Cvetni nastavek v drevesu se formira že leto poprej, zato je pametno plodiče redčiti, ko so veliki kot češnja (premer deset milimetrov). V socvetju je navadno pet do šest cvetov, iz katerih se razvije tri do pet plodičev. Naravno odpade še kakšen plod, tako da na koncu ostaneta dva do trije, mi pa dodatno odstranimo plodiče tako, da ostane en plod na socvetje, dozorevajoči plodovi pa so na razdalji pet do osem centimetrov. S tem tehnološkim ukrepom vplivamo na razvoj cvetov za naslednje leto.

Diferenciacija brstov za naslednje leto poteka približno 14 dni po končanem cvetenju, okoli prvega maja.

Tako delajo v intenzivnih nasadih, in s tem dosežejo, da imajo pridelek vsako leto, da so plodovi sortno ustrezno veliki, obarvani in aromatični. Ker je nastavek bolj zračen, je tudi manj možnosti za okužbe in gnitje na stikih plodov. V domačih sadovnjakih smo malo manj natančni pri tem, saj se veselimo vsakega ploda, je pa to ukrep, ki vsekakor pripomore k okusnejšim plodovom in redni rodnosti. Roman Mavec še posebej letos, ko se napoveduje dobra letina, priporoča zgodnje ročno redčenje, ki bo umirilo rodnost letos in poskrbelo za pridelek tudi drugo leto.

Krvava uš

Plodovi brez oploditve

Če je aprila in maja veliko dežja, je tudi več bolezni. Ker čebele zaradi padavin ne morejo optimalno opravljati svojega dela, je tudi oploditev slabša. Posledica tega so deformirani plodovi. Če jih prerežemo, je lepo videti, da v peščišču manjkajo pečke. K sreči se taki plodovi normalno razvijejo in so povsem primerni za uporabo.

Plod se lahko razvije tudi brez oploditve, temu strokovno rečemo partenokarpija, najbolj značilen sadež je banana, ki je brez semen, pri nas pa je to najbolj značilno za hruške.

Beljenje debel in debelega lesa

Beljenje debel

Pozno pozimi ali zgodaj spomladi je priporočljivo debla dreves in spodnje veje pobeliti z apnom. Zaradi bele barve se drevo počasneje ogreva in kar teden dni pozneje začne brsteti, kar je lahko odločilno pri spomladanskih pozebah, s katerimi imamo v zadnjih letih težave. Poleg tega je apno dobro razkužilo, ki zavira predvsem krvavo uš, ki prezimuje v območju koreninskega vratu, delno na deblu, delno v zemlji v bližini.

Rez dreves

Od sredine februarja dalje je čas za rez sadnega drevja. Režemo takrat, ko je suho vreme in tudi vremenska napoved za nekaj dni naprej dobra.

V domačih sadovnjakih ni potrebno hiteti z rezjo, prav tako ne pretiravajte pri rezi. S tem mislimo predvsem nižanje drevesnih krošenj.

Drevo na določeni podlagi ima genetski zapis za točno določen habitus in tega ne moremo spreminjati po svojih željah. Če bomo drevo vztrajno premočno rezali, ker nimamo prostora ali nam je ljubše manjše drevo zaradi obiranja pridelka, bomo imeli vsako leto več dela z nešteto poganjki, pridelek pa bo slab. V tem času lahko režemo vsa sadna drevesa, tako pečkarje kot koščičarje. Za koščičarje je dolgo veljalo, da jih režemo po obiranju pridelka poleti, sogovornik pa je mnenja, da je ustreznejša zimska rez (februarja ali marca), ko je drevo še golo in imamo boljši pregled nad krošnjo. Koščičarje režemo tako, da odpiramo, svetlimo in zračimo krošnjo. Pri rezi koščičarjev bodite še posebej pozorni na suho vreme.

Z rezjo povzročamo na drevesu rane. Večje rane, več kot dva centimetra premera, zaščitimo tako, da jih po rezi popršimo z doma pripravljeno raztopino bakrovega pripravka.

Raztopino pripravimo v litrsko pršilko, vanjo stresemo čajno žličko bakrenega pripravka in prelijemo z vodo. Kar nam ostane, shranimo in lahko uporabljamo več let.

Ko režemo, smo pozorni na tako imenovane mumije, to so lanski plodovi ali listi, ki so ostali na drevesu. Oboji so leglo bolezni, zato jih odstranimo. Najbolj natančni jih zažgejo, saj so polni zimskih spor patogenih gliv. Takšni ostanki so največkrat na češnjah, slivah, tudi na jablanah.

Okopan kolobar pod krošnjo

Kolobar in opora

V tem času okoli debla v premeru krošnje okopljemo kolobar, ki je še posebej koristen za drevesa, ki so stara manj kot 10 let. Ker se korenine še razvijajo, jim s tem ukrepom pomagamo, da dobijo dovolj zraka, vode in jim za hranila ni potrebno tekmovati s koreninami trave ali plevela. Kolobar naj ostane tak kot je, vsake toliko ga spomladi in poleti plitvo okopljemo. Ko kosimo trato v sadovnjaku, bomo imeli lažje delo, ker se ne bo treba sklanjati pod krošnjami, tudi debla bodo varna pred poškodbami s kosilnico. Pokošeno travo pograbimo in razprostremo po kolobarju. S tem poleti drevesa zavarujemo pred sušo, razpadajoča trava je vir hranil za drevesne korenine. Travo razprostremo v tankem sloju, da se lepo suši in ne gnije, če pa imate v sadovnjaku težave z voluharjem, se zastirki raje odpovejte. Voluhar se zelo rad zadržuje pod organskimi zastirkami, ker mu nudijo zavetje.

Preverimo oporo za drevesa. Še posebej mlada drevesa in tista na šibki podlagi nujno potrebujejo leseno, še bolje pa kovinsko palico za oporo, saj jih lahko poznospomladanski težek sneg, veter ali pa teža pridelka podrejo in polomijo. Opora mora biti deset centimetrov oddaljena od debla, privez pa v obliki številke osem.

Če jeseni niste uspeli posaditi sadnega drevja, je čas za to tudi spomladi do brstenja, če imamo sadiko z golimi koreninami.

S sajenjem takih sadik ne odlašajte predolgo, saj se bo zemlja s pomladjo sušila, korenine posajenih dreves pa potrebujejo za uspešno ukoreninjanje veliko vlage.

Foto: Roman Mavec