V naši deželici je preveč hladno, da bi akacija lahko uspešno rasla. Tisto nadvse uporabno drevo, ki ga ljudje površno imenujejo akacija, je v resnici robinija (Robinia pseudoacacia L.). V naših gozdovih tako raste akacija, ki to ni! Zmeda s poimenovanjem te drevesne vrste ima že dolgo brado. Že latinsko vrstno ime »pseudoacacia« v prevodu pomeni neprava akacija. Na akacijo (Acacia dealbata Link.). spominjajo predvsem trnate veje. V resnici pa so akacije (ali mimoze) v Sloveniji izjemno redke. Če že, jih srečamo le na Obali. Ljudje jih najbolj poznajo po čudovitih bujnih rumenih socvetjih, ki so na drevesu od januarja do marca.

Trnata, cvetoča, dišeča, pa tudi strupena
Robinija je za razliko od akacije listopadna drevesa vrsta. Pozimi z njenih vej štrlijo nevarno dolgi trni, ki niso prav nič prijazni vsiljivcem, ki si drznejo zapletati se v njene veje. Ko se zima vda in pride pomlad v svoji najlepši obleki, robinije naravo še dodatno okrasijo z dišečimi cvetovi. Hkrati s cvetočim bezgom ozaljšajo gozdni rob in ga naredijo prav pravljičnega. Socvetja robinije so zelo velika in v velikem številu visijo z vej. Posamezno socvetje je sestavljeno iz 20 do 25 posameznih cvetk, v dolžino pa lahko meri do 25 cm. Že samo sprehod mimo cvetočega drevesa nas prav zares omami s čudovitimi vonjavami. Cvetovi so užitni in v kuhinji uporabni na enake načine kot vsem precej bolj poznani bezgovi cvetovi.
Ko je obdobje cvetenja mimo, bomo robinijo prepoznali po njenih mehkih, sestavljenih listih. V njih so posamezni lističi podolgovato eliptični in pri vrhu okrogli. Jeseni z vej visijo gladki, rjavi stroki z rjavimi semeni, ki imajo izredno dobro kaljivost. Drevesa lahko zrastejo tudi iz deset let starih semen, še posebej močno pa klijejo, če so bila izpostavljena gozdnemu požaru. Semena so za ljudi strupena in zaradi tega se robinije ne bi smele pojavljati ob vrtčevskih igriščih.

Iz tujega kraja
Omenjene zmede s slovenskim poimenovanjem robinije najverjetneje ne bi bilo, če bi bila naša domača drevesna vrsta, ampak ni. Je prav predrzna tujerodka, ki se tihotapi po naših gozdovih in na marsikaterem območju iz gozdov izpodriva avtohtono vegetacijo. Je naša najpogostejša tujerodna drevesna vrsta, saj v skupni lesni zalogi gozdov zavzema 0,6 %. Robinija sicer izvira iz Severne Amerike, na staro celino pa je prišla v 17. stoletju. Takrat je s svojo lepoto premamila francoskega botanika Jeana Robina, ki jo je kot botanično noviteto zasadil v vrtu francoskega kralja v Parizu. Ker je zelo prilagodljiva, hitro raste in je nezahtevna, so jo kaj hitro začeli vnašati tudi v evropske gozdove in njena pot k osvajanju novega sveta je bila s tem odprta prav na široko.
Pri širjenju v slovenskih gozdovih so ji v preteklih desetletjih izdatno pomagali gozdarji. Sadili so jo za utrjevanje nestabilnih terenov. Zaradi prekomerne rabe so bile številne gozdne površine ogolele in degradirane in kaj drugega kot hitrorastoče, pionirske drevesne vrste tam niti niso mogle uspevati. Prilagodljiva robinija je prav ustvarjena za takšne ekstremne razmere. Med obema svetovnima vojnama so v naših krajih pogosto pogozdovali z robinijo pa tudi s črnim orehom, kanadskim topolom, ameriškim jesenom, ameriškim hrastom in zelenim borom. Vse zapisane drevesne vrste so alohtone in danes med najpogostejšimi tujerodnimi drevesnimi vrstami Slovenije. Marsikje se v gozdovih razraščajo kar po svoje in delajo nemalo težav. Ta nameren vnos tujerodnih vrst v gozdove v preteklosti bi nam moral biti v opomin, da se z ravnovesjem krhkih naravnih ekosistemov prav zares ne gre igrati. Človek ve premalo, da bi si lahko drznil po svoje spreminjati nekaj tako kompleksnega, zapletenega, popolnega in dovršenega, kot je naravni gozd.

Čebelarji jo cenijo, gozdarji malo manj
Robinija je svetloljubna, pionirska drevesna vrsta. Dobro se počuti povsod tam, kjer so razmere primerne za rast vinske trte. Hitro se razraste na degradiranih gozdnih površinah. Tudi če je posekana, se ne vda tako zlahka in z vso silo požene nove poganjke iz obstoječega koreninskega sistema. Je zelo prilagodljiva in gozdarjem nemalokrat povzroča sive lase, ker otežuje pomlajevanje naravnega gozda. Če je gozdarji niso najbolj veseli, jo na drugi strani čebelarji naravnost obožujejo. Svoje pridne delavke spomladi radi vozijo na pašo v gozdove robinije. Robinijin med je izjemno cenjen. Če ga boste iskali pod tem imenom, ga ne boste našli, saj se prodaja kot akacijev med. Čebelarji robinijo uvrščajo med najbolj zanesljive medonosne rastline, saj obilno izloča medičino in v naših krajih se ji le redko dogodi pozeba. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko medonosne čebele na hektarju robinijevega gozda nabrale celo več kot 1000 kg medu. Če preračunamo in predpostavimo, da kilogram akacijevega medu stane približno 16 evrov, potem je jasno, da je lahko donos gozda robinije le v enem le neprimerno večji, kot če bi takšen gozd v celoti posekali. Da o trajnostih vseh ostalih vlog gozda v tem primeru sploh ne govorimo.
Robinija je všeč tudi vsem tistim, ki iz njenega lesa izdelujejo izdelke za zunanjo uporabo. Njen les je namreč znan kot izjemno trd, žilav in zelo dobro obstojen v zunanjih vremenskih razmerah. Tradicionalno ga v naših krajih uporabljajo za stebre v vinogradih in na pašnikih, ki lahko dobro služijo svojemu namenu desetletja dolgo. Hlodovina slabše kakovosti se uporablja za kurjavo, saj ima visoko kalorično vrednost.

Dobrovoljno posvojena
V zadnjih časih, ko se vse več govori o nevarnosti širjenja tujerodnih, invazivnih rastlinskih vrst se v javnosti, pa tudi med strokovnjaki pogosto vnamejo burne razprave o tem, ali se neke tujerodne vrste znebiti, ji pustiti prosto pot ali jo celo namerno vnašati v gozdove (npr.: duglazijo). Toda pri robiniji to več ni vprašanje. Ta drevesna vrsta je tako zelo pogosta v naših gozdovih, da je ne moremo več učinkovito pregnati. Res je, da je tujerodna in pogosto kaže tudi znake invazivnosti, toda tukaj je že stoletja in ljudje so se navadili nanjo. Znajo jo izkoriščati in uporabljati, s številnimi pozitivnimi lastnostmi pa se jim pogosto zdi nepogrešljiv del gozdnega ekosistema.
Robinijo so tako ljudje pri nas dobrovoljno posvojili in to severnoameriško pritepenko imajo prav radi. Še vi jo v tej cvetoči pomladi poiščite in uživajte v njeni dišeči omami, v njeni beli obleki je v gozdu ne bo težko najti.

Besedilo: dr. Mateja Kišek Vovk