Tisa (Taxus baccata L.) je ubogljivo iglasto drevo, ki se vrtnarjem pusti urejati in frizirati skoraj do meje še razumnega. Malo drevesnih vrst dovoli tako kruto poseganje v krošnjo kot tisa. Po obrezovanju se njena krošnja v veliko zadovoljstvo vrtnarja močno zgosti in zapolni vse vrzeli.

Poleg tega je precej neobčutljiva za onesnaženo mestno okolje in tudi z zbitimi mestnimi tlemi se zelo dobro bori. Na prvi pogled bi marsikdo rekel, da je tisa neverjetno vztrajna, uporna in trdoživa drevesna vrsta, toda resnica ne bi mogla biti dlje od tega. Tisa je namreč ena od dveh ogroženih in zavarovanih drevesnih vrst Slovenije, o njeni zaščiti v naravnem okolju pa se je začelo pisati in govoriti že proti koncu 19. stoletja.

Težave na težave

Kljub temu, da je tisa ubogljiva v vrtovih in v mestih, ima v svojem naravnem okolju kar nekaj težav. Skoraj vsepovsod se težko sama pomlajuje in je slabo konkurenčna drugim, pogostejšim drevesnim vrstam. V senci gozdov ždi in čaka ugodnejše razmere, medtem ko ji druge drevesne vrste rastejo čez glavo. Sodi med najbolj sencozdržne drevesne vrste naših gozdov, čeprav tudi nima nič proti neposrednemu sončnemu obsevanju.

Nekoč je bilo tise po gozdovih precej več. O tem pričajo številna krajevna imena, v katerih se na tak ali drugačen način pojavi ime tise. Nekaj nenavadnega se je torej moralo zgoditi, da je tise po evropskih gozdovih zmanjkalo. Tisa ima med vsemi evropskimi vrstami dreves enega najbolj uporabnih in trdih vrst lesa. Les ima rdečkasto obarvano jedrovino in rumenkasto beljavo in je zelo trden in hkrati prožen. Prav prekomerno izkoriščanje tisovine je povzročilo izginjanje te počasi rastoče drevesne vrste iz evropskih gozdov. Njen les se je v 13. in 14. stoletju na veliko uporabljal za izdelavo orožja, lokov, sulic, puščic in toporišč. Les so izvažali v dežele, kjer tisa ni uspevala. Samo iz območja Avstrije so med letoma 1521 in 1567 v Anglijo izvozili milijon tisinih hlodov, ki so v dolžino merili dva metra. Namenjeni so bili izključno izdelavi orožja. Leta 1568 so razglasili, da na Bavarskem ni več za posek primernih tis. Škoda je bila storjena in povratka ni bilo. O trajnostnem gospodarjenju z gozdovi je bilo takrat veliko prezgodaj govoriti in tisa je vztrajno izginjala. Nikoli več se ni vrnila v takšnem obsegu kot prej. V Sloveniji danes najdemo tiso v gozdovih predvsem na težko dostopnih terenih. Največ je je v severozahodnem delu alpskega sveta, v dinarskem svetu in v goratih območjih spodnjega toka reke Save. Najraje raste v družbi bukve, gorskega javorja in bresta.

Iglavec brez lastnosti iglavcev

Tisa spada med iglavce in je edina domorodna predstavnica družine tisovk. Po številnih lastnostih pa ni prav nič podobna ostalim daljnim iglastim sorodnikom. Nima storžev, nima smole in nima eteričnih olj.

Tisa cveti zgodaj spomladi in je vetrocvetna drevesna vrsta. Jeseni dozorijo njeni plodovi, ki so pravzaprav semena obdana s čašastim, živo rdečim semenskim ovojem, ki jih imenujemo tisove jagode. Zrastejo le na ženskih drevesih. Semenski ovoj jagod je tudi edini del drevesa, ki ni strupen. Vsepovsod drugje se v tkivih tise pojavlja strup taksin, ki je zelo strupen in tiso uvršča med najbolj nevarne rastline na svetu! Že ob zelo majhnih količinah se lahko pri odraslih pojavijo težave s srcem in posledično smrt, pri otrocih pa smrt nastopi še prej. Tisinemu strupu podležejo tudi konji, medtem ko so divje živali, ki tiso rade objedajo (jelenjad, zajci …) proti strupu povsem odporne. Tisa je na samem vrhu seznama drevesnih vrst, ki niti slučajno ne bi smele rasti ob vrtčevskih igriščih. Iglice tise so sicer dobro razpoznavne, dolge do 3 centimetre, nekoliko ploščate, mehke, na dolgo zašiljene. Zgoraj so temno zelene in bleščeče, spodaj pa imajo dve nekoliko svetlejši progi listnih rež. Tisa nikoli ne bo zrasla kot zelo visoko drevo. V višino seže le kakšnih 20 metrov.

Za kreativne vrtnarje

Tisa je edini evropski iglavec, ki zmore ponovne rasti iz panja. Ko je drevo posekano, iz obstoječega koreninskega sistema poženejo nova debelca. Nemalokrat se zgodi, da se debelca med seboj združijo in naprej rastejo kot eno deblo. Tako lahko včasih vidimo tise, ki so nizke in precej na široko razvejane z enim samim debelim razbrazdanim deblom, ki je nastal z združitvijo več manjših debelc.

Zaradi panjevske rasti in trdoživosti je tisa pogosta v živih mejah ali kot okrasno drevo. Ni pomembno, kako močna je rez, tisa bo vedno sposobna pognati nove in nove poganjke in zapolniti vrzeli v krošnji. Zaradi tega je v parkih in okrasnih vrtovih nepogrešljiva. Tiso lahko obrezujemo dvakrat letno. Prvič režemo v spomladanskih mesecih pred začetkom rasti in v obdobju, ko ni zmrzali. Takrat je tudi primeren čas, da odstranimo suhe ali poškodovane veje in poganjke. Drugo rez izvedemo do sredine avgusta. Upoštevati je potrebno dejstvo, da morajo novi poganjki oleseneti še pred zimo, da jih slučajno ne zlomita sneg in žled.

Zavarovana drevesa vrsta

Tisa je drevesna vrsta, ki nam je lahko za zgled. Je značilen primer tega, česar si človek nikakor ne bi smel dovoliti – izkoriščanja vrste, ki gre preko vseh mej razumnega. Tisa je danes zavarovana, kar v praksi pomeni, da se ne bi smeli dotikati nobenega v naravi rastočega drevesa. V registru naravnih drevesnih vrednost Slovenije je zavedenih 187 tisovih dreves, kar je druga najvišja številka za precej bolj pogostima in splošno razširjenima lipo in lipovcem (1484 primerov). Še posebej veliko zavarovanih primerkov raste na domačijah v okolici Ruš, kjer je tisa tipično hišno drevo.

Tisovina, ki je danes v uporabi, izvira iz dreves, ki so zrasla v parkih in vrtovih – vsaj tako naj bi bilo. Katerikoli tisi bi bilo v gozdovih potrebno pomagati, ji sproščati krošnjo in ji namenjati dovolj rastnega prostora. Tej nesrečni vrsti ne koristijo niti gozdne živali, saj je kot zimzelena vrsta podvržena objedanju poganjkov v zimskem času, ko primanjkuje hrane. Še posebej jelenjad lahko naredi veliko škode. Tisa je v mitologiji drevo življenja in drevo smrti. Je zagotovo ena najbolj karizmatičnih drevesnih vrst, ki je žalostno podlegla nenasitnemu pohlepu človeka v preteklosti.

Besedilo: dr. Mateja Kišek Vovk