Bučke so pri nas vse bolj priljubljen. Razširjene so tako med profesionalnimi kot ljubiteljskimi pridelovalci zelenjave. Ko nastopi pomlad in se bliža poletje, pride tudi čas za gojenje te zanimive, za hranila sicer požrešne, a ne preveč zahtevne plodovke.

Priljubljenosti te bučk med pridelovalci sledijo tudi ponudniki semen in kakovostnih sadik, ki ponujajo veliko zanimivih sort in hibridov.

Bučke (Cucurbita pepo L.) so priljubljene tudi med potrošniki, saj imajo zelo ugodno sestavo koristnih in hranljivih snovi za prehrano ljudi. So bogat vir antioksidantov (beta karoten), vitaminov, mineralov in vlaknin. Mnoge sorte so uporabne večji del pridelovalnega leta, ne le spomladansko in poletno, ko jih je najlaže pridelati na prostem ali v rastlinjaku. Ko enkrat osvojimo osnovne zahteve v tehnologiji pridelave bučk, jih brez posebnih težav gojimo.

Raznolike barve in oblike

Bučke spadajo v družino bučevk (Cucurbitaceae). Sem spada več deset vrst buč, ki se med seboj razlikujejo po obliki rasti (plazeče ali grmičaste – sedeče), obliki plodov (podolgovati, okrogli, ploščati, hruškasti, v obliki »rožice« pri sorti patišon …) in namenu uporabe (jedilne, za krmo, okrasne, muškatne). Spomladi in poleti najpogosteje gojimo cukine ali mlade bučke, pozneje poleti pa muškatne, maslene in hokaido bučke. Bučke z mladimi podolgovatimi plodovi (cukini ali cuketi) oblikujejo grmičasto rast in praviloma ne razvijajo plazečih stebel ali vrež kot maslene, muškatne in hokaido bučke. Večino lahko gojimo na prostem, cukine pa tudi v rastlinjakih. V Sloveniji poteka tržna pridelava bučk v glavnem na prostem, le bolj zgodnji spomladanski in tudi pozni jesenski posevki so v rastlinjakih, kjer plodove pobirajo zgodaj spomladi ali pozno jeseni, dokler temperature to omogočajo. Ponekod, predvsem v tujini jih gojijo tudi tako kot solatne kumare, navpično ob opori, vrvicah, ob katerih se vzpenjajo. Tko gojijo vrežaste sorte.

Velike porabnice vode in hranil

Kakovostne rastline vzgojimo iz kakovostnih sadik z močno koreninsko grudo. Ta je zelo pomembna, ker sadiki po presaditvi na stalno mesto omogoči hitro nadaljevanje rasti brez ali z zelo malo presaditvenega šoka. Ko nastopijo še ugodne temperature in dolg dan, rastlina hitroo raste. Dober splet korenin v koreninski grudi omogoči sadiki oblikovanje novih korenin čim globlje v tla do talne vode in hranil, ki bučki omogočijo oblikovanje cvetov in plodov – bučk. Bučka je za hranila zelo požrešna rastlina, ugajajo ji zelo dobro založena tla z vsemi osnovnimi hranili (dušik, fosfor, kalij). Sadimo jih v dobro pognojena in založena tla, najbolje uspevajo kar na kompostnem kupu, kjer je delež organske snovi visok in so tla sposobna ponuditi veliko hrane in vode. Buče ne marajo kislih tal, optimalna pH vrednost je od 5,6 do 6,8. Preden jih posadimo, tla dobro prerahljamo. Tla pred sajenjem pokrijte s folijo, priporočam tudi kapljični namakalni sistem, da bodo poleti enakomerno in dobro preskrbljene z vodo in s hranili. Sadike sadimo v vrste. Ko izrezujemo odprtine v folijo, pazimo na primerno razdaljo med sadikami. Primerna razdalja za grmičaste sorte bučk je od 45 do 80 cm, med sadikami. Zadostuje tudi 50 cm. Tako bodo grmički tvorili strnjeno vrsto, kjer bo zaloga hranil in po kapljicah dodajana voda obrodila sadove truda vsakega pridelovalca. Pri vrežastih bučkah (maslenkah in  hokaido bučkah) povečamo sadilno razdaljo tudi na 120 cm med sadikami, ker potrebujejo veliko več prostora za rast dolgih poganjkov (vrež). 

Cvetovi za gurmane

Na isti rastlini se najprej oblikujejo moški in nato tudi ženski cvetovi. Značilno zvončasti ženski in moški cvetovi se med seboj vidno ločijo že po videzu. Ženski cvet ima kratek in debel pecelj in podraslo plodnico, ki nakazuje na nastajajoč plod – bučko. Seveda je v ženskem cvetu razvit pestič, ki je nastal iz vsaj treh plodnih listov. Moški cvetovi so na daljših pecljih in brez omesenele plodnice, imajo medovnik (moški spolni organ), ki nastane iz treh prašnikov in imajo zarastle prašnice. Visoke poletne temperature ovirajo razvoj ženskih cvetov. Cvetovi bučk se odprejo ob sončnem vzhodu in kmalu v zgodnjih popoldanski urah že začenjajo z venenjem. To pomeni zelo kratek čas za opraševalce, na primer čebele, za katere je tudi znano, da pri temperaturah nad 32°C manj aktivno letajo in zato slabše oprašujejo. Nastali plod – bučka je botanično zaprta sočna jagoda, plod, ki ga imenujemo »pepo«, kar se odraža v botaničnem poimenovanju buče (Cucurbita pepo L.). Da so plodovi bučk še posebej zanimivi, poskrbijo še zelo različne oblike in barve plodov.

Cukine pobiramo že pri velikosti do največ 10 cm dolžine, mnogokrat tudi skupaj s svežim in sočnim cvetom. To je med gurmani in v vrhunskih kuhinjah zelo cenjena hrana. Cvetove bučk lahko ocvremo, podobno kot bezgove ali akacijine cvetove.

Cukine pobiramo sproti

Pri predelavi bučk moramo posebno pozornost nameniti rednemu namakanju in oskrbi s hranili. Če smo tla prekrili s folijo, ni potrebno prekopavati tal. Če uporabljamo naravne materiale za zastiranje, jih obnavljamo in tako poskrbimo, da v bližini rastlin ni plevela in je na voljo več talne vlage. Če smo bučke posadili na prevetreno sončno lego, bodo zelo dobro in pogosto zelo hitro rastle. V takšnih posevkih ne bo težav z boleznimi (npr. pepelovka na listih). V ekstremnih vremenskih dogajanjih, denimo v vročini in suši ali po toči rastline krepimo s pripravki iz alg ali aminokislin. Škropljenje s temi pripravki zmanjšujejo stres rastlin. Priporočamo tudi senčilno ali protitočno mrežo. Obe dobro senčita pred močno sončno pripeko in hkrati preprečujeta poškodbe. Buče imajo namreč velike liste, ki jih lahko toča zelo poškoduje, prav tako tudi plodove.

Plodove moramo pobirati sproti, saj s tem spodbujamo razvoj novih. Buča je pretežno iz vode (95 do 97 % ), zato ne bo pravega pridelka, če je ne bomo redno namakali.  Pprimanjkljaj vode se pokaže na plodovih, saj postanejo nepraviljne, hruškaste in ukrivljene oblike. Počasneje rastejo in niso tako sočni in okusni, kot bi bili sicer.

Ker cukini vsebujejo veliko vode, jih ne moremo dolgo skladiščiti. Porabimo sproti sveže. Ob koncu poletja pobiramo velike plodove muškatnih buč ali maslenk in hokaido bučk, ki veliko dlje rastejo in potrebujejo več časa do zrelosti. Te buče po spravilu shranjujemo za daljše obdobje v suhih in hladnih prostorih. Njihova lupina postane čvrsta z značilnim poprhom, zato jih lahko hranimo več mesecev. Naše jedilnike bogatijo do pomladi naslednje leto. 

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot