Poleg kakovosti pridelovalci stremimo k obilni letini, ki jo želimo koristiti čim dalj časa, ne zgolj v času rastne dobe. 

Kmalu po zaključku glavnine vrtnarskih opravil ob koncu vegetacije bo zimski premor ponudil obilo časa, da se pravočasno in dobro pripravimo na novo sezono.

Konec leta, kaj moramo spremeniti, kje imamo še rezerve, kdaj in kaj sejati ali saditi, koliko gnojiti ter podobna vprašanja, ki nam omogočijo napredek in izboljšave v vrtnarski praksi.

Osnova za rast in razvoj rastlin je v mnogih dejavnikih. Poleg primernih tal, dobre lege vrta, primernega kolobarja in upoštevanja dobrih rastlinskih sosed so pomembni tudi ugodno podnebje in mikroklimatske razmere naše pridelovalne lokacije, tudi dovolj rastlinam razpoložljive talne vlage, s katero rastline iz tal pridobijo potrebna hranila za svojo rast in razvoj. 

Gnojilo – hranilo

Pri teh dveh strokovnih izrazih je pogosto nepotrebna zmeda, a zadeva je sila preprosta. Gnojila vsa sredstva, ki jih lahko uporabimo za gnojenje, saj vsebujejo vsaj eno ali več hranil, odvisno od vrste gnojila.

Gnojila so sestavljena iz hranil, ki rastlinam predstavljajo življenjsko pomemben vir hrane.

Če se bomo ob gnojenju s katero koli vrsto gnojila spomnili, da dajemo v tla hranila, bomo tako poskrbeli za eno od pomembnih osnov v pridelavi rastlin. S pomočjo pred setvijo ali sajenjem dodanih hranil bomo ob primerni količini talne vlage rastlinskim koreninam omogočili črpanje potrebnih hranil za rast in razvoj. Pri tem velja opomniti na dejstvo, da posamezne vrste zelenjave prištevamo med zelo zahtevne, druge med srednje in tretje med manj zahtevne za hranila. Vse to je potrebno poznati in upoštevati ob sestavljanju načrta pridelave – kolobarja. Tam, kjer nameravamo gojiti rastline, ki rabijo več hranil, moramo poskrbeti za dovolj hranil in gnojiti. Le tako bodo te zelenjadnice obilno in dobro obrodile. Za tiste, ki so manj zahtevne glede hranil, pa pogosto zadostujejo že predhodnemu posevku dodana in v tleh preostala hranila. Zato je zelo pomembno, da imamo v načrtu pridelave – kolobarju usklajeno, kdaj in na katerem delu vrta bomo posadili bolj in kje manj zahtevne vrste zelenjave.

Kdaj gnojimo

Osnova so že omenjene zahteve posameznih vrst zelenjave. Druga plat gnojenja, ki vpliva na čas izvedbe dajanja hranil v tla, pa so lastnosti hranil.

Hranila so osnova za rast in razvoj rastlin. Zato jih dodajamo v tla takrat, ko vemo, da jih bodo rastline potrebovale ali pa jih ne dodajamo, ker vemo, da so na vrsti za pridelavo manj zahtevne vrste zelenjave.

To je še posebej pomembno, kadar govorimo o temeljnem hranilu za rast in razvoj – dušiku. Zanj velja kratko in pomenljivo poimenovanje, da je motor za rast rastlin. S tem jasno povemo, da brez njega ne bo uspešnega oblikovanja zelenega, nadzemnega dela rastline, torej stebel, pecljev in pozneje cvetov. Pomembni sta še dve osnovni hranili, to sta fosfor in kalij. Fosfor je zelo pomembno hranilo, s pomočjo katerega rastline oblikujejo koreninski sistem in pozneje cvetove pri določenih rastlinskigh vrstah. Kalij pa je hranilo, ki ga večina rastlin potrebuje vsaj dva- ali tri-, nekatere pa celo do petkrat več kot dušika.

Med temi tremi hranili naj opozorim na pomembno razliko; dušik je hranilo, ki je v tleh zelo mobilno in podvrženo izgubljanju z izpiranjem po površju in globini tal s pomočjo padavin ali preobilnega namakanja ter izgubam zaradi izhlapevanja, ko ga v obliki plinov izgubljamo v obliki amonijaka, na primer ob gnojenju s tekočimi organskimi gnojili. Fosfor in kalij sta hranili, ki se po gnojenju v tleh dobro vežeta in sta rastlinam, odvisno od vrste tal, dostopna enakomerno čez vse leto.

Zaradi tega pogosto poenostavljeno rečemo, da z dušikom gnojimo rastlinam, s kalijem in fosforjem pa tlom. S tem preprosto povemo, da je z dušikom potrebno gnojiti v času rasti, raje v več obrokih kot vse naenkrat. Pri fosforju in kaliju lahko opravimo gnojenje zgolj enkrat na leto, za gnojenje manj zahtevnih rastlin pa celo enkrat na več let.

Organska gnojila

Za gnojenja vrtnih tal izbiramo in uporabljamo organska in mineralna gnojila. Organska gnojila (hlevski gnoj, kompost, gnojevka in gnojnica) so v glavnem gnojila izvorno trdnih (blato) in tekočih (seč) iztrebkov domačih rejenih živali, pomešanih z rastlinskimi – organskimi deli ter vodo. Zato je vsebnost hranil v takšnih organskih gnojilih močno odvisna od vrste rejenih živali in načina reje le-teh. Vse vrste organskih gnojil vsebujejo zelo veliko mikroelementov (Fe, Zn, Cu, B, Mn, Si, Na, …) in makroelementov (N, P, K, Ca, Mg,…), nujno potrebnih za rast vseh rastlin (in tudi drugih živih bitij) na našem planetu.

Za natančno in vrsti gojene rastline prilagojeno gnojenje moramo nujno poznati vsaj podatek, ali je hlevski gnoj goveji, prašičji, perutninski ali je mešanica govejega in kokošjega in podobno.

Poleg tega je veliko bolje, če uporabite za gnojenje star, uležan in čim bolj preperel organski gnoj (npr. kompost iz mešanice hlevskega gnoja in rastlinskih ostankov iz naše pridelave na vrtu).

Mineralna gnojila

Na drugi strani obstaja možnost uporabe mineralnih hranil. Narejena so iz mineralov, rudnin, ki so bogate na primer s fosforjem ali kalijem. Zato so nekatera dovoljena tudi v ekološki pridelavi tudi v pridelavi zelenjave.

Če vsebujejo lahko topen dušik, bodisi v enostavnem mineralnem gnojilu (npr. KAN, UREA,…) bodisi v sestavljenem mineralnem NPK gnojilu, potem so take vrste mineralnih gnojil dovoljene v vseh drugih načinih pridelave, samo v ekološki pridelavi ne.

Dobra lastnost mineralnih gnojil je natančno poznavanje vsebnosti posameznega hranila, ki je navedena na embalaži gnojila. Če uporabimo NPK gnojilo 10-20-30, preprosto poznavanje, da so to odstotki, pomeni, da takšno gnojilo vsebuje v 100 kg 10 kg dušika (N), 20 kg fosforja (P) in 30 kg kalija (K). Naj vas preprostost preračuna ne zavede v pretirano rabo matematike, saj je zadeva, kot sem opisal, zelo preprosta.

Sveža organska v tla jeseni

Če uporabimo bolj sveža organska gnojila, ki niso dobro postana in predelana (preperela), jih v tla dajemo čim prej jeseni, ko je do novih setev ali sajenj še cela zima in mogoče še kak mesec pomladi. Če gnojimo s predelanimi svežimi organskimi gnojili (kompost), lahko to opravimo skoraj tik pred začetkom nove pridelave, z njimi celo gnojimo med rastno sezono, po spravilu predhodnega posevka. Če uporabljamo briketirana kupljena organska gnojila v vrečah, jih lahko uporabljamo po enakem principu kot sveža, a preperela organska gnojila.

Raba in gnojenje z mineralnimi gnojili je bolj pogosto v času osnovne spomladanske in predsetvene priprave tal. Še posebej, če gnojimo s sestavljenimi NPK gnojili.

Z enostavnimi fosforjevimi ali kalijevimi gnojili lahko gnojimo že vse od konca spravila predhodnega posevka in vse do začetka zasnove novega posevka, denimo naslednj pomlad. Z enostavnim dušikovim gnojilom dognojujemo večkrat v času rasti in razvoja rastlin, v več manjših obrokih, da preprečimo izgubo hranila.

Z uporabo organskih gnojil, tlom prilagojeno obdelavo ter zadelavo rastlinskih ostankov po spravilu posevkov bomo dolgoročno izboljševali rodovitnost tal. Tako se bo povečal delež organske snovi ali humusa v vrtnih tleh, izboljšala se bo sposobnost tal tudi za zadrževanje vode (manj težav ob pomanjkanju talne vlage in suši) ter hranil v tleh. Na dolgi rok se bo izboljšala tudi strukturnost in sposobnost tal za obdelavo.

O pravilnih in posameznim vrstam rastlin in tal primernih količinah gnojil sledimo gnojilnemu načrtu, ki ga naredimo na podlagi analize tal. Z njo pridobimo potreben podatek o pH vrednosti tal, razpoložljivih količinah fosforja in kalija ter na dodatno željo še o vsebnosti organske snovi ali humusa v tleh, kjer smo odvzeli vzorec tal.

Da bi gnojenje tudi na domačih vrtovih v prihodnje bolj pogosto temeljilo na dejanski založenosti tal in ne bi gnojili samo glede na poznavanje zahtevnosti posameznih zelenjavnih vrst, ampak tudi glede na podatke iz analize tal, bom o tem podrobneje pisal v naslednji številki revije Moj mali svet.

Igor Škerbot