Morda se sprva zdi precej nezanimiv, saj je v našem okolju tako razširjen, da radi pozabimo na to, kako uporaben in čudovit je.

A vendar, ko bezeg zacveti, njegov medoviti vonj v nas zbudi spomine na mamin bezgov sok, kmečko dvorišče starih staršev ali mejico njive, kjer je posedal v senci toplega dne. Naše ljudsko izročilo pravi, da bezeg varuje domačijo pred uroki. V duplini bezgovega grma naj bi bivala dobra božanstva, zato je v preteklosti veljalo, da se ga ne sme posekati, saj naj bi s tem priklicali nesrečo nad hišo.

Raznolike vrste

Poznamo več kot sedemdeset vrst bezga. Nekateri cvetijo belo, drugi rožnato rdeče, nekateri imajo drobne plodove, drugi imajo jagode velikosti borovnice, njihovi plodovi so lahko užitni ali celo strupeni, nekaterim bezgom nadzemni deli jeseni odmrejo, drugi pa zrastejo v pravo malo drevo. Če se je ob branju tega uvodnega dela v vas prebudila radovednost in bi o bezgu radi izvedeli nekaj novega, berite dalje, predvsem pa vam svetujem, da ga v svojem okolju opazujete in na ta čudovit grm pogledate še iz drugega zornega kota. Žlahtni bezeg je resnično prava mala zakladnica zdravja, lepote in uporabnosti.

Rad ima toploto

Pri nas v naravi kot divje rastočo vrsto najpogosteje srečamo črni bezeg (Sambucus nigra), a le do nadmorske višine 1.500 m, saj mu prija toplejša klima zmernega in subtropskega pasu. Na legah nad 600 m nadmorske višine v hladnejših letih celo sploh ne dozori. Manj pogosto v naših krajih zasledimo tudi divje rastoči rdeči bezeg (Sambucus racemosa), ki ima strupene jagode, zato v kmetijski pridelavi nima pomena.

Črni bezeg po navadi raste v obliki grma, lahko pa ga vzgojimo tudi kot manjše, do deset metrov visoko drevo. Ni zahtevna rastlina, uspeva na vseh tipih tal, večje cvetove in boljši pridelek pa lahko pričakujemo na tleh, ki so bogata z organsko snovjo in imajo sposobnostjo zadrževanja vode.

Rastline sadimo na razdalji 4 m v vrsti in 5 m med vrstama. Če se odločimo, da bezeg gojimo v obliki grma, star rodni les redno izrezujemo in s tem spodbujamo rast mladih poganjkov, saj bezeg rodi na enoletnem lesu, ki izrašča iz starejšega rodnega lesa. Kadar želimo bezeg vzgojiti kot manjše drevo, že ob sajenju en močen enoletni poganjek prikrajšamo na dober meter višine, ta nam bo služil kot deblo. Pustimo od 3 do 5 vej, ki predstavljajo krošnjo na meter visokem deblu. Veje vsako leto režemo na čep in s tem spodbudimo rast bujnih enoletnih poganjkov. Bezeg razmnožujemo s setvijo, potaknjenci, grebeničenjem in tudi s cepljenjem. Najpogosteje bezeg razmnožujemo z olesenelimi potaknjenci, ki jih narežemo po odpadanju listja, pred prvo jesensko pozebo.

Bezeg velja za precej odporno rastlino, saj ga škodljivci in razne bolezni redko napadejo. Zato je smiselno razmisliti o tem, da bezeg pridelujemo na ekološki, naravi prijazen način pridelave.

V Evropi so načrtno sadili nasade bezga šele po letu 1950, ko so odbirali divje rastoče grme in drevesa. Na tak način so vzgojili sorto ‘Haschberg’, ki je še danes najbolj razširjena sorta v Evropi. Za to sorto je značilno, da raste zelo bujno, na leto lahko poganjki zrastejo tudi do dva metra. Cvetovi so belorumeni in relativno veliki, še nekoliko večje cvetove pa ima sorta ‘Donau’. Prelepi sta sorti ‘Black Lace’ in ‘Black Beauty’, ki imata rožnatobela socvetja, liste pa temne vijoličnozelene, zato jo tudi zaradi okrasne vrednosti pogosto umestijo v parkovne zasaditve.

Pridelava pri nas neopazno izginila

Žal so v Sloveniji nasade bezga začeli opuščati, zamenjal ga je cenejši črni ribez, ki smo ga uvažali iz Poljske. Pridelava bezga je tako neopazno izginila. V drugih evropskih državah se je pridelava bezga razvijala naprej, v Avstriji ga tako prideluje več kot 800 pridelovalcev.

Vsi deli rastline imajo značilen vonj in so mehke strukture, zato se veje pogosto upogibajo do tal. Dišeče sladko cveti na sončnih legah že konec maja pa vse do sredine junija, plodovi pa potemnijo in dozorijo konec avgusta. Bezgove pakobulaste ploščate cvetove uporabljamo za zdravljenje prehladov, saj vsebujejo velike vitamina C.

Čaj iz bezgovega cvetja pospešuje potenje, sirup iz bezgovega cvetja pa naj bi čistil našo kri.

Dame si lahko pripravijo obkladke za oči in obraz, saj bezeg odpira pore in s tem globinsko čisti kožo. Na naše zdravje naj bi blagodejno vplival tudi čaj iz bezgovega listja, korenin in skorje. Za lajšanje prehladnih obolenj pripisujejo zdravilne učinke tudi bezgovim jagodam, iz katerih pripravimo razne napitke, prevretke, jih uživamo surove ali posušene. Bezgove jagode obiramo, ko postanejo modročrne. Uporabljamo jih predvsem za predelavo v sokove, marmelade in tudi barvila. Surove, nezrele jagode vsebujejo glikozid sambunigrin, ki je strupen, zato jih je potrebno toplotno obdelati, da glikozid razpade. Pridelek bezgovih jagod je relativno velik, do dvanajst tisoč kilogramov na hektar, bezgovih cvetov pa naberemo okoli dva tisoč kilogramov na hektar.

Za konec naj vam izdam še eno skrivnost: Miklavževa šiba je bila prvotno bezgova veja in ni bila namenjena tepežkanju, ampak je veljala za simbol plodnosti Zato, drage dame, bodite pozorne, kajti če vam mladi možje nastavijo bezgovo vejico na okensko polico, to pomeni, da vas želijo oženiti. Ta čas se bezgovi cvetovi še dobijo, naberimo jih sredi suhega toplega dne in jih spremenimo v okusen sirup. Tako bo po bezgu in ljubezni dišalo celo zimo.

 Nika Cvelbar Weber