Raste pritlehno kot velika listna rozeta sredi katere se spomladi, še preden se listi popolnoma razvijejo, odprejo rumenkasto vijolični cvetovi na zelo kratkih pecljih. 

Iz cvetov se jeseni razvijejo okrogli bleščeče rumeni plodovi, najbolj zanimiv in uporaben del rastline pa je njen koren. Velika in mesnato odebeljena korenina se po navadi razcepi na dva dela in z malce domišljije spominja na človeško telo. Latinsko ime rodu Mandragora izvira iz perzijske besede ‘mandrun-ghia’ (rastlina-človek) zaradi antropomorfne oblike korenine, ime vrste officinarum pa pomeni zdravilen. 

Čarovniška rastlina

Arabci podlišček imenujejo ‘vražje jabolko’, Judje ‘jabolko ljubezni’, Kopti ‘hudičeva čreva’, v Evropi je bil znan kot ‘viseči človeček’, Sumerci pa so ga imeli za ‘rastlino božje kazni’. Zaradi izjemnih moči in slave so podlišček pogosto upodabljali v starih zeliščarskih knjigah, tudi na freskah, pri nas v samostanski lekarni v Olimju pri Podčetrtku. Poimenovanje ‘svete rastline’ je povezano s starimi šamanskimi kulturami širom po svetu in z vlogo, ki jo imajo te rastline v obredno-zdravilskem pomenu (uporabljajo se kot sredstvo za premik zavesti), v evropski zdravilski tradiciji pa so tovrstne rastline imenovali ‘čarovniške zeli’. Podlišček je ena izmed čarovniških rastlin, ki slovi po starodavni rabi. Slovenski botanik Martin Cilenšek je v svoji knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi (1892) zapisal, da smo lahko le srečni, da nam je Bog dal rastline s tako potentnimi močmi kot je podlišček. In podlišček je zagotovo tisti, ki je skozi zgodovino najbolj buril duha. Ljudsko izročilo ve povedati, da vsak, ki rastlino izpuli ali izkoplje iz tal, takoj umre, kajti v njej živi zlobni duh, ki jo varuje. Ljudske legende tudi pravijo, da koren med puljenjem spušča tako grozne krike, da lahko človek od njih znori ali celo umre. 

Koren s podobo človeka

V srednjem veku so iz korena, ki ima podobo človeškega telesa, izdelovali talismane in amulete, zato so rastlino spremljale številne vraže o njeni povezanosti s človeško usodo. V 16. stoletju so krošnjarji po slovenskem ozemlju prodajali korenine podliščka v podobi človeške figurice, za katere je veljalo, da ščitijo pred uroki in krepijo spolno moč. V ljudskih predstavah so imele nekatere rastline nadnaravno apotropejsko moč, zato so jih uporabljali za zaščito pred zlimi silami. Rastline so bile pomembna čarovna sredstva, ki so ščitile pred uroki in temačnimi silami. Podlišček si je svojo veljavo potrdil tudi v starodavnem zdravilstvu. Grški botanik in zdravnik Pedanij Dioskorid je tinkturo ‘mandragore’ uporabljal kot anestetik, srednjeveški kirurgi pa so dali bolniku v usta gobo, prepojeno s sokom podliščka, da si je s sesanjem med posegom lajšal bolečine. Podlišček namreč vsebuje hioscin, alkaloid, ki ob zaužitju deluje narkotično, povzroča halucinacije, ob večjih količinah celo izgubo zavesti ali smrt. Zaradi podobnosti z obliko človeškega telesa so korenino uporabljali za zdravljenje neplodnosti. Liste so uporabljali tudi v ljudskem zdravilstvu na Slovenskem za čajni preliv, ki so ga uživali za lajšanje bolečin in proti nespečnosti. V srednjem veku so iz strupenih rastlin (podlišček, volčja češnja, grenkoslad, preobjeda, mak, pasje zelišče, trobelika, omotna ljuljka idr.) pripravljali čarovniška mazila; sesekljane rastline so kuhali v živalski masti (jazbečja, volčja, lisičja) na blagem ognju in tako pripravljeno mažo vtirali v kožo kot narkotično sredstvo, kar je povzročalo predvsem privide letenja (od tod analogija na čarovnice, ki letijo na metlah). Zanimivo je, da ga Sveto pismo omenja kot ‘ljubezensko jabolko’, saj so iz njegovih jagod pripravljali afrodizične ‘ljubezenske napoje’. Z uvedbo krščanstva kot uradne religije je Cerkev starim verovanjem in praksam, ki jih ni mogla izkoreniniti, nadela novo vsebino. Krščansko bogoslužje je ohranilo staro izročilo in znanje, da imajo zeli nabrane v ‘medmašnem času’, to je med veliko in malo mašo, še posebej zdravilno moč, zato so ženske v tem času nabirale najrazličnejša zelišča, ki so jih nato na veliko gospojnico (Marijino vnebovzetje) prinašale v cerkev na blagoslov zelišč. Duhovnik je rastline v imenu Očeta in Sina in svetega Duha poškropil z blagoslovljeno vodo, pokadil s kadilom in izrekel molitev za blagoslov zelišč, da v njih ne bi ostalo nič hudičevega, in jih napolnil z božjimi močmi. Besedilo krščanskih molitvenih obrazcev za blagoslov zelišč je bilo namenjeno izganjanju hudobnih duhov in uničenju hudobije (vraštva), kar kaže na krščansko naravnanost zoper staro verovanje. 

Aktivnosti v srednjem veku

V srednjem veku je Cerkev za blagoslov podliščka poznala celo posebne molitvene obrazce. A med ljudstvom je stara vera še dolgo živela, ljudje so rože in zeli še naprej obešali in zatikali po hiši, v hlevu in na polja, da bi pregnali zle sile, uroke, bolezni in ‘hudo uro’. Blagoslovljene rože so polagali v postelje, jih zatikali za okna in vrata, z njimi so kadili prostore in živino ali pa so si pripravljali kopeli za obredno umivanje v času zimskega solsticija. Med zdravilci in vrači je bila ‘mandragora’ svoj čas rastlina par exellence. Skozi zgodovino je odigrala svojo pomembno vlogo, a za zdaj je človeku kot kaže zaprla duri v svoj skrivnostni svet. Podlišček simbolizira plodnost, privablja ljubezen in bogastvo ter razkriva prihodnost. A ne vsakomur. Čeprav še danes služi kot zdravilo, pa svoje privabljive moči ponudi le posvečenim. 

Besedilo: Vlasta Mlakar