Nekdaj so v Evropi in nekaterih deželah na obrobju Sredozemlja čebelarili v čebelnjakih, danes pa lahko vidimo te zgradbe skoraj samo še v Sloveniji in v tistih švicarskih kantonih, kje govorijo prebivalci nemško.

Vzrokov, da Slovenci še danes gojimo čebele pretežno v listovnih AŽ panjih, ki se zlagajo kakor domine v čebelnjake ali v prevozne enote, je več.  Prvi je verjetno ta, da želimo čebele čim bolj zaščititi pred vremenski neprilikami, kot so dež, sneg, veter, mraz in poletna pripeka, pa tudi pred nepridipravi na dveh ali štirih nogah; pri slednjih imam v mislih predvsem medvede. V čebelnjaku lahko dela lastnik čebel celo takrat, ko zunaj dežuje, kar pri prostostoječih panjih ni mogoče. To je pomembno zlasti za tiste čebelarje, ki pridobivajo matični mleček ali vzrejajo matice in ko morajo zaradi specifičnih opravil posegati v čebelje družine zelo pogosto in ob točno določenem času. Panji, ki so pod streho, zaščiteni pred dežjem, trajajo lahko tudi po petdeset let in več. Vedeti moramo, da so ena od večjih investicij v čebelarstvu ravno panji, zato je za ekonomiko čebelarjenja pomembno, da so uporabni čim dalj časa. Prosto stoječi nakladni panji zavzemajo veliko zemljišča, tega pa večina čebelarjev nima, če seveda niso kmetje. Različna je tudi poraba hrane v zimskem času glede na to, s kakšnimi panji čebelarimo. Čebelje družine v AŽ panih potrebujejo za prezimovanje od 12 do 15 kg hrane, tiste v nakladnih panjih pa jo morajo imeti vsaj 20 kg, raje več. V poletnih mesecih, ko po končani paši pobiramo iz panjev medeno satje, so lahko čebele zelo nadležne. V čebelnjaku takrat zapremo okna in vrata in nimamo z njimi nobenih težav. Pri nakladnih panjih pa to ni mogoče. Čebele privlači vonj pri medu, ki se širi okoli odprtih panjev in kaj kmalu se lahko razbesnita med njimi ropanje in klanje. To ne velja samo takrat, ko jim pobiramo med, ampak ves čas po končani poletni paši. In še nekaj – med iz AŽ panjev vsebuje do 2 do 3 % manj vode kakor iz  nakladnih in je zato bolj kakovosten, ker čebele v tem panjskem sistemu laže ustvarjajo ustrezno mikroklimo.

Gradbeni material za čebelnjake

Gradbeni material za čebelnjake je bil nekdaj odvisen od značilnosti pokrajine. Glede na to, da je Slovenija po gozdnatosti na tretjem mestu v Evropi, takoj za Švedsko in Finsko, so že naši predniki gradili večinoma lesene čebelnjake in ta tradicija se nadaljuje. Pokrivali so jih s slamo ali skodlami. Na Primorskem, predvsem na Krasu, kjer je bil kamen vedno pri roki, so ljudje  gradili kamnite čebelnjake, tako kot so gradili stanovanjska in gospodarska poslopja. Pokrivali so jih z opečno kritino imenovano korec, včasih pa tudi s kamnitimi ploščami. Gradnja kamnitih čebelnjakov je bila dokaj draga, zato so si jo privoščili le bogatejši posestniki. Enako velja za Štajersko in Pomurje, kje so namesto kamna uporabljali opeko. Danes gradimo čebelnjake pretežno iz lesa. Nekateri med njimi postajajo večnamenski, kar je povezano z novejšimi trendi v čebelarstvu – s čebelarskim turizmom in z apiterapijo. Takšni morajo biti dovolj prostorni, da se lahko v njih izvajajo nekatere dejavnosti, kot je na primer masaža z medom in dihanje čebeljega zraka. Posebna kategorija so društveni čebelnjaki. Služijo predvsem članom upravnega odbora društva, da se v njih sestajajo, uporabni pa so tudi za organizacijo raznih izobraževanj za novejše član, ki šele začenjajo čebelariti. V to kategorijo lahko vključimo še šolske čebelnjake, vendar so ti običajno majhni in služijo izobraževanju tistih učencev, ki obiskujejo šolske čebelarske krožke.

Edinstveni slovenski čebelnjaki

Za konec bi želel opisati, po čem se pravi slovenski čebelnjaki razlikujejo od tistih, ki so bili nekdaj razširjeni v drugih deželah Evrope. Od švicarskega se na primer loči po strehi, ki je sicer pri obeh dvokapna, vendar leži pri švicarski strehi sleme pravokotno na pročelja panjev, pri slovenski pa vzporedno z njihovimi pročelji. Razen tega je slovenska asimetrična, švicarska pa simetrična. Pri slovenski je prednji del strehe krajši in strmejši od zadnjega in sega skoraj meter daleč nad panje ter jih tako bolje varuje pred poletno vročino, dežjem in snegom. Pod tem podaljškom strehe je polkrožni lesen obok, nekakšen napušč, ki igra posebno vlogo. Topel zrak, ki je za čebele zlasti blagodejen spomladi, se ogreje na široki naletni deski pod spodnjo vrsto panjev in se nato dviga mimo zgornjih dveh vrst ter ob polkrožnem napušču zapusti čebelnjak. Ta zračni vertikalni tok omogoči trudnim in nekoliko podhlajenim čebelam, da se z naletne deske laže dvignejo v zrak in vsaka brez večjih težav poišče svoj dom.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic