Tudi majniške lepoglavke sodijo med gobe lističarke, imajo pa precej močnejši vonj kot marčnice, in sicer po moki.

Tako močnega vonja kot majniška lepoglavka nima nobena druga naša spomladanska goba.

Majniške lepoglavke so mesnate, čvrste, prepoznamo pa jih tudi po belkasti ali bledo okrasti barvi in gostih, tankih lističih na spodnji strani klobukov. Najpogosteje se pojavljajo v sadovnjakih, včasih poženejo tudi v parkih ali na obrobju gozda. Sam jih največkrat najdem v sadovnjakih s starim drevjem, odkril sem jih tudi na robu senožeti, ob potoku, ki ga obraščajo jelše in vrbe.

Rastejo v skupinah

Kadar so majniške lepoglavke umazano okraste, lahko zavedejo iskalca spomladanskih gob, a jih vedno izda močan vonj. Ob toplotni obdelavi vonj izgine in gobe postanejo okusne, nekateri jih imajo celo raje kot marčnice ali smrčke. Med Katalonci so celo bolj cenjene kot jurčki. Težava je le, da so pogosto črvive.

Majniške lepoglavke pogosto rastejo v skupinah, točneje v kolobarjih ali polkolobarjih, zato jim ponekod rečejo risnice. V skupinah se pojavljajo tudi nekatere spomladanske rdečelistke, ki jih tudi najdemo v starih sadovnjakih. Toda zrele rdečelistke imajo rdeče lističe na spodnji strani klobuka in ne smatanastih kot majniške lepoglavke in nikoli nimajo tako močnega vonja. Spomladanske rdečelistke so pri nas z izjemo zelo redke snežne rdečelistke užitne, nevarnejše so jesenske rdečelistke, še zlasti velika rdečelistka (Entoloma sinuatum). Poznam gobarja, ki je pod staro hruško nabiral jurjevke in hvalil njihovo okusnost, v resnici pa je nabiral užitne rdečelistke (Entoloma clypeatum).

Majniške lepoglavke včasih poženejo že sredi aprila, okoli jurjevega, pogosto pa šele maja. Sam sem jih nekoč našel šele junija in so bile že precej stare.

Jeseni ovenčane lepoglavke

Jeseni zrastejo zelo podobne ovenčane lepoglavke (Calocybe constricta), ki imajo bolj korenaste bete, okrašene z ohlapnimi zastiralci. Vonj imajo enak kot majniške lepoglavke in so užitne. Ustrezajo jim z dušikom bogata tla, zato jih najdemo blizu hlevov in kokošnjakov. Sam sem prve ovenčane lepoglavke odkril ob živi meji zraven vaškega pokopališča, prepričan, da sem našel majniške lepoglavke. Le čas mi ni šel v račun, saj je bila pozna jesen, ter zoženi, v podlago precej vraščeni beti. Nekateri trosnjaki so imeli še ohranjene zastiralce, kar je bil jasen dokaz, da ni šlo za jurjevke, ampak za njihove sorodnice. V zadnjem času so ovenčane lepoglavke uvrstili v rod (Tricholomellus – nima slovenskega imena).

Ovenčane lepoglavke so podobne majniškim, vendar rastejo jeseni.

Majniške lepoglavke nabira bolj malo ljudi, pa vendar dovolj, da imamo zanje veliko slovenskih imen: jurjevke, prusnice, risnice, majniške kolobarnice, gobe sv. Jurija …

Sam vedno pripravljam pražene skupaj z drugimi spomladanskimi gobami. Seveda, če niso bile vse črvive. V Bosni jim pravijo đurđevače in jih pripravljqajo na najrazličnejše načine, in sicer jih pražijo, iz njih pripravljajo različne omake, najboljše pa so na žaru. Zelo dobre so vložene v kisu, marinirane, v soli, lahko jih tudi sušimo. Suhe so še boljše in kakovostnejše. Edina težava pri tej gobi so črvi, ki jo pogosto napadejo, še preden pride na plano.

Branko Vrhovec