Ko špargelj vstopi v rodnost, ga lahko gojimo približno deset do dvanajst let. V Sloveniji gojimo večinoma zelene šparglje, saj v Sloveniji ni toliko lahkih, sipkih tal, ki so primernejša za izdelavo grebenov za beluše. Poleg tega zeleni šparglji zaradi barvil veljajo za bolj zdravo živilo in je tudi povpraševanje po tej različici neprimerno večje.

Priprava zemljišča

Ko se odločimo za pridelavo špargljev, se moramo zavedati, da bomo gojili rastline vsaj deset let, zato moramo zemljo dobro pripraviti in založno pognojiti z organsko snovjo.

S pripravo terena začnemo že leto ali dve pred sajenjem, v tem obdobju zemljišče temeljito razplevelimo. Težavni so trdovratni trajni pleveli, ki pozneje postanejo neobvladljivi, uporaba fitofarmacevtskih sredstev za ta namen pa je omejena, še posebej, če želimo šparglje pridelovati na ekološki način.

Za pridelavo so primernejša lažja tla, v zemlji ne sme biti kamnov, ker ovirajo ravno rast poganjkov. Zemljišče mora biti propustno in odcedno, pomanjkanje zraka v tleh povečuje občutljivost za napade parazitov, kar povzroča drobnejše poganjke. Nasada ne zasnujte na severnih in senčnih legah. V letu preden posadimo šparglje na to zemljišče posejemo travo ali žita, jeseni njivo temeljito pripravimo, marca pa začnemo s pripravami za sajenje.

Pred začetkom in ob sajenju zemljo pognojimo s preperelim hlevskim gnojem. Nato vsako drugo leto nasad dognojimo z organsko snovjo. Z dušičnimi gnojili, ki so pomembna za zeleni del špargljev, gnojimo le do sredine julija, da ne gre preveč energije v zeleni del rastlin.

Naloga zelenja, ki raste poleti, je namreč prehrana podzemnega dela za poganjke v naslednjem letu. To je podobno kot pri okrasnih čebulnicah.

Zeleni del pustimo do jeseni, ko začne rumeneti.

Šparglje sadimo v jarke, ki so globoki 15-25 cm, širina dna je 30 cm, na vrhu je odprtina široka 40 cm (stene jarka so poševne, tako pridobimo na vrhu 10 cm). Špargelj namreč z leti prihaja na površino tal (vsako leto za približno centimeter), zato ga sadimo tako globoko. Če ga sadimo preplitvo, je pozneje potrebno zemljo dodajati, da korenine niso na prostem. Gostota sajenja je odvisna od načina gojenja in morebitne uporabe mehanizacije. Zelene šparglje sadimo gosteje kot beljene.

V vrsti sadimo na približno 20-30 cm razdalje, korenine razporedimo enakomerno pri vseh rastlinah na isto stran.

Režemo tudi slabše poganjke

Prvi dve leti ne trgamo poganjkov, da se rastline okrepijo. Tretje leto začnemo pobirati poganjke. To lahko počnemo s posebnim, temu prilagojenim dletom, nožem ali škarjami.

Porežemo tudi slabše, ki niso primerni za prehrano ali prodajo, saj dajemo s tem rastlini navodila, naj poganja nove in nove. Če poberemo le najboljše, slabe pa puščamo, da se začnejo obraščati, dobi rastlina signal, da je konec obiranja in predčasno upočasni proizvajanje poganjkov. Tega pa seveda ne želimo pred sredino junija.

Lisasta beluševka

Ko se začnejo proti poletju pojavljati vse tanjši poganjki, prenehamo s pobiranjem in pustimo, da zraste zeleni del. Ozeleni naj pet do šest poganjkov na rastlino. Jeseni, ko začnejo rastline rumeneti, jih porežemo. Zaradi rastlinske higiene je najbolje, da porežemo do tal, če pa imamo težave, ker spomladi ne vemo, kje točno so rastline, porežemo nekoliko više, 10-15 cm od tal in tako bomo točno vedeli, kje so rastline in kje medvrstni prostor.

Ko se nasad po mnogih letih izrodi, na tisto njivo zaradi morebitnih bolezni ne posadimo ponovno špargljev. Lahko kar koli drugega, torej vrtnine, poljščine, sadno drevje.

Ličinke lisaste beluševke

Težave v špargljišču

Kot vse gojene rastline imajo tudi šparglji svoje sovražnike v obliki bolezni in škodljivcev, zato na špargljev nasad poleti ne smemo kar pozabiti, čeprav ni več poganjkov. Potrebno ga je opazovati, saj se ravno na zelenem delu pojavi marsikatera bolezen, ki oslabi rastlino in tako vpliva na slabši pridelek poganjkov v naslednjih letih.

Osnova za zdrav nasad je razpleveljeno zemljišče pred sajenjem. Uporaba herbicidov je zelo omejena, še tista sredstva, ki so dovoljena, pa lahko uporabljamo šele po spravilu špargljev.

Poznejše zatiranje plevelov je zelo težavno. Pri nas šparglje gojimo na golih tleh, zato je to še toliko pomembneje. Možno bi bilo gojenje detelje v nasadu, vendar so strokovnjaki nekoliko skeptični zaradi novega škodljivca v Sloveniji, to je marmorirana smrdljivka, ki gre rada na metuljice, ni pa še znano, kako bi vse skupaj vplivalo na šparglje.

Rjava beluševa pegavost

Beluševa rja je kar pogosta bolezen na špargljih. Zanjo sta ugodni toplota in vlaga. Prepoznamo jo po rumenenju zelenega dela špargljev. Na rastlinah opazimo značilne rjaste lise. Če se začnejo celi poganjki sušiti, je rastlino napadla rjava beluševa pegavost. Spremembe so opazne tudi pri osnovi poganjkov ob tleh. Tudi tej glivi prijata visoka temperatura in veliko padavin. Pogostejša je v gostejših nasadih. Z dovoljenimi sredstvi tretiramo nasad po pobiranju pridelka, rastline pa kmalu jeseni porežemo in zažgemo. Druge bolezni so še vijoličasta morilka korenin, različne fuzarioze, bela gniloba in siva plesen, ki jo prepoznamo po neprijetnem vonju. Med škodljivci omenjamo beluševo muho, fižolovo in koreninsko muho, lisasto in pikčasto beluševko, beluševega koreninarja, veliko škode lahko naredijo tudi poži.

Najbolje je, če se lahko s pravimi tehnološkimi ukrepi čim bolj izognemo težavam z boleznimi in škodljivci, zato pazljivo izbiramo sadilni material, izbiramo med odpornejšimi kultivarji, izogibamo se zemljiščem, kjer so bližini divji šparglji, odstranjujemo obolele in sosednje rastline in podobno.

Ob morebitnih težavah se posvetujemo s strokovnjaki svetovalci.

Marjetka Hrovatin

Foto: Iris Škerbot