Nad nadlogo, kot polže dojemamo ljudje, se nato spravimo z vsem razpoložljivim orodjem in orožjem. Tisti z močnejšo zavestjo o škodi, ki jo strupi naredijo vrtu na kratek in dolgi rok, izberejo »naravne« preparate, drugi, manj naravno usmerjeni, pa se ne ustavljajo in po vrtu trosijo strupe.
Ob tem pobijejo tudi pomembne naravne sovražnike polžev brez hišice, ki jih že tako ni veliko. Polži s hišico pospravijo jajčeca polžev brez hišice in so njihovi naravni sovražniki. Ste opazili, da je čedalje manj kresničk? Njihove ličinke so prav tako naravni sovražniki polžev brez hišic. Občutljive so za strupe, v zastrupljenem okolju ne morejo preživeti. Tudi tako si s strupi, ki jih dodajamo vrtu, delamo medvedjo uslugo.

Predlaganih domačih metod za preganjanje polžev je obilo – od posipanja soli, ki trajno uniči vrtno prst, do pasti s pivom in kvasom in vrtnarskih mitov o tem, da polže strese, ko pridejo v stik z bakrom in da jih zdrobljene jajčne lupine bodejo v podplate.

Tudi sama sem se že »borila« s polži. Pričakovala sem hudo vojno, na koncu pa niti prave bitke ni bilo. Okoli vrta poleg hiše se po travi že nekaj let sprehajajo neme račke, zato tukaj občutnih težav s polži ni. Na nekoliko oddaljenem posestvu, kjer je sadovnjak, vinograd in njivam podobni vrtovi, pa so se predlani prvič pojavili rdeči polži. Ne obiščem ga vsak dan, zato me je zelo skrbelo, kako bo moja zelenjava preživela, ko bo na milost in nemilost prepuščena sluzastim požeruhom. Sadike so dobile ohlapne venčke iz neoprane ovčje volne, polže sem pobirala, kadar sem na kakšnega naletela, za zaščito uporabila tudi homeopatske pripravke in se potrudila čim bolj nahraniti zemljo, da bi bile rastline čim bolj zdrave in močne in zato manj dovzetne za škodo. Upala sem, da bo to dovolj – in je bilo. Na posestvu zaradi njih nisem imela škode, kljub temu, da so tam bili. Vzrok za to, da sem jo tako poceni odnesla, mi ni bil povsem jasen. Pred kratkim pa sem naletela na intervju z gospo Margarete Langerhorst, ki je s svojo izkušnjo s polži odgovorila na marsikatero moje vprašanje.

Polži kot logična posledica

Margarete Langerhorst z možem že več desetletij prideluje zelenjavo na svojem permakulturnem posestvu. Nekaj let potem, ko sta z možem postala lastnika posestva in ga začela spreminjati v permakulturni rajski vrt, se je na posestvu nenadoma pojavila invazija polžev. Preplavili so zelenjavne grede in masovno okupirali kompostne kupe. Margarete in njen mož sta vegana in permakulturnika, zato pobijanje in uporaba strupov nista prišla v poštev. S pomočjo opazovanja in logičnega sklepanja sta ugotovila, kaj je pravi vzrok za poplavo polžev. Nato sta se jih je rešila, ne da bi enega samega pokončala. Trajno in uspešno – pri Langerhorstovih že od leta 1989 nimajo več težav s polži.

Prejšnji lastniki so tam pridelovali žita, ona dva pa sta želela pridelovati zelenjavo. Za zelenjavo mora biti zemlja bolj rahla, predvsem pa zelenjava potrebuje in zato tudi vsebuje več mineralov kot žita (opomba: če vam primanjkuje mineralov – imate osteoporozo, obrabo hrustanca, protin, artritis, slabe zobe, nohte, lase – jejte več zelenjave, ne več žit). Zemlja se je torej morala spremeniti, ker je bila kultura, ki je rasla na njej prej, drugačna.

S spremembo vegetacije se je torej povečala potreba po mineralih v zemlji. Polži so bili logična posledica – namnožili so se, da so lahko s pomočjo svoje sluzi in s trupelci, ki so propadala v tleh, zelenjavnim vrtovom zagotovili dovolj mineralov in tako v zemljo vrnili ravnovesje.

Primanjkljaj narava uravna z preobilico, preobilje s primanjkljajem. Fantastična metoda, ki je vedno uspešna. Cilj je ravnovesje. Daje tudi vam ta misel občutek miru in varnosti? Vse je prav v tem svetu, in vse ima svoj smisel …

Polži imajo svoj smisel. Invazije polžev se znebimo tako, da odstranimo njen smisel. Tako na naraven način zmanjšamo njihovo število, zato nam ne delajo več škode.

Ekstremi so vedno pokazatelj, da je nekaj narobe; ko se ponovno vzpostavi harmonija, ni več potrebe po ekstremu. Polži seveda še vedno bodo prisotni na vrtu, in prav je tako, saj so nujno potreben člen v ekosistemu; med drugim so izjemno pomembni v procesu kompostiranja snovi.

Kaj sta storila zakonca Langerhorst

Ugotovila sta, da je bilo tam, kjer je bilo v tleh premalo humusa, premalo mineralnih snovi, zato so se tam v večjih količinah pojavili polži. Ko jima je to postalo jasno, sta vedela, da morata ustvariti čim več humusa in invazije polžev bo konec.

Zelo veliko sta kompostirala in dodajala zastirko. Težave s polži so nato izginile in se niso nikoli več vrnile – že vse od leta 1989 težav ni več. Na svojem posestvu sta pazila tudi na dobro drenažo, da voda ni zastajala, ker imajo polži radi vlažna področja. Predebela zastirka povzroči vlago in plesen, zato sta bila pozorna tudi na to.

Kaj je pomembno? Kot vselej je pomembno odkriti pravi vzrok za pojav. Nič ne nastane samo od sebe, vse ima svoj logičen vzrok. Če bi radi spremenili pojav (posledico, simptom), moramo odkriti in odpraviti vzrok. Dojeti moramo, kaj je v ozadju in se nato potruditi vzpostaviti ravnovesje; ko je sistem (vrt) uravnovešen, tudi ekstremnih pojavov (poplave polžev) ni več. Do takrat pa, da ne boste ostali brez zelenjave, uporabljajte homeopatijo (Helixtosta D6 za zaščito zelenjave pred polži), ročno jih pobirajte, naredite rastlinam ohlapne venčke iz ovčje volne . . . in se potrdite, da bo vaša zemlja čim prej čim bolje nahranjena in bogata z minerali (z rastlinskim kompostom, homeopatskimi pripravki za dodajanje mineralov inbioogljem).

Odvzemite polžem delo

Cilj je, da odvzamete polžem delo, ki jim ga je naložila narava (bogatenje zemlje z minerali) in sami postanete njena podaljšana roka tako, da zemlji dodate minerale s kompostom.

Saj veste, kje je največ mineralov? V zelenjavi za človeka, v rastlinskem kompostu za vrt. In prosim, niti pomislite ne na umetne mineralne dodatke.

To je tako, kot če bi hoteli minerale in vitamine namesto z zdravim kmečkim jabolkom dobiti z zelenim sladkornim sirupom z jabolčno aromo.

Upam, da ste sami opazili še eno dejstvo: nobenega smisla nima polžev pobijati s kemikalijami. Pobili bi koristne delavce, ki skrbijo za zdrav vrt, primanjkljaja v zemlji pa ne bi odpravili. Ta bi se zagotovo pokazal v novih težavah, najmanj kar je, pa v manjšem in klavrnem pridelku.

Besedilo in fotografije: Bojca Januš