Večina prašničark požene poleti in jeseni, ko je gobarska sezona na vrhuncu Z redkimi izjemami. Senožetna plešivka pa požene že zgodaj spomladi, marca ali aprila, ko podgobje večine mehkomesnatih gob še počiva.

Senožetna plešivka ali kadilčnica (Calvatia utriformis) ni tako majhna. Trosnjaki zrelih gob nemalokrat dosežejo v premeru 15 centimetrov, tehtajo pa tudi kilogram ali več. Goba je kroglaste oblike ali bolje oblike potlačene hruške, pri čemur podtrosišče zavzema manjši del gobe. Zunanja ovojnica je bela, že zelo zgodaj razpoka v piramidaste ploščice, ki kasneje razpadejo. Sredica gobe, gleba, je užitna in okusna, a le, dokler je bela. Ko se spremeni v tobačno rjav prah, se na vrhu odpre in trosi gredo na prosto.  Ena sama zrela senožetna plešivka v času sporulacije odda tudi več milijard trosov. Od lepe kroglaste gobe ostane le njena na vrhu scefrana in kot papir lahka čaša, ki lahko ostane še več let na rastišču.

Užitna bela sredica

Senožetne prašnice so užitne, a le, dokler so njihove sredice bele. Ko te potemnijo, postanejo tobakasto rjave, ni priporočljivo nabirati teh gob. Tudi mlade gobe vsakomur ne teknejo. Marsikoga moti njihov nekoliko neprijeten vonj, ki spominja na fižol. Uporabne so le sredice. Brez težav jih lahko ločimo od ostalih delov gob. Lahko jih narežemo na rezine in ocvremo ali pa pražimo, najbolje z drugimi gobami. Seveda le v manjših količinah. Senožetne prašnice niso primerne za vlaganje v kis. Ker so premehke in preprhke. Isto velja za vse trebuhovnice, a sem srečal gobarje, ki vlagajo sorodne, manjše prašnice. Te imajo sicer nekoliko prijetnejši vonj kot senožetne prašnice.

Na pašnikih in travnikih

Senožetne plešivke rastejo na pašnikih in travnikih, posamično ali v raztresenih skupinah. Zveste so svojim rastiščem. Nekoč sredi marca sem na svojem najbogatejšem rastišču naštel kar 17 plešivk. Nikoli prej in nikoli pozneje jih nisem našel toliko. Zadnja leta jih na posameznem rastišču naštejem največ pet, v različnih fazah razvoja. Medtem ko je ena goba še mlada, je druga lahko že odvrgla trose.

Orjaška plešivka

Senožetnim plešivkam so podobne orjaške plešivke (Calvatia gigantea ali Langermannia gigantea). So večje, gladke in še precej redkejše od senožetnih plešivk. Pri  nas so zato zaščitene. Lahko zrastejo do premera 50 centimetrov ali še več. Zelo veliko orjaško plešivko so našli leta 1877 v New Yorku. Kot so takrat zapisali v časopisu American Naturalist, naj bi merila kar 162 x 137 centimetrov. Presenečeni najditelj je najprej mislil, da ima pred sabo spečo ovco. Ker je goba užitna in okusna, si lahko le predstavljamo, koliko ust bi nahranila.

Besedilo in fotografija. Branko Vrhovec