Večina gobarskih sladokuscev posega v glavnem po sirovkah, ne vedo pa, da je tudi nekaj drugih mlečnic užitnih in okusnih. Med njimi je sočna mlečnica (Lactarius volemus), ki ji pravijo tudi mlečna pečenica, brinovka, brinjeva mlečnica, pečenka, sirovojedka in še kako drugače. Ime sočna je najbrž dobila po obilnem lepljivem mlečku, ki na zraku nekoliko porjavi. Meso pri mladih gobah je čvrsto, zrničasto, pri starih prhko, z vonjem nekoliko po slanikih ali rakih. Nekaterim diši, za druge pa je neprijetnega vonja. Njen vonj naj bi bil še najbliže sladkemu krompirju (topinamburju).
Sočna mlečnica sodi med večje predstavnice svojega rodu, saj klobuk povprek meri tudi do 15 centimetrov. Dolgo ostane na robu spodvihan, na sredi je bolj ali manj vdrt, okraste ali okrastooranžne barve, včasih temno rjave. Bet je čokat in trd. Sočna mlečnica raste posamično ali v manjših raztresenih skupinah na kislih tleh, najpogosteje pod hrasti in kostanji. Pečena na žaru izgubi neprijeten vonj, okusna pa je tudi ocvrta ali na plošči. DDovolj je, če ji dodanmo le ščepec soli in malo nasekljanega česna. Lahko jih tudi narezane na rezine pečemo na maslu in postrežemo na očenenem kruhu ter potresemo s peteršiljem. Lahko jih dušimo z origanom in pripravimo s pečeno šalotko. Tudi v tem primeru jih postrežemo z opečenim kruhom.
»Tako pripravljene sočn4e mlečnice so podobnega okusa kot pražena jetrca, vegetarijanska poslastica za tiste, ki sicer ne marajo jetrc,« sta v svoji knjigi Gobe – nabiranje, priprava in uživanje napisala avstrijska avtorja, gobarja in botanika Susanne in Walter Till.

Če smo vsaj malo pozorni, sočnih mlečnic ne moremo zamenjati z nobeno drugo mlečnico. Mlečnica vrste Lactarius rugatus je na prvi pogled podobna sočni mlečnici, vendar je manjša, površina njenega klobuka je izraziteje oranžna in poprhnjena, raste pa predvsem v Sredozemlju. Prav tako velja za užitno in okusno.
Besedilo in fotografiji: Branko Vrhovec