Kot pravi Roman Mavec, vodja poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici, lahko sadno drevje režemo kadarkoli v obdobju mirovanja, najbolj ugoden čas pa je konec februarja in v marcu, ko se v lepem vremenu tudi že dovolj ogreje, da nam je pri tem opravilu prijetno.

V intenzivnih sadovnjakih zimska rez poteka že v januarju ali še prej, saj je treba porezati na tisoče dreves. V nasadu na Brdu pri Lukovici so za 45 tisoč dreves zadolženi štirje zaposleni, zato so začeli z rezjo že pred božičem. Bistveno pri rezi je, poudarja Mavec, da je vreme suho med delom in tudi še tri dni po opravljeni rezi. Preden se lotimo dela, poskrbimo za primerno orodje, to so ostre škarje, škarje s podaljšanim ročajem, priročna žaga in podobno. Danes lahko že za zelo sprejemljivo ceno kupimo kakovostne škarje, s katerimi rezanje sadnega drevja ne bo mučno opravilo in jih bomo lahko imeli ob primernem vzdrževanju veliko let.

Cvetni in nižje ležeči listni brst

Vzdržujemo želeno obliko drevesa

Najprej pregledamo drevo in ocenimo rodni nastavek. Prav zaradi tega ne hitimo z rezjo spomladi, ker se pozneje cvetni brsti, ki so debelejši, bolj polni, na pogled bolje ločijo od listnih in bomo zato lažje ocenili, kje so nastavki cvetov. Če je cvetnih brstov veliko, potem z rezjo ni težav, če pa jih je malo, bodimo pri rezi zadržani, ne režimo preveč.

Prvi pogled na drevo pogosto kaže ravno obratno sliko, kot si jo želimo. Želimo drevo s krošnjo v obliki stožca, vidimo pa obliko gobe ali dežnika. Poganjki na vrhu krošnje rastejo namreč močneje od spodnjih, zato je treba želeno obliko vzdrževati. Kar gledamo pred rezjo, je lanski prirast. Ta je lahko šibek ali močen. V prvem primeru je drevo glede na kombinacijo podlaga – sorta, torej del pod cepljenim in del nad cepljenim mestom, primerno visoko in široko. Takšno drevo ima tudi dovolj prostora za rast. Drevo se dobro počuti, rast in rodnost sta usklajeni. V drugem primeru, ko je lanski prirast velik, ko so številni vodni poganjki dolgi tudi meter in pol, pa smo rezali preveč – drevo smo želeli tako po višini kot po širini prilagoditi našim željam oziroma prostoru, ki je temu drevesu na voljo. Slednjega je pogosto premalo, kot pravi strokovnjak z inštituta, sadimo drevesa pregosto in jim namenimo premalo prostora. Drevesa, ki imajo prevelik prirast, torej preveč omejujemo v rasti z rezjo in edina rešitev je, da jim pustimo, da zrastejo višje.

Drevo katerekoli sorte na podlagi M9 potrebuje 2 metra širine in 3 metre višine, če je podlaga MM106, pa vsaj 5,5 metra širine in 4,5 metra višine.

Ker je težko, zamudno in tudi nevarno plezati vsako pomlad po drevesu, jih pogosto porežemo malo več v upanju, da bodo ubogljivo rodila na nam ustrezni višini, žal pa rastline odreagirajo ravno v nasprotju z našimi željami.

Kako torej povišati drevo? V vrhu, kjer je zdaj nešteto navpičnih poganjkov, izberemo en močan poganjek v sredini krošnje. To bo nadaljevanje debla in poganjek se bo letos obrasel s stranskimi poganjki. Nekaj poganjkov (3 do 5) močno upognemo navzdol, preostale pa povsem izrežemo. Ne puščamo čepov. Seveda bodo še poganjali vodni poganjki, ki jih bomo izrezovali, vendar jih bo bistveno manj, saj bo poganjek, ki smo ga pustili, črpal veliko hranil.

Tako bomo postopno vzgojili še eno etažo vej na vrhu drevesa in ga s tem umirili v rasti ter spodbudili rodnost.

Okopan kolobar pod krošnjo

Drevesu namenimo premalo prostora

Roman Mavec iz izkušenj, ki jih ima z ljubiteljskimi sadjarji, pove, da je največ napak pri zasnovi nasada in sajenju. Pogosto niti ne vemo, kaj pomeni podlaga in kaj sorta, sadimo pregloboko, zato se del nad cepljenim kolenom ukorenini in podlaga, ki drevo umirja v rasti, nima več svoje vloge. Koleno na deblu, kjer je drevo cepljeno, mora biti torej najmanj 15 centimetrov nad zemljo.

Doma želimo pridelati povsem neoporečno sadje, zato navadno ne škropimo. Tudi s preveč na gosto sajenim drevjem, kjer pozneje, ko krošnje zrastejo, ni dovolj zračnosti, prispevamo k razvoju bolezni.

S premočnim odganjanjem poganjkov spomladi se srečujemo tudi v primeru, ko režemo prekmalu. To je še posebej izrazito, če opravljamo le zimsko rez. Mavec svetuje, da raje režimo večkrat po malo, kot enkrat izrazito, saj je to za drevo neke vrste šok, na katerega odgovori z intenzivno rastjo. Tako lahko režemo v treh delih, in sicer je prvi del je zimska rez v tem času, drugi del porežemo v času cvetenja, tretjič pa režemo v času vegetacije od konca maja do sredine junija. Režemo, ko je nad -5 stopinj Celzija ter ob rezi in vsaj tri dni po njej suho vreme.

Napake pri obrezovanju

Velika napaka pri obrezovanju je krajšanje lanskih poganjkov. S tem dosežemo le to, da bodo letos tam zrasli trije poganjki in kaj hitro se znajdemo v začaranem krogu, ko imamo pred sabo drevo polno neobvladljivih poganjkov. Pri pečkatem in koščičastem sadnem drevju poznamo izrezovanje (bohotivke, predebele veje, odvečne veje …), spodrezovanje (veje, ki so se povesile zaradi teže pridelka …) ter odvajanje na deblu bližji vodoraven poganjek.

Na splošno je najlaže vse sadne vrste rezati v času, ko še niso olistane, saj imamo tako najlepši pregled nad drevesom, nad tem kar režemo in kar puščamo za pozneje. Češnje in višnje pogosto zračimo in osvetljujemo v času obiranja pridelka ali po njem, kar ni narobe. Če izrezujemo debelejše poganjke, pustimo 5 do 10 centimetrov dolg čep, da se tkivo lepo zaceli. Pri jablanah in hruškah čepov ne puščamo.

Nevarna spomladanska suša

Spomladi bodimo pozorni na preskrbljenost dreves z vodo, še posebej to velja za tista, ki smo jih sadili prejšnjo jesen. Zimska suša je zelo nevarna, ker nanjo nismo tako pozorni, kot na sušo v času vegetacije. Ko ostane temperatura tudi ponoči nad lediščem, drevesa obilno zalijemo.

Ker je pred sadnimi rastlinami obdobje rasti in zorenja plodov, potrebujejo tudi hranila. Fosfor in kalij (P, K) sta pomembna za pridelek. Najbolj primeren čas za dodajanje teh dveh hranil je sicer jesen, lahko pa ju dodamo tudi zgodaj spomladi v mineralni ali organski obliki.

Hranili se ne izpirata, dodamo ju približno pest na drevo. Dušik (N) je hranilo, ki vzpodbuja rast, dodamo ga dva do tri tedne pred cvetenjem v mineralni obliki (kan, urea; 0,3 do 0,5 kg na drevo), mladim drevesom pa še pest tri tedne po cvetenju. Dušik v organski obliki dodajamo jeseni.

Spomladi poskrbimo za čisto površino pod krošnjo. Trava in plevel v območju korenin drevesu jemljeta hrano in vodo. Tudi voluhar se v zaraščenih tleh bolje počuti, zato je dobro, če površino tal pod krošnjo redno plitvo okopavamo, da ni ne zaraščena ne zaskorjena.

V tem primeru tudi ni bojazni, da bi debla poškodovali s kosilnico. Takšne rane so sicer na prvi pogled nedolžne, vendar lahko pride tam do okužbe in drevo začne hirati. Na čisti kolobar lahko jeseni posadimo čebulice narcis ali cesarskih tulipanov, ki voluharju ne dišijo, tulipane pa sadimo čim dlje od dreves, saj imajo voluharji te čebule radi.

V domačih sadovnjakih navadno ne škropimo ali vsaj ne pretirano. Navadno v tem času rastlino nekoliko razkužimo s fungicidom na osnovi bakra (Cuprablau, Champion …). S tem delno zatremo zimske trose bolezni in zmanjšamo nevarnost okužb v letošnjem letu.

Kivi, šparon, rodni les

Rez kivija

Kivi (aktinidijo) moramo tako kot vinsko trto porezati vsako pomlad, ker sicer zaradi njegove narave rasti hitro zraste preširoko. Pri zimski rezi odstranimo les, ki je rodil, in ga zamenjamo s tistim, ki je lani zrasel iz predlanskega lesa. To je rodni les. Rez je preprosta, vendar pa se je najbolje učiti v praksi. Tudi kivi bodo marca rezali v poskusnem nasadu na Brdu pri Lukovici. Kivi režemo v sredini februarja. Če režemo prekmalu, je nevarnost pozeb, če prepozno, pa zelo solzi, kar sicer ni nevarno, vendar je za marsikoga moteče. V tem času, ko rastlina še nima listov, se tudi zelo lepo vidi ogrodje in nam je bolj jasno, kaj odrežemo in kaj pustimo.

Marjetka Hrovatin

Roman Mavec