Gnojenje na vrtu, 1. del
Poleg kakovosti pridelovalci stremimo k obilni letini, ki jo želimo koristiti čim dalj časa, ne zgolj v času rastne dobe. Za to moramo postoriti marsikatero stvar še preden se sploh lotimo same pridelave, bodisi sadik ali že posevkov na vrtnih gredah.
Zimski premor nudi dovolj časa za priprave na novo sezono. Konec leta je čas, da razmislimo, kaj spremeniti, kje imamo še rezerve, kdaj in kaj sejati ali saditi, koliko gnojiti ter podobna vprašanja, ki nam omogočijo napredek in izboljšave v vrtnarski praksi.
Osnova za rast in razvoj rastlin je v mnogih dejavnikih. Poleg primernih tal, dobre lege vrta, primernega kolobarja in upoštevanja dobrih rastlinskih sosed so pomembni tudi ugodno podnebje in mikroklimatske razmere naše pridelovalne lokacije, tudi dovolj rastlinam razpoložljive talne vlage, s katero rastline iz tal pridobijo potrebna hranila za svojo rast in razvoj. Zato, da bomo o gnojenju in dajanju hrane za gojene rastline temeljito razmisliti že v zimskih mesecih in se še pred novo sezono pridelave pripravili na gnojenje, vam v današnjem prispevku ponudim nekaj izhodišč za ta namen.
Gnojilo – hranilo
Pri teh dveh strokovnih izrazih je pogosto nepotrebna zmeda, a zadeva je sila preprosta. Naj spomnim, da so gnojila vsa sredstva, ki jih lahko uporabimo za gnojenje, saj vsebujejo vsaj eno ali več hranil, odvisno od vrste gnojila, ki smo ga uporabili. Gnojila so torej sestavljena iz hranil, ki rastlinam predstavljajo življenjsko pomemben vir hrane. Če se bomo ob gnojenju s katero koli vrsto gnojila spomnili, da dajemo v tla hranila, bomo tako poskrbeli za eno od pomembnih osnov v pridelavi rastlin.
Če pred sajenjem dodamo gnojila, bomo ob primerni količini talne vlage koreninam omogočili črpanje potrebnih hranil za rast in razvoj.
Nekatere vrste zelenjave so zelo zahtevne, druge srednje in tretje manj zahtevne za hranila. Vse to je potrebno poznati in upoštevati ob sestavljanju načrta pridelave – kolobarja. Tam, kjer nameravamo gojiti rastline, ki rabijo več hranil, moramo poskrbeti za dovolj hranil in gnojiti. Le tako bodo te zelenjadnice obilno in dobro obrodile. Za tiste, ki so manj zahtevne glede hranil, pa pogosto zadostujejo že predhodnemu posevku dodana in v tleh preostala hranila. Zato je zelo pomembno, da imamo v načrtu pridelave – kolobarju usklajeno, kdaj in na katerem delu vrta bomo posadili bolj in kje manj zahtevne vrste zelenjave.
Kdaj gnojimo
Osnova so že omenjene zahteve posameznih vrst zelenjave. Druga plat gnojenja, ki vpliva na čas izvedbe dajanja hranil v tla, pa so lastnosti hranil. Hranila so osnova za rast in razvoj rastlin. Zato jih dodajamo v tla takrat, ko vemo, da jih bodo rastline potrebovale ali pa jih ne dodajamo, ker vemo, da so na vrsti za pridelavo manj zahtevne vrste zelenjave. To je še posebej pomembno, kadar govorimo o temeljnem hranilu za rast in razvoj – dušiku. Zanj velja kratko in pomenljivo poimenovanje, da je motor za rast rastlin. S tem jasno povemo, da brez njega ne bo uspešnega oblikovanja zelenega, nadzemnega dela rastline, torej stebel, pecljev in pozneje cvetov. Pomembni sta še dve osnovni hranili, to sta fosfor in kalij. Fosfor je zelo pomembno hranilo, s pomočjo katerega rastline oblikujejo koreninski sistem in pozneje cvetove pri določenih rastlinskigh vrstah. Kalij pa je hranilo, ki ga večina rastlin potrebuje vsaj dva- ali tri-, nekatere pa celo do petkrat več kot dušika. Med temi tremi hranili naj opozorim na pomembno razliko; dušik je hranilo, ki je v tleh zelo mobilno in podvrženo izgubljanju z izpiranjem po površju in globini tal s pomočjo padavin ali preobilnega namakanja ter izgubam zaradi izhlapevanja, ko ga v obliki plinov izgubljamo v obliki amonijaka, na primer ob gnojenju s tekočimi organskimi gnojili. Fosfor in kalij sta hranili, ki se po gnojenju v tleh dobro vežeta in sta rastlinam, odvisno od vrste tal, dostopna enakomerno čez vse leto.
Zaradi tega pogosto poenostavljeno rečemo, da z dušikom gnojimo rastlinam, s kalijem in fosforjem pa tlom. S tem preprosto povemo, da je z dušikom potrebno gnojiti v času rasti, raje v več obrokih kot vse naenkrat. Pri fosforju in kaliju lahko opravimo gnojenje zgolj enkrat na leto, za gnojenje manj zahtevnih rastlin pa celo enkrat na več let.
Se nadaljuje.
Igor Škerbot