S permakulturo do večjega pridelka
Vrt, na katerem lahko zgodaj zjutraj naberemo sveže jagode ali črni ribez, nato pa jagodičevje potresemo po ovsenih kosmičih, si za kosilo naberemo užitne cvetove in različne sorte solat, ki jih potem z dodatki sestavimo v odlično jed, ali pa tik pred dokončanjem kosila skočimo še v zeliščni vrtiček po sveža zelišča. Je še kaj lepšega kot to? Občutek, ki nam ga da takšen vrt, je samozavest, da skrbimo za svoje telo in zdravje, da to zmoremo sami. Ko so celice oskrbljene in nahranjene, tudi um deluje čisto drugače. Pa tudi ves trud, ki mu ga posvečamo, se nam vrne v obliki miru in zadovoljstva, ki nam ga lahko podari samo stik z naravo.
Permakultura vedno išče in tudi najde načine, kako si lahko pot do cilja čim bolj olajšamo.
Tudi s permakulturo na vrtu je tako. Z nekaj permakulturnimi zvijačami lahko tudi na majhni kvadraturi pridelamo veliko, in to z le malo truda in tveganja. Bolje je imeti majhen, a res odličen, zdrav vrt, poln obilja, ki se ga razveselimo že ob sami misli nanj, kot pa velik, energijsko, delovno in časovno potraten vrt, ki nam bo namesto užitka dal le goro dela. Bolje je imeti le nekaj visokih gred in eno zeliščno spiralo, polno svežih zelišč, kar vse urejamo in negujemo z užitkom in veseljem, kot pa 200 kvadratnih metrov veliko njivo, za katero nam stalno zmanjkuje časa, ko pa končno le utegnemo priti do nje, ne vemo, kje bi se dela sploh loti.
Kako do majhnega, a obilnega vrta
Negujemo prst
Ljudje smo pozabili, da za naš obstoj nič ni bolj pomembno, kot tanka, le 15 centimetrov debela vrhnja plasti prsti.
Nobeno človeško odkritje ali dognanje ni niti približno tako pomembno, kot je prst, po kateri hodimo in jo s takšno brezbrižnostjo uničujemo.
Brez prsti nismo nič, prst je vse: brez nje ne bomo mogli pridelati hrane (akvaponika se morda zdi rešitev, a ni trajnosten sistem in zato na dolgi rok ne zdrži). Bogata, rodovitna, močna, globoka plast prsti je ključ do visokega pridelka.
Globoko prst lahko naredimo sami s pomočjo preprostih visokih gred, sestavljenih iz samo treh plasti. Idealna velikost je 1,5 x 3 m, lahko pa tudi samo 1,5 x 1,5 m, odvisno od tega, koliko prostora in kakšne želje ter potrebe imamo. Visoke grede postavimo na najbolj osončen del parcele. Napolnimo jih s spodnjo plastjo lesa (debla, veje, vejice). Dobro je, če lahko les najprej zdrobimo v drobilniku, da med koščki ostane čim manj zraka (takšna visoka greda se bo manj posedla) pa tudi les se bo hitreje razgradil. V plasti lesa se z veseljem razmnožijo glive, ki močno pripomorejo k življenju v prsti. Nanj naložimo mešanico gnoja in zemlje. Takšne grede postavimo jeseni, razen če je gnoj, pomešan z zemljo, že dovolj postaran, da ne bo mogel ožgati rastlin. Za zadnjo plast uporabimo zastirko, lahko tudi iz komposta.
Po visokih gredah in tudi sicer po zemlji nikoli ne hodimo. V zbiti zemlji rastline ne uspevajo.
Zemlje, ki je rahla, ker je živa, nikoli ni treba prekopavati ali lopatati. Zastirka pomaga ohranjati življenje v njej, zato jo uporabimo kot zadnjo plast. Kako kakovostno prst imamo, lahko sami ugotovimo na podlagi dveh pokazateljev: ali jo je treba rahljati z orodjem in kako hitro izgine vanjo zastirka, s katero jo zastremo. Na nahranjeni prsti zastirka ostane dolgo časa nedotaknjena, na lačni pa bo zelo hitro izginila. Zelo pomembno je, da sami pripravljamo kompost; če ga nimamo dovolj, ga kupimo, a le kakovostnega in brez šote. Zemlje ne gnojimo pogosto, na nekaj let je povsem dovolj. Kompost pa zemlja potrebuje vsako leto, ob vsakem sajenju, ob vsaki pripravi vrta. Kompost lahko uporabimo tudi kot zastirko.
Povečamo uporabno površino vrta
Visoke grede so lahko oblikovane kot gomila; v tem primeru bo njihova površina večja, kot če bi uporabili lesene zaboje in jih napolnili z vodoravnimi plastmi snovi, pa še cenejše bodo. Na gomilah se zaradi njihove oblike izoblikujejo tudi majhni klimatski pasovi: na vrhu so pogoji za rast drugačni kot ob straneh. Uporabimo logiko: visokih rastlin (npr. paradižnik) ne bomo sadili na pobočju, pač pa na vrhu visokih gred. Solatam, ki ne marajo žgoče pripeke, pa bo bolj ustrezala rahlo zasenčena stran.
Robove gred lahko omejimo s kosi kostanjevega lesa, ki le počasi propada v zemlji.
Propadanje lesa upočasnimo tudi tako, da ga nekoliko ožgemo. Les lepo omeji gredo, zato ne bomo hodili po njej, pa tudi zadržuje rodovitno prst, da ostane na svojem mestu. Na južni strani grede lahko gojimo beluše, na severni jagode, na sredini pa denimo blitvo, kodrolistni ohrovt in fižol.
Jagode zelo rade rastejo na robovih visokih gred, od koder se potem lahko spuščajo čez rob. Tam jih je tudi najlažje obirati. Blitvo in rdečo peso poberemo že sredi poletja, kodrolistni ohrovt pa lahko pustimo na gredi čez zimo, da imamo vedno nekaj svežega pri roki. Mraz mu celo koristi.
Ni potrebno saditi v vrste
Zasaditev rastlin v vrste ni najboljša izraba prostora. V naravi ne najdemo ravnih vrst. Če bi radi čim bolje izkoristili uporabno površino, zasadimo vsako prosto površino. Veliko boljši izkoristek prostora je, če rastline sadimo v trikotnike. Tako bomo še vedno ustregli svoji potrebi po nadzoru in preglednosti, izkoristek površine pa bo večji; na isto površino s tem načinom zasaditve posadimo za 10 % več rastlin.
Rastline potrebujejo dovolj prostora, ne smemo jih saditi preveč skupaj. Pretesno posajene bodo slabše uspevale in pogosteje zbolele in tudi škodljivci jih bodo raje napadli. Gosto posajene se borijo za hranilne snovi, zato so oslabljene.
Izkoristite navpični prostor
V naravnem gozdu rastline izkoristijo vse nivoje 3-dimenzionalnega prostora: najvišjega, nižjega, nad tlemi, pri tleh in v tleh. Naravo poustvarimo na vrtu tako, da skupaj sadimo in sejemo rastline, ki rastejo v tleh, tik nad njimi, nekoliko višje in visoko nad tlemi, namesto da bi na vsaki gredi izkoristili samo en nivo (npr. na prvi gredi posejali samo korenje, na drugi samo solato, na tretji zgolj fižol …).
Vzpenjave rastline (fižol, grah, kumare …) napeljemo ob oporah, pod njimi pa zasadimo blitvo, solate in rdečo peso.
Na drugem delu vrta lahko zasadimo sadno drevje in jagodičje: skupaj posadimo sadno drevje in različno visoko jagodičevje ter tako oponašamo naravni gozd z njegovimi mnogimi plastmi. Jagode so tik nad tlemi, ribez in maline kot grmovje, jablane in hruške pa kot najvišji nivo sadnega vrta. V majhnem vrtu sadno drevje posadimo v obliki špalirja ob steni, pred njim grmičevje, med njim pa jagode.
Dobre prijatelje posadimo skupaj
Z mešanim sajenjem rastlin, ki si medsebojno koristijo, prihranimo prostor in povečamo količino pridelka. Klasičen primer so indijanske tri sestre: visok fižol, buče in sladka koruza. Če nam na vrtu delajo težave strune ali pa bi radi to preprečili, mednje posadimo žametnice.
Zaporedno sajenje
Takoj ko se sprazni prostor na vrtu, nanj posadimo ali posejemo novo rastlino. Tako bo vrt najbolje izkoriščen in tudi plevelu ne bomo dali priložnosti, da bi se razpasel. Prazna prst je izpostavljena vremenu, kar ji ne koristi. Če nimamo ideje, kaj bi zasadili, posejemo rastline za zeleno gnojenje ali rastline, ki jih imajo čebele rade (na primer boreč).
Primer zaporednega sajenja: najprej marca posejemo grah, ki dozori maja, sledijo solate, jeseni pa bob, ki prezimi kar na vrtu.
Rastno sezono podaljšamo tako, da sadimo sadike, ki jih kupimo ali vzgojimo sami. Tudi grah lahko v lončkih vzgojimo kot sadike (v lončke damo po 5 grahov, na vrt jih sadimo kot gnezda, po pol metra narazen). Po vsakem pobiranju zelenjave z vrta, tlom vrnemo hranila tako, da jih pred novo setvijo ali saditvijo osvežimo z dodajanjem komposta.
Podaljšajte vrtno sezono
Vsak vrt ima svoja pravila, svojo mikroklimo, ki jo lahko ugotovimo samo z opazovanjem. Podatka o tem, kje na njem so prepišna, kje najbolj hladna mesta, ne bomo našli v knjigi. To znanje pa je pomembno, saj je odločilno za to, kako se bodo na našem vrtu počutile rastline. Zato je opazovanje ključnega pomena. Plodovke potrebujejo veliko sonca in toplote, solate pa bodo sredi poletja zaradi preveč vročine ušle v cvet. Vsaka rastlina ima svoje želje, ki jih moramo upoštevati. Če nam na vrtu močno piha, si omislimo ovire – to je lahko sadno drevje, ali pa na strateško mesto postavimo močne kole v obliki piramid, po katerih bo lahko plezal fižol.
Na vrtovih na višjih legah prav pridejo sončne pasti: to so visoke grede v obliki podkve, odprte na jug.
V notranjost podkve posadimo plodovke, na njihov vrh in zunanjo stran pa manj zahtevne rastline. Sezono lahko podaljšamo s toplo gredo, s prekrivanjem s kopreno, z rastlinjaki, pa tudi z visokimi gredami po metodi hugelkultur, v katerih je zaradi razpadanja snovi temperatura višja kot v okolici. Toploto pomaga ohranjati zastirka, akumulirajo pa jo tudi kamni, ki jih postavimo na severno stran rastlin ali iz njih postavimo zidove. Toploto zbira tudi črno biooglje; zemlja, v kateri je dodano biooglje, se hitreje ogreje in dlje časa v dnevu pa tudi v sezoni obdrži toploto. Odlična ideja je na vrt posaditi trajnice. Tudi papriko in paradižnike lahko z vrta umaknemo v lonce in jih prezimimo v hiši, na svetlem in zmerno hladnem prostoru. Spomladi jih presadimo nazaj na vrt. Paradižnike lahko razmnožujemo tudi vegetativno: iz vsakega vršička bo zrasla nova rastlina. Tudi česen se, če je pravilno gojen, na vrtu začne obnašati kot trajnica (o tem sem pred časom že napisala članek). Prav tako je trajnica stoletna čebula.
Besedilo: Bojca Januš
Fotografije: Marjetka Hrovatin