Drugo območje izvora so hladni nižinski predeli Skandinavije in vzhodne Evrope. To so območja z nizkimi zimskimi temperaturami, visoko snežno odejo in kratkimi poletji. Rast avtohtonih rastlin je prilagojena ostrim zunanjim dejavnikom.

Sorte za severna in južna rastišča 

Za te rastline so značilni nizka ali povešava rast, pozno brstenje, z izjemo ribezov, in kratko obdobje od cvetenja do zorenja. Od večine jagodičastih rastlin se razlikuje le gozdna jagoda, ki je  zelnata in zimzelena rastlina. Po rasti in prilagojenosti na zunanje dejavnike se gojene rastline od avtohtonih rastlin sicer razlikujejo, vendar ne bistveno.

Razlike so opazne tudi med sortami znotraj posameznih sadnih vrst. Obstajajo namreč sorte, ki so primerne za bolj južna rastišča in take, ki so bolj primerne za severna rastišča.

Med seboj se razlikujejo po potrebi po nizkih temperaturah (vsota ur pod 7 °C) in obdobju kratkega dne, ki so nujni za normalno rast in razvoj.

Nevarna temperaturna nihanja

Težave z zimskim mrazom se za rastline običajno začnejo pozno jeseni, ko še ne preidejo v popolno mirovanje, ali zgodaj spomladi, ko se rastline zaradi prvih toplejših sončnih žarkov že delno prebudijo iz zimskega mirovanja in jih presenetijo nizke temperature ter hladni mrzli vetrovi. V tem času je zemlja še globoko zamrznjena, brsti pa se že začnejo razvijati. Izmenjavanje temperatur, je za rastline najbolj nevarno. V tem času prihaja tudi do zimske oziroma zgodnje pomladanske suše. Razlog zanjo je lahko dejansko pomanjkanje vode zaradi pomanjkanja snega ali dežja, lahko pa je posledica zamrznjene zemlje. Lesnate rastline (maline, ribezi, ameriške borovnice, robide …) se v takih zimskih razmerah obnašajo drugače kot jagoda, ki je zimzelena rastlina.

Jagoda je rastlina, ki v zmerno toplem podnebnem pasu pozno jeseni preide v mirovanje, ki je le navidezno. Jagode začnejo s svojo rastjo in razvojem ob vsakem dvigu temperatur nad 5 °C. V toplem tropskem pasu ali ogrevanem rastlinjaku jagode rastejo neprekinjeno. Prav zaradi te svoje lastnosti, so jagode v določenih okoliščinah občutljive za nizke temperature. Če je zima hladna in brez snega, nastopijo poškodbe. Najbolj so občutljive tiste sorte, ki imajo v rozeti izredno visok poganjek  (na primer sorta Alba).

Do pozebe jagod prihaja tudi zaradi slabega sajenja. Če so rastline posajene preplitvo, tako da so vidne korenine, običajno pomrznejo.

Poškodbe pred začetkom pomladi opazimo na prerezu korenike, ki postane rjava. Za zimski mraz so še posebej občutljive sorte, ki za svojo rast potrebujejo zelo malo nizkih temperatur in so primerne topla mediteranska območja (na primer sorta Candonga, ki izhaja iz Španije ali Camarosa iz Kalifornije). Te rastline običajno zgodaj zacvetijo in pozebejo.

Sneg je dober izolator

Jagode so najbolj zavarovane pod snegom. Če snega ni, jih lahko zavarujemo z zastiranjem z vlakninastimi vrtnimi koprenami. Na severu Amerike rastline zaščitijo tudi tako, da v medvrstni prostor posejejo žita, ki pozimi poležejo na rastline. Posebno težavo predstavlja prezimitev jagod na Primorskem, kjer ni snega in rastline pomrznejo zaradi izpostavljenosti vetru. Navedene zastirke so na močnem vetru neučinkovite. Sicer pa je za rastline najbolje, da so brez zastirk. Z zastirko namreč vplivamo na hiter dvig temperature  in s tem na prezgodnje brstenje in možnost pozebe ter na možnost zgodnejših okužb z boleznimi.

Se nadaljuje.

Darinka Koron