Nasad so v celoti izkrčili. V naslednjih dveh letih so v nekaterih nasadih kivija našli nove okužene rastline. Vse so ustrezno odstranili in sežgali, s čimer so preprečili ali vsaj omejili nadaljnje širjenje bolezni.

Bolezenska znamenja so leta 1984 prvič odkrili na Japonskem, ko so na podlagi laboratorijskih analiz ugotovili in določili novo bakterijsko vrsto ter jo poimenovali Pseudomonas syringae pv. actinidiae (Psa). Istega leta so bolezen odkrili tudi na Kitajskem. Bolezen se je leta 1989 razširila še v Južno Korejo. Prva najdba v Evropi je bila v Italiji leta 1992, kjer je povzročila veliko gospodarsko škodo. Leta 2010 so bolezen potrdili še na Novi Zelandiji, kjer je kivi najpomembnejši kmetijski izvozni produkt. Tri leta po prvi najdbi se je bolezen razširila v več kot 75 % intenzivnih nasadov. Leta 2010 so okužbo potrdili še v Čilu in leta 2015 v Grčiji. Naštete države pridelajo okoli 95 % vseh kivijev na svetu, zato lahko govorimo o svetovni pandemiji bakterijskega ožiga aktinidije.

Širjenje bakterije

Kot pri večini bakterijskih bolezni je tudi pri tej nevarni bolezni kivija glavni način širjenja okužen sadilni material (cepiči, podlage in sadike). Na krajših razdaljah se bolezen širi predvsem s pomočjo dežja, vetra, žuželk in ptic. Znotraj intenzivnega nasada ali sadnega vrta se bolezen lahko širi tudi zaradi agrotehničnih ukrepov, pri katerih prihaja do poškodb. Ti ukrepi so: zimska rez, vezanje rozg, poškodbe, nastale pri uporabi kmetijske mehanizacije, poškodbe debla, nastale pri uporabi kosilnice na nitko, poletno redčenje poganjkov. Poškodbe lahko nastanejo tudi zaradi drgnjenja namakalnega sistema ali žice ob deblo in rozge. Bakterije v rastlino lahko vstopajo tudi skozi naravne odprtine, kot so npr. listne reže, lenticele, cvetovi in rane na mestu odpadlega listja. Zelo nevaren je tudi prenos bakterij s cvetnim prahom, v katerem preživijo. Veliko intenzivnih sadjarjev namreč kupuje cvetni prah za opraševanje ženskih rastlin, saj s takšnim načinom opraševanja zvišujejo količino in kakovost pridelka.

Gostiteljske rastline
Gostiteljske rastline, na katerih bakterija povzroča gospodarsko škodo, so iz botanične družine aktinidijevk Actinidiaceae. To je majhna družina z le tremi rodovi, od katerih je z več kot 60 vrstami gospodarsko najpomembnejši rod Actinidia. Bakterija Psa dokazano okužuje obe za pridelavo plodov najpomembnejši vrsti kivijev, to sta zeleno mesnati kivi (A. deliciosa) in rumeno mesnati kivi (A. chinensis). Bakterija okužuje še dve vrsti drobnoplodnega kivija (A. arguta) oziroma t. i. bavarski kivi (A. kolomikta) oziroma arktični kivi, ki od vseh vrst prenese najnižje temperature. Psa okužuje tudi zeleni muhvič Setaria viridis (trava), pavlonijo Paulownia tomentosa (drevo) in aligatorjevo biljko Alternanthera philoxeroides (invazivna tujerodna vodna rastlinska vrsta). Bakterija Psa lahko krajše obdobje preživi tudi na površini regrata Taraxacum officinale, koprive Urtica dioica in tolščaka Portulaca oleraceae, ki so pogosto prisotni pleveli na vrtovih in v kivijevih nasadih. Ker gre za dokaj novo bakterijo, v prihodnosti lahko pričakujemo odkritje novih gostiteljskih rastlin.

Bolezenska znamenja
Bolezenska znamenja lahko opazimo na vseh rastlinskih delih. Najobčutljivejše so mlade rastline. Ugodne razmere za širitev bolezni so visoka vlaga in temperature med 10 in 20 °C, nad 25 °C pa se širjenje bolezni ustavi. Najpogostejša in za širjenje pomembna bolezenska znamenja so razjede in rakaste rane oziroma razpoke na poganjkih in deblu, iz katerih se izcejajo rastlinski sokovi ter bakterijski izcedek bele, rdeče ali rdeče rjave barve, ki predstavlja vir novih okužb. Tkivo pod razjedami in rakastimi ranami je razbarvano, na prerezu poganjkov pa je porjavelo. Zgodaj spomladi smo pozorni na mlade poganjke in liste, ki se začnejo nenadno sušiti in veneti. Listi na okuženih poganjkih porjavijo, se zvijejo in posušijo. Venenje se hitro širi po celotni rastlini, pri čemer se posušijo vse rozge, v najslabšem primeru pa na koncu propade celotna rastlina. Na rastlinah, kjer se najprej okužijo listi, se na njih pojavijo pege nepravilnih oblik, obdane s klorotičnim ali razbarvanim krogom (prstanom), ki je značilnost te bolezni. Okužijo se lahko tudi cvetni popki in cvetovi, na katerih se lahko pojavi belkast bakterijski izcedek. Bolezenska znamenja se lahko pojavijo tudi na plodovih, ki venijo.

Varstveni ukrepi
Najpomembnejši ukrep je preprečitev vnosa povzročitelja v nasad in vrt, zato si moramo nujno priskrbeti zdravstveno preverjen sadilni material. Priporočamo izogibanje najbolj občutljivim sortam, kot so ‘Hort 16A’, ‘Jin Tao’ in sorta ‘Hayward’, ki je pri nas najbolj razširjena. Na trgu so že prisotne tolerantnejše sorte in odporna sorta ‘Gold 3’. Pri umetnem opraševanju morajo sadjarji uporabljati zdravstveno neoporečen cvetni prah. Ostali ukrepi so usmerjeni v pravočasno odkrivanje sumljivih bolezenskih znamenj, kar pomeni njihovo dobro poznavanje in redno pregledovanje trsov. Med preventivne ukrepe uvrščamo še rez, ki jo opravimo v suhem vremenu, razkuževanje škarij (3-krat pomakanje v 70 % alkohol), premazovanje ran ter uravnoteženo gnojenje in namakanje. Pred in po rezi ter v primeru neugodnih vremenskih razmer, ki na kiviju povzročajo mehanske poškodbe, pa uporabimo registrirane bakrove pripravke (bakrov oksiklorid). V primeru najdbe sumljivih bolezenskih znamenj o tem obvestimo pristojno službo za zdravstveno varstvo rastlin. Strokovnjak bo nato pri pregledu ugotovil morebitno okužbo in odredil ustrezne ukrepe ter s tem preprečil nadaljnje širjenje bolezni. Kljub vsem ukrepom pa zaradi invazivnosti bolezni v naslednjih letih lahko pričakujemo nove najdbe, predvsem v intenzivnih mladih nasadih kivijev.
Besedilo: Igor Zidarič
Fotografije: Luca Nari, Foundation Agrion – Piedmont