Za preživele bo zato pomembno vreme v marcu, da bodo lahko izkoristile prvo obilnejšo ponudbo nektarja in cvetnega prahu ter se čimprej razvile v močne plemenjake.

Prva sveža hrana

Vrbe so rastline, ki spomladi čebelam prve postrežejo s svežo hrano iz narave. Spadajo med najstarejše cvetnice na Zemlji, saj so znanstveniki njihov pelod in ostanke listov odkrili med geološkim raziskovanjem krednih kamnin in tako dokazali, da so bile na našem planetu razširjene že pred več kot 130 milijoni let.

Dandanes predstavnike rodu vrb najdemo povsod po svetu. Glavni vzroki velike razširjenosti segajo daleč v preteklost, v obdobje po ledeni dobi. Takrat so se vrbe izkazale kot pionirji vnovične poselitve, saj so bile med prvimi, ki so bile sposobne rasti v mejnih življenjskih razmerah.

Zato jih tudi zdaj ne najdemo samo v bližini voda, kjer se sicer najbolje počutijo, ampak segajo celo do zgornje drevesne meje, prijajo pa jim tudi suha in s hranili revna rastišča. Pri nas poznamo 23 avtohtonih vrst, vendar jih je včasih nekoliko težko ločiti med seboj, ker je med njimi kar nekaj križancev. Za vse vrbe je značilna dvodomnost, kar pomeni, da imajo nekatere rastline moške, druge pa ženske cvetove. Čebele nabirajo nektar na enih in drugih, na moških pa tudi cvetni prah. Ta je bogat z beljakovinami in tudi zdravilen. Vsebuje namreč salicin, ki vpliva na naš organizem podobno kot sintetična acetilsalicilna kislina, bolj znana kot aspirin. Morda bo v veliko pomoč tudi tistim čebeljim družinam, ki so letos zaradi različnih vzrokov, predvsem zaradi neprimerne zimska hrane, zbolele za grižo.

Cvetoča drevesa bele vrbe ob Savi pod Grmado

Küblerjeva vrba

Vsako leto opazujem, kako hitro se spomladi razvijajo moje čebelje družine na Goriškem v primerjavi s tistimi, ki jih imam v Ljubljani. Na robu naše parcele v Šempasu teče potok in ob njem rastejo najrazličnejše vrbe. Prva zacveti iva (Salix caprea L.) in takrat cebele naravnost ponorijo. Od jutra do poznega popoldneva se gnetejo predvsem na moških cvetovih, ki so na koncu videti, kot da bi jih nekdo pomečkal. Na njih dobijo poleg cvetnega prahu tudi nektar, na ženskih pa samo nektar. Znano je, da lahko vrbe razmeroma brez težav razmnožujemo s potaknjenci. To so čebelarji v preteklosti tudi počeli, vendar pri vrbi ivi niso bili uspešni. Obstoja pa križanec med to vrbo in beko (Salix viminalis L.) z latinskim imenom Salix smithiana ali Küblerjeva vrba, ki se jo z lahkoto razmnožuje, ker skoraj vsak potaknjenec požene korenine. Pred dobrega pol stoletja so jo slovenski čebelarji dobro poznali in jo tudi pridno sadili.

Sadiko Küblerjeve vrbe sem posadil v našem parku medovitih rastlin v Šempasu. V nekaj letih je zrasla v skoraj sedem metrov visoko drevo.

Pozimi režem z nje krepke enoletne poganjke, jih marca posadim v lonce, jeseni, ko imajo že izoblikovano močno koreninsko grudo, pa jih presadim na stalno mesto v bližini čebelnjaka. Vsako rastlino takoj zaščitim z ustrezno mrežo proti objedanju divjadi. Nekatere gojim kot drevesa, druge kot košate grme. Ker rastejo v bližini panjev, se lahko čebele v primeru nenadnega poslabšanja vremena hitro in varno vrnejo s cvetov v svoja domovanja. Tako vsako pomlad rešim na tisoče pridnih delavk, ki bi sicer iskale pašo daleč od čebelnjaka in bi jih mrzla burja pometla po tleh, kjer bi se podhladile in pomrle.

Küblerjevi vrbi in ivi sledi cvetenje rdeče (Salix purpurea L.) in pepelnato sive vrbe (Salix cinerea L.). Preden prašniki prve dozorijo, so rdeče barve in od tod tudi njeno ime. Pri drugi pa so prašniki oranžni in po tem se ločijo od prvih dveh, katerih moški cvetovi so živo rumeni. Rdeča vrba ne raste samo na nižinskih mokriščih, ampak uspeva celo do višine tisoč metrov, pepelnato siva vrba pa je predvsem nižinska vrsta in izrazito vezana na vodo.

Potaknjenci v začetku maja

Cenjen vrbov cvetni prah

Podobne zahteve po vodi kot pepelnato siva vrba ima tudi rakita (Salix aurita L.), do tri metre visok in široko razrasel grm; obe vrsti dajeta barjem, tudi Ljubljanskemu barju, s svojo kopasto obliko značilno krajinsko podobo. Posebno pomembna za čebelarstvo je bela vrba (Salix alba L.). Pri meni na Goriškem cveti od vseh svojih sorodnic zadnja in tudi daje čebelam največ medičine. Drevo zraste do 25 metrov visoko, deblo pa lahko doseže do 60 centimetrov v premeru. Italijani jo zaradi hitre rasti in dobrega priraščanja v debelino sadijo kot plantažno rastlino za pridobivanje lesne mase. Poznam kar nekaj italijanskih čebelarjev, ki v času njenega cvetenja pripeljejo v bližino vrbovih nasadov svoje čebele in smukajo cvetni prah.

Zaradi tisočerih cvetov so videti krošnje vrb od daleč, kot da bi bile pozlačene, kar dodatno prispeva k lepoti prebujajoče se pokrajine.

Vrbov cvetni prah prodajajo zaradi znanih zdravilnih lastnosti (vsebnost salicina) po znatno višji ceni od preostalih vrst. Mene začetek njenega cvetenja vsako pomlad opozori, da je potrebno v medišča panjev nastaviti prazno satje in satnike s satnicami ter odpreti matično rešetko. Če tega ne bi naredil, bi se lahko začele močne čebelje družine pripravljati na rojenje. Del čebel se takoj preseli na dodane satnice in jih začne izgrajevati, gradnja novega satja pa jih tako zaposli, da na rojenje vsaj začasno pozabijo.

Ko razmišljamo o izboljšanju čebelje paše s sajenjem medovitih rastlin, se le redko spomnimo, da spadajo mednje tudi naše vrbe. In vendar je njihovo razmnoževanje tako preprosto.

Franc Šivic