Eno od načel permakulture je tudi vračanje, obnavljanje, ponovna uporaba že uporabljenih stvari, ki morda v svojem novem življenju služijo čisto drugačnemu namenu, kot so v preteklem. Wabi-sabi in permakultura sta zato nedvomno dve plati istega kovanca.

Japonska beseda wabi pomeni skromen, sabi pa lepoto, ki je lastna stvarem zaradi njihove poti skozi čas.

Vzpodbuja nas, da se odpovemo potrebi po popolnosti in se namesto tega osredotočimo na stvari, takšne, kot v resnici so. Je meditacija o lepoti in preprostosti stvari v naravni obliki in njihovem spreminjanju skozi čas.

Široko gledano je wabi-sabi danes vse, kar površinska, v množično potrošnjo usmerjena in s tehnologijo prežeta kultura ni.

Ne najdemo ga v nakupovalnih središčih, ampak na bolšjih trgih; najdemo ga v postaranem lesu, nikoli v novih umetnih talnih oblogah; najdemo ga v pravkar odprtem cvetu šmarnice in nikoli v ducatu bahavih vrtnic.

Wabi-sabi razume nežno in prvinsko lepoto sive zimske pokrajine in starajočo se eleganco zapuščenega skednja. Slavi razpoke, neravnine, načetost in vse druge sledi časa, uporabe in vremena, ki vtisnejo svojo sled v vse in vsakogar. Da bi odkrili wabi-sabi, moramo biti sposobni opaziti posebno lepoto v nečem, kar je na prvi pogled videti izrabljeno in grdo.

Da bi ga razumeli, bi morali na svet gledati drugače. Vse je minljivo, vse se stara, polomi, zlomi, obrusi in okruši. Vsak od nas se prej ali slej sooči s staranjem in odhajanjem. Zanikati ali sprejeti, kar je neizogibno? Ključ do zdravega odnosa do življenja je sprejemanje minljivosti. Kar je lepo, je minljivo, a tudi vse, kar je minljivo, je lepo. Wabi-sabi nam odkrije lepoto minljivega in nepopolnega. Prinese nam ne le olajšanje in sprejemanje, pač pa tudi vidik, ki osrečuje in pomirja in bi nam sicer ostal skrit.

Wabi-sabi nas spomni na to, da smo tudi mi vsi samo začasni prebivalci tega planeta – da so naša telesa enako kot vse, kar nas obdaja, na neizbežni poti h koncu – prah si in v prah se povrneš. Naravne cikle rasti, razpadanja in izginjanja prepoznamo v izginjajočih konturah obraza in telesa, v okorelosti sklepov, v jetrnih madežih na rokah in obrazu …S pomočjo wabi-sabija se naučimo sprejeti in ceniti tudi znamenja lastne minljivosti.

Privabimo wabi-sabi v svoje življenje

Da bi v svoje življenje privabili wabi-sabi, ne potrebujemo denarja ali posebnih sposobnosti, ni se nam treba učiti novih veščin. Potrebujemo zgolj dovolj umirjen um, ki je sposoben dojeti zadušeno in skrito lepoto, pogum, da se ne ustrašimo razgaljenosti in praznine, ter pripravljenost, da sprejmemo stvari takšne, kot so – neokrašene in iskrene. Pomaga, če se znamo ustaviti in umiriti, premakniti svoje središče iz početja v bivanje, iz razuma v srce, v sposobnost občudovati in ceniti, namesto izboljševati in spreminjati.

Nič ni prav in nič ni narobe, če vključujemo wabi-sabi v svoj dom. Wabi-sabi je v starem lesenem krožniku, ki ga premažemo z mazilom iz čebeljega voska in uporabimo za odlaganje ključev na omarici ob vhodu, v starem lesenem naslanjaču, ki mu zgladimo oluščen lak v svilen občutek, ali pozabljeni čebuli v kotu vrta, ki nam pobegne v čudovit cvet.

Karkoli že je wabi-sabi, eno je zagotovo: ne da se ga kupiti. Wabi-sabi je stanje duha, je način bivanja. Je prefinjena umetnost biti v miru sam s sabo in svojim okoljem; je umetnost prepoznavanja lepote v nam ljubih stvareh.

Kam s starimi predmeti

V skladu s pravili feng šuja je vse polomljeno treba odstraniti, saj nas ovira na naši poti in nase veže slabo in staro energijo. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, da ločimo zrnje od plev, se glasi: če nekaj polomljenega popravim in nato obdržim, ali bo vsebovalo dobro energijo, ki me podpira? Odgovor na to vprašanje se skriva v drugem: če popraviš to stvar, ali boš v njej videl zaklad ali zgolj njeno pomanjkljivost? Če prvo, jo obdrži in s ponosom pokaži, če slednje, se je znebi.

Kaj torej storiti s polomljenimi stvarmi? Se jih znebiti ali shraniti? Odgovor je zelo preprost. Dobimo ga z vprašanjem, ali nas pogled na tisto stvar napolni z veseljem, ali pa nam prinese žalost, slabe spomine, obremenjenost ali pa sploh nobenega čustva, ker nam ne pomeni nič – razen tega, da moramo s še ene stvari več brisati prah. Okoli sebe imejmo le stvari, ki nas navdajajo z veseljem.

Torej: nameniti čas in denar obnavljanju počenega keramičnega pujska, ki nam predstavlja dragocen spomin in nam nariše nasmeh na obraz, je pozitiven feng šuj, če pa v lopi ali kleti hranite kupe starih revij, ki jih nikoli ne boste utegnili prebrati, pa negativen.

Wabi-sabijev brat kintsukuroi

Wabi-sabijev brat kintsukuroi je japonska umetnost restavriranja z zlatim polnilom.

Na Japonskem nekateri mojstri še vedno prakticirajo 500 let staro umetnost kintsukuroi ali “popravljanje z zlatom”. Poškodbe na razbitih stvareh zalijejo z lakom, pomešanim z zlatom, srebrom ali platino.

Medtem ko je splošen zahodnjaški vidik, da so polomljeni predmeti izgubili svojo vrednost in jih je zato treba zavreči, je pogled tistih, ki uporabljajo in razumejo načela kintsukuroija ta, da potrošništvo, ki nima nobene meje in konca ni početje, ki bi nas lahko nagradilo z umirjenostjo in zadovoljstvom ter duhovnim mirom.

Kintsukuroi zavzema v japonski kulturi pomembno mesto. Japonec Muneaki Shimode, japonski mojster kintsukuroija, prav takole: “V japonski kulturi je zelo pomembno, da razumemo duhovno ozadje ali zgodovino, ki jo imajo stvari in snovi.”

Z zlatom zapolnjene razpoke nekoč polomljene stvari so pričevalci njene zgodovine. Shimode poudarja, da “kar je pomembno v kintsukuroiju ni fizična pojavnost, pač pa … lepota, zadovoljstvo in razumevanje, ki se naseli v tistem, ki občuduje s to metodo v življenje povrnjeno posodo.”

Kot pravi Shimode: “Živeti življenje na način, da sam obnoviš svojo posodo, je prelepo.”

Zahodnjaki se morda tega niti ne zavedamo, vendar pa vsakič, ko opazimo potencial v starem ali poškodovanem objektu, vsakič, ko nekaj obnovimo, ko to ponovno uporabimo, ko vrnemo v življenje zavrženo stvar, ki bi sicer končala na smetišču, sledimo filozofiji wabi-sabija.

Besedilo in fotografije: Bojca Januš