Klinčevec, rdeča nit zgodovine
Ko smo v mraku prišli domov, je zadišalo po kuhanem vinu in klinčkih. Tisti vonj je bil tako prijeten in tak, prav zimski.
Nageljnove žbice
Klinčki (Syzygium aromaticum), dišeči klinčevec ali tudi nageljnove žbice, nimajo nič skupnega z nageljni. Mogoče je skupen le prijeten vonj, ki je značilen za nageljne ali klinčke, ki spadajo v družino klinčnic (Caryophylaceae). Pravi klinčki, drevo ali dišeči klinčevec pa spada med mirtovke (Myrtaceae). Pri njih ne dišijo samo cvetovi, ampak so zelo aromatični tudi listi. V rod klinčevcev spada 400 do 500 vrst, ki so doma predvsem v tropski Aziji.
Dišeči klinčevec je nizko vednozeleno drevo s stožčasto, gosto, temno zeleno krošnjo. Listi so ovalni, veliki. Že listi zelo dišijo. Mladi poganjki so rožnati, kar je pogosto pri tropskih vrstah, saj to pomeni zaščito pred premočnim sončnim sevanjem Cvetovi so v grozdih. Cvetni popki, ki jih nabirajo, so najprej bledi, nato postajajo zeleni in šele potem rdečkasti. Ko so dolgi 1,5 do 2 centimetra, jih začnejo obirati in sušiti. Klinček oziroma suhi cvetni popek je sestavljen iz dolge čaše, štirih čašnih listov in štirih neodprtih venčnih listov, ki tvorijo majhno kroglico na vrhu. Če se cvetovi oprašijo in oplodijo, nastane eliptoidna rožnata jagoda.
Dolgo v kulturi
Natančen izvor dišečega klinčevca je nekoliko skrit, ker so klinčki že zelo stara dišava in začimba ter zato že dolgo v kulturi. Nekateri trdijo, da so endemit severnih Molukov v Indoneziji. Nizozemci so jih razširili na vse Moluške otoke in šele po njihovem zatonu so jih razširili še drugam.
Klinčke kot dišavo in začimbo so uporabljali že v 3. stoletju pred našim štetjem na kitajskem dvoru. Z njimi so si dišavili ustnice mandarini in kurtizane, nasploh vsi, ki so smeli spregovoriti s cesarjem. Feničani, pomorščaki in trgovci starega veka so jih zanesli v Sredozemlje. Poznali so jih Egipčani, Grki in Rimljani. Da pa so bili klinčki znani že pred 3. stoletjem pred našim štetjem, pričajo novejše najdbe arheologov, ki so v Siriji v keramičnih posodah našli klinčke. Omenjene posode naj bi uporabljali že v 18. stoletju pred našim štetjem.
V začetku 12. stoletja so Portugalci zavladali nad trgovino z začimbami, vendar so jih z otokov hitro pregnali Nizozemci. V času njihovega vladanja se je pridelava zaradi močnega pospeševanja tako razmahnila, da je cena začela padati. Sami so morali celo sprejeti zakone, ki so začeli omejevati pridelavo. Na Moluških otokih so zgradili številne trdnjave prav zaradi varovanja gojenja in pridobivanja klinčkov in monopola, ki so ga nad njimi imeli vsi, ki so si izborili ozemlja. Prve so začeli graditi že Portugalci. Ko je nato tudi vzhodnoindijska družba začela slabeti, so se nasadov klinčevca polastili Angleži in Francozi. V Angliji so v 17. in 18. stoletju imeli klinčki oziroma njigova teža enako vrednost kot teža zlata.
Ime clove v angleščini, v španščini clavi, katalonsko clau, portugalsko clavinho izvira iz latinske besede clavus, kar pomeni žebelj. V stari visoki nemščini je bil to nagal, kar je verjetno izvor za druge jezike germanske skupine. Tudi v islandščini je nagli, v švedščini pa nagel. Da je naš izvor iz nemščine, ni težko ugotoviti. Zato tudi negelnove žbice, ki smo jih potem spremenili v klinčke, kar pa tudi izvira iz besede klin ali tudi žebelj. Tudi rod nageljnov (Dianthus) smo poimenovali klinčki, da je zmešnjava še večja.
Tanzanija in Zanzibar
Čeprav so mnoge tropske rastline raznesli v različne tropske dele sveta, da so lahko povečali pridelek in jih je pridelovala cenena delovna sila, pa prenos klinčevca dolgo ni bil uspešen. To jim je uspelo šele na Zanzibarju. Pozneje so ga začeli gojiti tudi na Madagaskarju, Sejšelih in v Južni Ameriki. Zdaj prav na Zanzibarju in Pembi, ki spadata k Tanzaniji (Afrika), pridelajo največ klinčkov. Zelo kratkotrajni samostojni sultanat (od leta1963 do leta 1964), ki je vključeval oba otoka, je imel na zastavi dva popka klinčevca. V mestu Ternate na istoimenskem otoku (Indonezija) so klinčkom postavili spomenik.
Začimba so cvetni popki
Kot začimbo ali dišavo nabirajo cvetne popke, čeprav imajo vonj tudi listi, iz katerih pridobivajo olja. V Aziji eno od vrst uporabljajo kot afrodiziak, drugo sadijo kot tamponske, sedem metrov široke pregrade pasove v gozdove kot pregrade proti požarom. Drevesa namreč zelo težko zagorijo, zrastejo pa do višine 25 metrov. Imajo velike bleščeče liste, ki so obrnjeni proti tlom. Za mirtovke, ki imajo v lističih eterična olja, je to malce nenavadno, saj olja navadno lahko zagorijo. Domačini klinčke uporabljajo za kajenje v posebnih, odišavljenih cigaretah. Ta iznajdba domačinov je zašla tudi v zahodno Evropo, kjer se v nekaterih delih klinčki že pojavljajo skupaj z marihuano.v Etiopiji kavo pražijo z dodatkom klinčkov. Mnogo predstavnikov tega rodu daje zelo dober les za pohištvo, uporabni pa so za pridobivanje tanina. Zahodni svet je še vedno očaran nad dišavami klinčevca, ki ga uporabljajo tudi pri kuhi. Kot surovino za parfume pa uporabljajo eterična olja iz listov klinčevca.
Klinčke uporabljajo tudi v medicinske namene, denimo pri zobobolu in vnetju grla. Japonski raziskovalci so ugotovili antioksidativni značaj, torej delujejo antikancerogeno. Za kaj vse bodo klinčki še uporabni, bo morda odkrila prihodnost. Vsekakor so, tako kot mnoge druge dišave in začimbe, tisti, ki človeka spremljajo že iz starega veka, prek srednjega v novi vek. Zopet odkrivamo dejstva, ki so jih nekoč že poznali ali pa so poznali njihovo delovanje, le da tega niso znali tako natančno izmeriti.