Še več, črnih gob so se bolj bali kot zelenih mušnic, ki so najbolj strupne. Danes je marsikaterega gobarja strah minil in črne trobente so se znašle na jedilnikih tudi največjih gobarskih skeptikov. Večina gobarjev trobente posuši in zmelje v prah ter uporabi kot svojevrstno začimbo pri najrazličnejših jedeh. Z enakim namenom nabirajo in sušijo tudi žolte trobente (C. lutescens), poprove mlečnice (Lactarius piperatus), in verjetno še kakšne. Sam občasno posušim tudi kakšen klobuk marele, ga natrgam in potem jem kot čips. Klobuk mora biti dobro posušen, sicer ga napadejo črvi. Dobro je, če gobjemu čipsu dodamo ščepec soli. Seveda pa tak gobji posladek vsakemu ne bi prijal.
Črne trobente se navadno pojavijo šele jeseni, najpogosteje v listnatih gozdovih. Rastejo v manjših ali večjih skupinah, le redko posamezno. Sam sem letos prve odkril šele konec oktobra, pričakujem pa, da se jih bo dalo nabirati še do Miklavža ali še dlje, če ne bo pritisnil mraz. Lansko leto, ki nam je že 13. novembra prineslo sneg, se ne bo ponovilo.
Črne trobente so značilne trobljaste oblike z zavihanimi robovi in bolj ali manj nagubano zunanjo (trosno) površino. Taje sive barve, medtem ko je notranja, sterilna stran temno siva ali črna, včasih celo črnorjava in rahlo nakosmičena. Tanko meso nima kakšnega posebnega vonja ali okusa, še najbolje je, če preprosto rečemo, da diši po gobah. V suhem vremenu trosnjaki obledijo, stari ali po večjem dežju pa začnejo gniti in postanejo neuporabni.
Črne trobente najpogosteje zamenjujejo s sivimi lisičkami (Cantharellus cinereus), ki pa imajo trosovnice, kot vse lisičke, letvičaste, so manjše in rastejo v šopih. če se bomo zmotili pri nabiranju, ne bo hudega, saj so tudi sive lisičke užitne in še kar okusne.
črno trobento lahko najdemo v domala vseh gobarskih priročnikih za navadne gobarje. Eni avtorji jih bolj hvalijo kot drugi. hrvaški poznavalec gob, dr. Romano Božac je v svoji knjigi gobarski vedež o njej zapisal: “Kljub nenavadnemu imenu je dobra in cenjena goba. Lahko jo sušimo in zmeljemo v prah, ki je odličen dodatek raznim jedem in po aromi ne zaostaja niti za smrčki. Ljudje je ne poznajo in je zato tudi ne cenijo, kar je velika škoda, saj raste množično.”
Pred tremi desetletji, ko je izšla ta knjiga, so se mrtvaški trobenti, kot sem povedal že na začetku, tudi pri nas izogibali, zdaj pa postaja vse bolj cenjena.

Besedilo in fotografiji: Branko Vrhovec