega namakalnega sistema ali pod list). Pozorni bodimo tudi na občutljivost sorte oziroma hibrida čebulnic, ki jih pridelujemo in če se bolezen v naših posevkih pogosteje pojavlja, v pridelavo vključimo druge, za to bolezen manj občutljive sorte oziroma hibride. V primeru večjega infekcijskega potenciala te glive in ugodnih vremenskih razmer za njen razvoj, pa tudi pri pridelavi v domačih vrtovih, uporabimo registrirane fungicide.

Črna žilavka kapusnic

V vročih in sušnih letih z zalivanjem preko razpršilcev ali preko zalivalne cevi po rastlinah vplivamo tudi na širjenje bakterije, ki povzroča črno žilavko kapusnic (Xanthomonas campestris pv. campestris). Črna žilavka kapusnic je ena izmed najbolj pogostih bolezni gojenih križnic (zelja, cvetače, brokolija, ohrovta, kolerabe, redkvice). Bolezen je vsesplošno razširjena, intenzivneje pa izbruhne v območjih višje vlage in vročine. Prepoznamo jo po vodenih, bledo rumenih pegah nepravilnih oblik na listnih robovih. Pege se širijo v notranjost lista vzdolž glavne listne žile in so vidne kot klorotični madeži v obliki črke »V«. Pege se združujejo in kasneje porjavijo, porjavijo pa tudi žile. Bakterija proizvaja zunajcelični polisaharid ksantan, ki maši žile in onemogoča normalen pretok vode in hranil do listov. Ob močni okužbi propade cel list. Okuženo zelje lahko razvije še druga bolezenska znamenja, kot so slabša rast, manjše glave ali hitrejši propad (pri mlajših rastlinah).

Bakterija povzročiteljica te bolezni se prenaša s semenom, mehansko (poškodbe pri pletvi, okopavanju, poškodbe od toče) in s pomočjo sesajočih žuželk. Prezimuje in ohranja pa se v tleh na rastlinskih ostankih. Bakterije v rastline vstopijo s pomočjo vode skozi vodne reže na listnih robovih (hidatode). Iz obolelih listov potujejo po prevodnem sistemu navzdol do stebla in korenin. Okužene rastline rastejo naprej, vendar ob prerezu glave opazimo črno obarvane prevodne cevi. 

Škoda, ki jo bolezen povzroča, je dvojna. Po eni strani zaradi gnilobe glavnato zelje ni primerno za skladiščenje in kisanje, po drugi strani pa se bakterija ohranja v tleh več let na odmrlih rastlinskih ostankih, kar predstavlja vir okužb v naslednjih letih. 

Oteženo varstvo

Varstvo pred to boleznijo je zelo oteženo, temelji pa na doslednem izvajanju preventivnih ukrepov, saj za obvladovanje te bolezni nimamo učinkovitih sredstev za varstvo rastlin. Ker se bakterija najpogosteje širi s semenom, je najbolj učinkovit preventivni ukrep setev zdravega neokuženega semena oziroma sajenje zdravih sadik. Upoštevajmo širok, od tri do pet letni kolobar, ki ne vključuje kapusnic (to pomeni, da na isto gredico ta čas ne sejemo ali sadimo prej naštetih rastlin, ki so potencialne gostiteljice te bakterije). Smiselno je nekoliko povečati razdalje sajenja, saj v primeru, da se kapusnice v vrsti in med vrstami močno prekrivajo, obstaja večja možnost za mehanske poškodbe rastlin (pri obdelavi, močnejšem vetru), kar olajša širjenje bakterij. Posevke obdelujmo v suhem vremenu. Smiselna je tudi uporaba različnih zastirk, ki preprečijo pljuskanje prsti na spodnje liste zelja ob močnem nalivu in zalivanje rastlin z namakanjem pod list (ne po rastlinah). Ves rastlinski material (strženi, listi in oboleli deli rastlin), ki ostanejo na vrtovih po spravilu pridelka predstavljajo nov vir okužb v naslednjih letih, zato je pomembno, da po spravilu pridelka, vse rastlinske ostanke čim prej in čim bolj zdrobimo in zadelamo v tla. V primeru, da smo s to bakterijo že imeli težave, je priporočljivo, da se odločimo za pridelavo na to bolezen manj občutljivih (tolerantnih) sort. Registriranih fitofarmacevtskih sredstev proti tej bolezni ni.

Čebulni rilčkar

Čebulni rilčkar (Oprohinus suturalis) je škodljivec, ki je v zadnjih vročih in suhih letih povzročil škodo v posevkih čebule in drobnjaka v Nemčiji, Srbiji in na Češkem, poleti 2021 pa smo škodljivca in značilne poškodbe, ki jih povzroča, opazili tudi v posevku čebule v Sloveniji.  

Ta rilčkar je škodljivec, ki napada čebulnice, najpogosteje čebulo (Allium cepa), drobnjak (Allium schoenoprasum) in hrušico (Muscari spp.). Poškodbe, ki jih na gostiteljskih rastlinah povzroči od 2 do 3 mm dolgi hrošček z rdečerjavimi nogami ter temnejšim telesom s svetlejšo progo na hrbtu lahko hitro zamenjamo za poškodbe na čebulnicah, ki jih povzroča porova zavrtalka (Phytomyza gymnostoma). Škodljivec ima k sreči le eno generacijo na leto, prezimi pa v stadiju odraslega hrošča. K sreči v Sloveniji do sedaj še nismo opazili znatne gospodarske škode, ki bi jo povzročil ta rilčkar. V spremenjenih razmerah, bodimo pozorni na morebiten pojav tega škodljivce in vse poškodbe na listih čebulnic, saj bomo le tako lahko po potrebi zoper škodljivca pravočasno ukrepali.  Čas pa bo pokazal ali gre za škodljivca, ki lahko povzroči gospodarsko škodo v pridelavi čebule in ostalih čebulnic v Sloveniji.

Besedilo in fotografije: Iris Škerbot