Rod nebin (Aster) je namreč »izgubil« številne predstavnike, ki so se redno pojavljali na okrasnih vrtovih. Sedaj se v rodu Aster nahajajo izključno evrazijski predstavniki. Kot tipski predstavnik tj. rastlino, ki naj bi združevala tipične lastnosti rodu, so izbrali gorsko nebino (A. amellus).

To je do 50 cm visoka trajnica, ki je doma v evropskih gorovjih, kjer zarašča apnenčasta sušna rastišča do 800 metrov nad morjem. Na okrasnem vrtu pa se navadno pojavlja v kateri izmed gojenih različic. Poleg botanične vrste, ki zacveti v rožnato vijoličnih odtenkih, lahko tako najdemo še sorto ‘Veilchenkonigin’, s precej bolj temno vijoličnimi cvetovi. Zelo lep primerek je tudi sorta ‘King George’ s cvetovi   v živahno vijolični barvi. Gorska nebina se odlično obnese tudi kot rezano cvetje. Če boste odstranili vse liste, ki so pod vodno gladino in dodali v vodo kapljico belila, bodo poganjki zdržali v vazi tudi do 14 dni.

Gorska nebina pa je bila poleg novih sort, tudi vir novih križancev. Med njimi je verjetno najbolj znan križanec A. x frikartii ‘Moench’, ki ga je v Švici s križanjem gorske nebine in himalajske nebine A. thomsonii vzgojil Karl Frikart. Poleg omenjene sorte je v 20. letih prejšnjega stoletja vzgojil še dve drugi sorti tega križanca – ‘Eiger’ in ‘Jungfrau’. Vse tri sorte je poimenoval po treh znanih švicarskih vrhovih.

Med nebinami pa najdemo tudi obmorsko nebino (A. tripolium), ki je zelo zanimiva rastlina, saj jo v naravi najdemo rasti tudi v somornici. Pri nas jo lahko tako občudujemo v Sečoveljskih solinah, kjer od julija do oktobra odpira svoje nežno vijoličaste cvetove.

Nebine, ki niso več nebine
V vrtnarijah najdemo tudi številne druge klasične nebine, ki pa po novem niso več nebine. Med botaničnim preurejanjem rodu, so bili namreč vsi severnoameriški predstavniki prestavljeni v nov rod Sympyotrichum. Nebina A. novae-angliae je tako sedaj postala Sympyotrichum novae-angliae, vendar bo potrebnih še kar nekaj let, da se bodo imena prijela tudi v vrtnarijah in med ljubitelji teh čudovitih rastlin. Pri novoanglijski nebini imamo na voljo veliko pestrost sort, ki presega številko 70. V naravnem okolju rastejo na različnih sončnih rastiščih, kar je tudi recept za bujno cvetenje. Starejše sorte so imele navado, da so ob oblačnem in deževnem vremenu zapirale svoje cvetove, vendar so gojitelji to »pomankljivost« pri modernih sortah odpravili. Sedaj je slabost teh nebin le še golost spodnjega dela stebla, ki sčasoma izgubi vse liste. Novoanglijske nebine je zato priporočljivo saditi v sredino ali ozadje grede in z drugimi trajnicami zakriti neugledni spodnji del stebla.

Še večjo pestrost pa najdemo pri novobelgijskih nebinah (S. novae-belgii). Slednje so gojitelji namnožili že v več kot tisoč sort. Pravzaprav pa ne gre za eno samo nebino, temveč za skupino križancev, zaradi česar lahko najdemo veliko variabilnost rastlin. Kompaktnejše sorte bodo tako zrasle nekje med 40 in 90 cm visoko, normalno visoke novobelgijske nebine pa se lahko dvignejo do skoraj 2 m višine. Njihova višina pa je močno odvisna tudi od tal, saj bodo rastline na lahki peščenih tleh nekoliko nižje, na zelo bogatih tleh pa nekoliko višje kot je povprečje sorte.

Namnožite si najljubše nebine
Nebine zelo preprosto namnožimo z deljenjem obstoječih rastlin. To lahko opravimo vsaka tri leta. Enako kot pri vseh pozno cvetočih trajnicah moramo tudi nebine  namnožiti v pomladnem času. Pri nebinah, ki zrastejo v goste grmičke, je najbolje izkopati celotno rastlino, korenine previdno sprati, nato pa z rokami ali z ostrim nožem razdeliti rastlino na manjše skupke. Starejši oleseneli osrednji del rastline zavržemo. Na novo razdeljene rastline posadite približno 20-40 cm narazen (odvisno od velikosti rastline), da bodo imele dovolj prostora za rast. Ob sajenju dodajte v sadilno jamo nekaj kakovostnega komposta in preverite, če je potrebno skrajšati korenine. Predolge korenine se bodo v sadilni jami zavihale nazaj navzgor, zato jih raje po potrebi nekoliko prikrajšajte.

Nebine pa lahko razmnožujemo tudi s stebelnimi potaknjenci. Na rastlini poiščite približno 10 cm dolge stranske poganjke in nežno odrežite. Z ostrim nožem prirežite konico poganjka in ga po potrebi skrajšajte. Odstranite še vse nizko ležeče liste, ki bodo ob potikanju pod nivojem substrata. Za potikanje uporabite kvaliteten in dobro odceden substrat.

Nebine in njihovo bližnje sorodstvo so odličen dodatek za vsako jesensko okrasno gredo. Pri tem pa nas spomnijo, da botaniki še zdaleč niso zaključili svojega dela, zaradi česar se marsikatera rastlina lahko znajde v povsem novem razdelku flore.

Matevž Likar