Lepoto ima v cvetu

20 junija, 2022
0
0

Mak je rastlina, ki je človeštvu podarila najpomembnejše zdravilo in najpogubnejši strup.

Mak je enoletna cvetlica, ki zraste do okoli enega metra visoko in se razcveti v zrelem poletju, kot bi bila vsa njegova lepota skrita prav v cvetu. Tik preden se cvetni popek odpre, se najprej spusti k tlom in nato spet vzravna, iz glavice zgubanih cvetnih listov pa se razvijejo čudoviti, svilnato gladki listi, ki se odprejo proti nebu.

 

Prastara kulturna rastlina

Mak je prastara kulturna rastlina, doma iz srednje Azije. V Evropo so ga prinesli Grki in Rimljani, kjer so ga že v najzgodnejši dobi gojili zlasti za pridobivanje olja. Makova semena so uživali tudi kot dodatek jedem ali predelanega v pogačice. S tropinami, ki so ostale po stiskanju olja, so krmili živino, prav tako pa ljudem ni bila neznana njegova opojnost. Zdravilna uporaba maka – njegova sposobnost uspavanja in lajšanja bolečin – je človeštvu znana že iz antične kulture. Stari Grki so boga spanja Hipnosa upodabljali prav z makovo glavico. Mak so v 8. stoletju od Arabcev prejeli tudi Kitajci, ki so ga v tradicionalni medicini uporabljali pri črevesnih boleznih. Mak pa je človeštvu odprl tudi drugačno, temačnejšo plat uporabe oziroma zlorabe. V 18. stoletju se je na Kitajskem kot kuga razpaslo kajenje opija. V opijski vojni je Anglija za dosego svojih političnih ciljev vsilila uvoz opija na Kitajsko, kjer mu je ob koncu 19. stoletja podleglo več kot 120 milijonov ljudi. Danes so najbolj znane varietete vrtnega maka evrazijski, indijski, anatolski, mongolski in srednjeazijski mak, ki se razlikujejo zlasti po barvi cvetov. Najbolj razširjen je evrazijski mak z modrim semenom in svetlo vijoličnimi cvetovi, iz katerega pridobivajo opij in druge derivate (morfin, kodein, tebain, papaverin, narkotin). Znanstveno ime za vrtni mak je ‘uspavalni mak’, kar se nanaša na njegove narkotične lastnosti. Mak je bil nekoč cenjeno zeliščno zdravilo, zdaj vse bolj pogubno mamilo. V zahodnem svetu je gojenje opija strogo nadzorovano in dovoljeno le za pridelovanje morfina in kodeina, ki sta glavni protibolečinski substanci.

 

Mak v ljudski medicini na Slovenskem

Mak ima v steblu in glavicah, dokler so še zelene, veliko belega, smoli podobnega soka, ki na zraku porumeni. Ta vsebuje opij, ki je mamljivega duha in grenkega, nekoliko ostrega okusa. Opij spada med najbolj omamne snovi, ki v manjših količinah pospešuje možgansko dejavnost, v večjih pa uspava ter povzroča omotico in živčnost. Botanik Martin Cilenšek nam v svoji knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi iz leta 1892 takole opiše delovanje opija: »Ako pride toliko opija v človeško telo, da deluje kot strup, zdi se ti dotičnik pijan, glava mu je težka, napada ga omotica, pešajo mu čutila, zapušča ga zavednost in polasti se ga trdno spanje, iz kterega ga ni mogoče prebuditi. Ako se prebudi na nekoliko trenutkov, ostane vendar nezaveden, govori tiho nerazumljive besede ali šepeče nekaj záse. Spočetka diha hitreje, kmalu pa bolj počasno in globoko; med dihanjem jame tudi vzdihovati, naposled hropsti in celó prenehavati. Srce mu bije po malem in nepravilno in včasi tudi malo preneha. Njegova koža je mrzla in vlažna in neobčutljiva tudi za največje bolečine; upadli obraz je bled ali temnorudečkast, in spodnja čeljust mu visi navzdol. Punčica srpih očij je za svetlobo neobčutljiva, malokdaj nekoliko razširjena, večkrat zožena. Kakor odrevenel leži neobčutljivi bolnik; vse mišice so mlahave in ohromijo polagoma. Samo iztrebke še more zadrževati, včasi mu pa tudi to ni mogoče, in tako pride, da gre vse pod njega. Smrt nastopi v nekolikih urah, nikdar ne traja bolezen več kakor dva dni.«

V ljudskem zdravilstvu na Slovenskem so uporabljali zelene makove glavice, ki so jih razpolovili in posušili za čaje proti bolečinam ter kot pomirjevalno in uspavalno sredstvo. Iz makovih cvetov so pripravljali sirup zoper hripavost in zasluzenje pljuč in ga uživali pri krčevitem kašlju. Zavretek iz nezrelih makovih glavic so ponekod dajali celo otrokom v mleko, da so trdneje spali, kar pa se je nemalokrat tragično končalo. Martin Cilenšek nam opiše naslednjo zgodbo: »Neka mati je dala dojenčku, da bi ga potolažila, obare od dveh makovih glavic, kakor ji je svetovala soseda. Dete je postalo mirno, in ko je bilo spalo že 24 ur, poklicali so zdravnika. Ta poroča, da je ležalo dete v globoki omotici, da so bili njegovi udje hladni, da je dihalo hitro, da mu je bílo srce naglo, in da se mu je razširila punčica. Oživil ga je sicer za nekaj časa, ali kmalu ga je posilila zopet omotica, in ko je preteklo 36 ur, ni ga bilo več med živimi.«

Cilenšek nam postreže še z nemalo primeri, ko so bile posušene makove glavice krive nezgod, ki so se dogajale po naših krajih, ko so nespametni ljudje verjeli, da ni boljšega pripomočka za uspavanje otrok, ali kot se sprašuje Cilenšek »koliko so jih položili na ta način v večno spanje, ni znano, ker je take smrti navadno krivo vse kaj drugega, in starši niti ne vedó, da so si ostrupili sami svojo ljubo deco.« V nadaljevanju ugotavlja, da so »marsikateremu otroku ostali zli nasledki vse žive dni« in navaja naslednjo zgodbo: »Neka mati, ktero je Bog posebno obdaril z otroki, imela je napačno navado, da jim je dajala obare od makovih glavic. Deca je dobro spala, in žena je hodila lahko po svojih opravkih. Nasledki takega ravnanja niso izostali, temveč se pokazali v tem, da so bili vsi otroci majhne rasti, da se jim ni videla na obrazu tista dobrodejna rudečeličnost, ktere ravno pri mladini tako težko pogrešamo, in da so bile njihove duševne zmožnosti pod navadno mero razvite.«

 Vlasta Mlakar

Oznake