Tedaj mi je podaril svojo knjigo z naslovom Potovanje čebelarja prevaževalca in povedal, da načrtuje drugo knjigo z naslovom Alpski med. Prosil me je, če bi pri tem projektu sodeloval tudi jaz.

Evropski pravi kostanj  

Obisk pri alpskih čebelarjih

Njegove prošnje nisem mogel odkloniti. V tistem času sem se ravno pripravljal k pisanju avtobiografije in me je seveda zanimalo, kako se bo lotil dela moj novi znanec in predvsem, kakšen bo končni rezultat. Dobro leto pozneje me je obiskal v Ljubljani. Povedal je, da ima v načrtu še obiske čebelarjev v Italiji, Švici in Franciji, torej v alpskih deželah. Svoje avstrijske kolege je medtem že obiskal. Opravil bi razgovore s štirinajstimi čebelarji. Opisal bi njihove življenjske poti, predstavil njihov odnos do čebel in narave, pobral vzorce medu. Bilo je sredi junija in v Sloveniji so ga najbolj zanimala rastišča pravega kostanja, zato sem ga dopoldne peljal na Janče nad Ljubljano in v okolico Litije, popoldne pa k mojemu čebelnjaku v Šempas ter v Goriška brda, kjer so bila kostanjeva drevesa v polnem cvetju. Vreme je bilo sončno in toplo. Čebele, pripeljane na pašo, so bučno izletavale in prinašale na nožicah kepice zlato rumenega cvetnega prahu, da jih je bilo veselje gledati, v zraku pa je ves čas omamno dišalo po grenko sladkem vonju tisočerih kostanjevih cvetov. Moj gost bi najraje še kar ostal v Sloveniji, toda že naslednje jutro je imel v Italiji dogovorjeno srečanje z mojim slovenskim prijateljem, čebelarjem Silvanom Ferfoljo iz Doberdoba. Predvsem ga je zanimal njegov spomladanski cvetlični med, za katerega je leto prej prejel na državnem tekmovanju italijanskih medov prestižno prvo nagrado z imenom Tri zlate kaplje.

Monografija Alpski med

Monografija Alpski med je razkošno delo velikega formata na 263 straneh, na najboljšem papirju in z veliko celostranskih fotografij. Na začetku je obširen opis zgodovine čebelarstva v alpskem prostoru, sledi predstavitev treh čebeljih ras v tem delu srednje Evrope – italijanske (Apis mellifera ligustica), kranjske (Apis mellifera carnica) in temne evropske (Apis mellifera mellifera), nato značilne jedi na osnovi medu ter nastanek nektarnih ter maninih vrst medu. V drugem delu so opisane posamezne pokrajine v Avstriji, Sloveniji, Italiji, Švici in Franciji, ki segajo v alpski prostor, in opisi čebelarjev, ki jih je avtor obiskal. V poglavju Leksikon alpskih vrst sortnih medov avtor opisuje lastnosti monofloralnih vrst medu iz alpskega prostora. To poglavje se mi zdi zelo zanimivo, zato ga bom na tem mestu predstavil nekoliko natančneje.

Pajesen  

Monofloralne vrste medu

Monofloralne so tiste vrste medu, katerih botanični izvor izhaja iz pretežno ene rastlinske vrste. Po njej običajno dobijo tudi svoje ime, na primer hojevec, smrekovec, akacijevec, ajdovec, lipovec. V Evropi je poznanih sto takšnih vrst medu, samo v alpskem prostoru kar 48 in nekatere so le v tem prostoru. Zanimivo je tudi njegovo odkritje, da so se nekatere vrste sortnih medov pojavile šele v zadnjih nekaj desetletjih, nekatere pa so v tem času tudi že izginile. Za njihov pojav ali izginotje so krive podnebne spremembe ali pa človek. Zelo tipičen primer za krivdo slednjega je med medečega škržata z latinskim imenom Metcalfa priunosa. Ta povzročitelj medenja se je prvič pojavil leta 1980 v italijanski pokrajini Veneto,  in sicer v bližini ameriške vojaške letalske baze pri Avianu. Ker je njegova domovina Florida, je verjetno prispel v Italijo kot slepi potnik v vojaškem letalu, in ker je v novi domovini našel ustrezno podnebje za svoj razvoj in vsakršno odsotnost naravnih sovražnikov, se je začel pospešeno razmnoževati.

Medeči škržat

V juliju in avgustu zaradi poletne vročine in suše preneha čebelja paša, toda čebele v okolici Aviana so ravno tista dva meseca nakopičile v panje velike količine skoraj črnega in kot smola gostega medu, kakršnega do takrat v Italiji niso poznali. Za razliko od ostalih znanih proizvajalcev mane, kot so ušice in kaparji, ki običajno živijo samo na eni rastlinski vrsti, je ta novi povzročitelj medenja parazitiral na skoraj dvesto vrstah gostiteljev, od enoletnih zeli, na primer na koprivah, prek grmovnic in dreves listavcev. Pojavil se je tudi na kulturnih rastlinah, med drugim na vinski trti in sadnem drevju, in tam začel delati škodo. To je sodu izbilo dno. Strokovnjaki z univerze v Vidmu so na zahtevo vinogradnikov in sadjarjev uvozili iz ZDA njegovega naravnega sovražnika iz vrst najezdnikov, ki je v dveh letih skoraj popolnoma zavrl razmnoževanje medečega škržata, čebele pa so izgubili odlično pašo. Čebelarji iz Italije in Avstrije zadnja leta poročajo o dobrih donosih s cvetov pajesena (Ailanthus altissima). Ker je ta drevesna vrsta zelo skromna glede tal in vode, gozdarji ponekod že razmišljajo, da bi pajesen začeli gojiti tam, kjer druge vrste ne uspevajo. Pajesen je eno redkih dreves, ki mu je bil postavljen spomenik v literaturi. Ameriški pisateljici Betty Smith je predstavljal simbol preživetja v sovražnem okolju in mu je zato leta 1943 posvetila knjigo z naslovom Drevo raste v Brooklynu. Knjiga je postala uspešnica, po njej so posneli še film.

Johannes Gruber je dodal svoji monografiji na koncu obširen slovar čebelarskih izrazov v petih jezikih, tudi v slovenskem. In njegova zaključna misel: Med neke dežele je njen najžlahtnejši promotor.

Franc Šivic