Izkoristimo dolgo toplo jesen, ko se nočne temperature zunaj na prostem približajo ničli, a v rastlinjakih, tudi če niso dodatno ogrevani, ostaja topleje, saj so tla ogreta še od poletja, zrak pa se čez dan zaradi sonca še vedno lepo ogreje. Ohranjujmo toploto s pravočasnim zapiranjem rastlinjakov, ko še sije sonce in je do noči še vsaj dve ali tri ure. Na tak način v rastlinjaku zadržimo dragoceno toploto, čez dan se ogrevajo tudi tla, ki ponoči sevajo akumulirano toploto, ogrevajo notranji zrak, tudi pridelovane rastline in preprečujejo (hitro) ohlajanje prostora. Čez dan se ogrejejo tudi posajene zelenjadnice in vse, kar je v rastlinjaku. Zato ni nič narobe, prav nasprotno, če imamo v tem času v rastlinjaku denimo steklenice z vodo za zalivanje, saj se v njih nalita voda čez dan ogreje, ponoči se ohlaja, saj oddaja podnevi nabrano toploto. Rastline lahko dodatno še pokrijemo z vlakninasto prekrivko ali kopreno, in sicer tako, da jo napnemo čez nizke loke nad rastlinami. Tako bomo zadržali topel zrak v območju rastlin. V zaprtih prostorih se namreč topel zrak dviga pod strop, zato ga je dobro zadržati z omenjenimi tuneli in kopreno nižje in bližje posajenim rastlinam, kot pa ga pustiti, da »pobegne« pod visok strop rastlinjaka.

Sadike solate in motovilca v rastlinjaku

Pogoji za jesensko pridelavo

Vse višje temperature imajo poleg vseh slabih tudi dobro lastnost. To je, da se  tudi v notranjosti Slovenije podaljšuje obdobje vegetacije. Jeseni nam jo sicer ve pogosteje zagode močno deževje, a če imamo rastlinjak, nas to ne moti.

Poleg vsega omenjenega je uspešnost jesenske pridelave v rastlinjakih marsikje v Sloveniji odvisna še od lege kraja, od nadmorske višine in tega, ali smo na sončni ali bolj senčni legi. Tukaj vsekakor pride zelo prav, da imamo rastlinjak postavljen pravilno, s slemenom v smeri sever – jug. Na tak način bo sonce, kadar bo sijalo od prvega možnega trenutka po vzhodu osvetljevalo rastlinjak vse do zahoda. Le tako bomo lahko maksimalno dobro izkoristili ogrevanje zraka in tal v njem preko dneva in vsega pozitivnega in opisanega zgoraj v članku.

Če bomo pravočasno posejali ali posadili jesenske sorte zelenjave, se nam bo to pozno jeseni obrestovalo. Izbiramo torej med sortami in hibridi, ki so primerni za ta letni čas in so hkrati primerni tudi za (pre)zimno pridelavo.

Tudi v rastlinjaku lahko še dodatno pokrijemo posevek in s tem izboljšamo mikroklimo.

Portulak poleg motovilca

Jeseni lahko pridelujemo zelenjadnice iz različnih skupin, predvsem pa iz naslednjih skupin: solatnice, kapusnice, špinačnice in čebulnice. Redkeje iz skupine korenovk in stročnic. A najpogosteje v rastlinjake sadimo različne solatnice. Na prvem mestu je motovilec (Valerianella locusta (L.)), o katerem sem pisal podrobneje v septembrski številki revije. Za jesen in zimo je zelo  primeren zimski portulak (Montia perfoliata Donn ex Wild syn. Calytonia perfoliata), ki je dobro nadomestilo motovilca in ga lahko pridelujemo celoten jesensko-zimski čas. Bolj kot ga režemo, bolje je, več je mladih in svežih listov, saj se zelo dobro obrašča. Ker dobro prezimi, vzdrži in ga režemo vse do pomladi, ko zacveti in ponudi užitne mlade liste s cvetovi.

Povprek posejan motovilec in solata

Od preostalih solatnic gojimo v tem času različne tipe radičev in solat. Če posadimo sorte, primerne za pridelavo v rastlinjakih in vključimo tudi zimske sorte solat, potem lahko pridelovalno sezono solate (Lactuca sativa L.) in radiča (Chichorium intybus) zavlečemo vse tja do zgodnje pomladi. Obe omenjeni solatnici – radič in solata sta stalnici jesenko-zimske pridelave v rastlinjakih v naših vrtovih. Izbor primernih sort in izkušnje v pridelavi različnih tipov radiča, od glavnatega do listnega, nam omogočijo uspešno pridelavo tudi takrat, ko so zunaj dež, megla ter prvi sneg in zmrzal.

Zimski srebrnjak in luk

Za v rastlinjak so primerne tudi nekatere čebulnice. Pri čebuli najpogosteje posadimo zimski srebrnjak in sadike zimskega luka, namenjenega pridelavi mlade čebule. Ne pozabimo na por, ki je  najbolj zanimiva in uporabna jesenko-zimska čebulnica. Za oskrbo z njim jeseni in tudi pozimi ga je potrebno posaditi že v poletnem času in pri tem uporabiti primerne, prezimne sorte. Le redko v rastlinjak sadimo česen (Allium sativum L.), ki ga praviloma zasnujemo na površinah na prostem. Če bi kljub temu radi mlade česnove rastline, bi ga morali posaditi že v drugi polovici avgusta ali v septembru, kar pri nas ni navada.

V rastlinjakih najdemo mesto tudi za jesensko in zimsko pridelavo navadne špinače (Spinacia olercea L.). Ta zelenjadnica sicer spada v družino lobodovk in v skupino špinačnice. Poleti poznamo njeno poletno »sorodnico« – novozelandsko špinačo, ki sicer botanično ni iz iste družine kot navadna špinača, saj sodi v družino Aizoaceae. Navadna špinača dobro uspeva, ko je dan kratek, zato dobro raste tudi zgodaj spomladi, čim se dan podaljša, pa zacveti. Jeseni in na začetku zime jo uspešno pridelujemo predvsem v rastlinjakih. Sejemo v vrste ali posadimo sadike s koreninsko grudo. Redno trgamo mlade liste, ki jih porabimo sveže v solati ali klasično pokuhane in sesekljane ali zmlete v jedi, ki ji rečemo špinača.

 Jeseni v rastlinjak posadimo zimsko sorto pora. Pobrali ga bomo zgodaj spomladi.

Sadike s koreninsko grudo

Za zasnovo jesenskih posevkov priporočam uporabo kakovostno vzgojenih sadik s koreninsko grudo, ki jih lahko sadimo na stalno mesto v rastlinjak, bodisi sproti, ko se izprazni prostor, ali naenkrat, ko posadimo več sadik in zasnujemo celoten posevek. Z zelenjavno sadiko, ki ima čvrsto in močno koreninsko grudo in dovolj dobro razvit nadzemni – vegetativni del (listi, stebla) si v vsakem primeru zagotovimo optimalno izhodišče, da zrastejo močne in čim bolj odporne rastline tudi jeseni in kasneje v zimi. Le najboljše rastline nas bodo v tem manj tradicionalnem času za pridelavo zelenjave razveseljevale s pridelki sveže zelenjave.

Igor Škerbot