Modrina in sivina sivke in pelina
Sodi namreč v tisto skupino rastlin, katerih lepoto je potrebno spoznati. Po mnenju večine vrtnarjev prepozno zacveti, ker pride do polne veljave šele jeseni. Škoda, saj je izredno primerna za sončne in sušne lege. S svojo preprosto estetsko in vihravo nežnostjo deluje sodobno.
Od daleč modrina cvetov spominja na sivko, rastlino primerjajo celo s pelinom, bližnji pogled pa razkrije veliko razliko v primerjavi z obema rastlinama. Lobodasta perovskija (Perovskia atriplicifolia) sodi v družino Lamiaceae – Labiateae. Največ predstavnikov njenega rodu uspeva v zahodni Aziji in na področju Himalaje, kjer so botaniki odkrili kar sedem vrst. To so listopadni in prezimno trdni polgrmi, cenjeni zaradi prijetno dišečih listov. Nekaj se jih je uveljavilo v vrtnarstvu.
Vrsta atriplicifolia izvira iz Pakistana. Uspešno se je aklimatizirala v obalnih področjih Sredozemlja. Prenese tudi bolj ostro klimo, kjer zimske temperature padejo do – 9 °C. Rastlina je pokončne rasti in visoka od 90 cm do 1,50 m. Tudi v širino se grm razraste do enega metra, kar moramo upoštevati pri zasajanju. Je listopadna rastlina s pokončnimi in togimi stebli, poraščenimi z aromatičnimi zelenkasto sivimi listi jajčaste oblike. Listi so močno nazobčani, dolgi od 5 do 7 cm. Če jih pomanemo med prsti, oddajajo močno aromatičen vonj po žajblju. Prav zaradi vonja jo v literaturi pogosto imenujejo tudi ruski žajbelj, v Angliji pa je najbolj razširjeno poimenovanje russian sage.
Skromna, odporna in nežna
Čeprav je rastlina izredno odporna in skromna, je hkrati tudi izredno nežna. Tanke sorazmerno dolge veje se hitro zlomijo. Okoli perovskije na gredah delamo vedno previdno, saj imajo polomljeni grmički zanemarjen videz. Včasih jo je potrebno podpreti.
Zacveti avgusta, cveti pa do konca septembra, oktobra in takrat postane bolj zanimiva. Cvetovi vijolično modre barve so združeni v rahlih klasastih socvetjih, dolgih do 30 cm, ki dajejo rastlini prosojen zračen videz. S sprotnim odstranjevanjem odcvetelih cvetov čas cvetenja podaljšamo pozno v jesen.
Perovskija dobro uspeva v humuznih, prenese pa tudi apnenčasta tla. Raste tudi v skromnejših vrtnih tleh, le da so dovolj odcedna. Sadimo jo jeseni – oktobra ali pa spomladi – marca. Izbiramo sončne in svetle lege.
Zasajamo le v skupinah
Dekorativnost perovskije izredno povečamo s pravilnim zasajanjem. Kot posamična rastlina skoraj ne pride do izraza. V sodobnem vrtnarstvu jo uporabljajo za zasajanje v mešane gredice, kot sestavni del aromatičnih vrtov, vrtov rastlin s srebrno zelenimi listi in vrtov z modrocvetočimi rastlinami. Dekorativna je tudi v kombinacijah modro belih ali modro rumenih cvetočih rastlin.
Spomladi jo lahko pognojimo z gnojilom za grmovnice, a ne pretirano. Tudi z zalivanjem ne pretiravajmo, saj tako le bujno raste, poganjki so šibki, rastlina pa je neestetskega in neurejenega videza.
Spomladi, (aprila), ko začnejo novi poganjki odganjati, stare poganjke porežemo skoraj do tal oz. 15 cm nad tlemi. Junija, ko se rastlina začne obraščati, jo lahko ponovno prikrajšamo in s tem omogočimo, da se grmiček zgosti. Vendar z ustreznim zasajanjem na sredino ali v ozadje mešanih cvetličnih kompozicij to pomanjkljivost popolnoma zabrišemo in smo toliko bolj veseli časa, ko perovskija zacveti.
Iz ene rastline 2,5 ali 100
Razmnožujemo jo lahko iz semena, ki pa ga ni vedno lahko najti. Julija in avgusta odrežemo polzrele potaknjence in jih ukoreninimo. Mnenja vrtnarjev so tu deljena in nekateri priporočajo razmnoževanje z neolesenelimi potaknjenci konec pomladi. Okoli matične rastline se vsako leto pojavijo številne mlade rastline, ki jih tudi lahko presadimo.
Vrste in sorte
Nekoliko bolj razširjena je P. abrotanoides, ki izvira iz Afganistana in zahodne Himalaje. Je do enega metra visok in 90 cm širok grm razprte, široke rasti. Sivozeleni listi ovalne oblike so dolgi do 8 cm. Majhni cevasti cvetovi so modro vijolične do rožnate barve. V hortikulturi je še posebno cenjena Perovskia atriplicifolia blue spire, ki je pokončne rasti, ima krpato deljene in nazobčane liste. Cvetovi modro vijolične barve so večji. Odprejo se pozno poleti in trajajo do pozne jeseni. Poleg te je znana tudi P.a. hybrida, ki je križanec med P. abrotanoides x P. atriplicifolia. Rastlina s sivo zelenimi do 5 cm dolgimi listi, ki imajo nazobčan rob, je visoka do 1,2 m. Modro vijolični cvetovi, katerih barva spominja na sivko (Lavandula), so dolgi od 15 do 38 cm.
Mirjana Majer Babič