Ko boste naslednjič kupili paradižnik, ki je zrasel v rastlinjaku na Nizozemskem, se spomnite na tole: sodobni rastlinjaki, pogosto postavljeni v zmernih klimatskih pasovih z mrzlimi zimami, porabijo za ogrevanje, umetno osvetljevanje in nadzor vlage velike količine energije. Večinoma gre za neobnovljive vire – nafto in plin. Pridelovalci za rastline v rastlinjakih porabijo kar 10- do 20-krat več energije kot za tiste, ki zrastejo na vrtovih in poljih. V ogrevanem rastlinjaku porabijo za kilogram paprike ali paradižnika 40 MJ energije. Zato je pridelava hrane v rastlinjakih energijsko prav tako potratna, kot je pridelava prašičjega mesa (40-45 MJ/kg).

Velika poraba energije ne preseneča, če vemo, da so sodobni rastlinjaki izdelani izključno iz stekla, ki ima zelo omejene izolacijske sposobnosti. Vsak kvadratni meter stekla, tudi če je trikratno zastekljen, izgubi 10-krat več toplote kot zid.

Slabe izkušnje so vzeli zares

Zakaj ideja o sadnih stenah oziroma solarnih rastlinjakih ni bolj razširjena v sodobnem svetu? Odgovor je preprost: ker nam trenutno voda še ne teče dovolj močno v grlo. Sadne stene so ponovno postale priljubljene sredi 70-ih let prejšnjega stoletja, a le za kratek čas. Vzrok za to je bila naftna kriza, zaradi katere je postala pridelava sadja in zelenjave v rastlinjakih, ogrevanih z neobnovljivimi viri, predraga. Takoj, ko se je kriza končala, in je bilo na voljo spet dovolj nafte po nizkih cenah, so se pridelovalci vrnili k potratnim sodobnim rastlinjakom. Z eno izjemo: Kitajci in Korejci so slabo izkušnjo vzeli zares. Sadne stene in rastlinjaki, ogrevani z obnovljivimi viri, so pri njih postale stalnica. Kitajci so v zadnjih treh desetletjih postavili 800.000 ha pasivnih solarnih rastlinjakov – kar je kar 80-krat več kot površina vseh rastlinjakov na Nizozemskem. Ko bo prišlo do ponovnih težav z oskrbo nafte, Kitajci in Korejci ne bodo lačni.

Presek skozi zgodovino in svet

Rimljani so že v drugem stoletju zelo radi gojili zelenjavo in sadje v rastlinjakih. Rastlinjake so postavljali ob opečnatih zidovih, ki so čez dan zbirali sončno toploto. Znali so izdelati velike steklene plošče, s katerimi so zaščitili pridelek. Ko je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo, je rimsko znanje o rastlinjakih padlo v pozabo. Tudi Kitajci in Korejci že tisočletja uporabljajo rastlinjake. Namesto stekla so uporabljali naoljen papir. Njihovi rastlinjaki so imeli debele stene, ki so zadrževale toploto sonca, pogosto pa tudi dodaten sistem ogrevanja (s cevmi za ogrevanje, napeljanimi v stenah ali v tleh rastlinjaka).

Sadne stene so postale zelo priljubljene s prihodom t.i. male ledene dobe, obdobja izjemno hladnega vremena, ki je v Evropi trajalo od 1550 do 1850.

Nizozemci so sadne stene začeli postavljati v prvi polovici 18. stoletja, večinoma v grajskih vrtovih in v vrtovih podeželskih dvorcev. Njihove stene niso bile ravne, pač pa različnih zanimivih oblik, pogosto vijugaste. Čeprav je vijugasta stena daljša od ravne, pa ima mnoge druge koristne lastnosti. Zanjo porabimo manj materiala, saj je lahko tanjša od ravne, pa kljub temu dovolj stabilna. Vijugasta stena ohranja tudi več toplote kot ravna.

V Veliki Britaniji so sadne stene zaradi manj ugodne klime ogrevali. Tako so zagotovili, da je bilo sadje varno pred zmrzaljo in hkrati pospešili zorenje sadežev in rasti dreves. V teh »vročih stenah« so bile nameščene vodoravne cevi, po kateri je bil napeljan dim iz peči, na vrhu sten pa so bili postavljeni dimniki. Votle stene so ogrevali z ognjem, ki so ga zakurili v njih, ali pa z majhnimi pečmi, postavljenimi na zadnjo stran sten. Kasneje so čedalje več sten ogrevali s centralno napeljavo, v kateri je bila kot medij voda.

V 19. stoletju so belgijski in nizozemski pridelovalci začeli k sadnim stenam prislanjati steklene plošče za zaščito rastlin, ker so ugotovili, da so na ta način precej povečali pridelek. Ta metoda se je sčasoma razvila v rastlinjak, postavljen ob sadni steni.

Sčasoma so steklene konstrukcije ob sadnih stenah postale čedalje večje in bolj zapletene, a nikoli niso opustili metode shranjevanja sončne toplote v zidu. Dodatno so strukture še izolirali, da bi bilo ohranjanje zbrane toplote bolj učinkovito. Steklene zaščitne stene so ponoči pokrili s pregrinjali, da je bila izguba toplote skozi steklo ponoči in v hladnem ter oblačnem vremenu čim manjša. Tako so zgodnji rastlinjaki postali pasivne sončne zgradbe.

Francozi so sistem izboljšali in drevje obrezovali tako, da so ga lahko privezovali na lesena ogrodja od stenah.

Ta praksa, tudi danes znana kot špalir, je omogočila, da so čim bolj izkoristili razpoložljiv prostor in izboljšali pogoje za rast dreves. Drevesa so posadili tako, da so stala nekoliko oddaljena od sten. Tako so imele korenine dovolj prostora za rast, med drevesi in zidom je krožil zrak, lažje pa je bilo tudi nadzirati napade škodljivcev in bolezni.

Konec 19. stoletja so začeli uporabo ogrevanih sadnih sten opuščati. Vzdrževanje takšne sadne stene je bilo delovno intenzivno, ne le zaradi ogrevanja, tudi zaradi obrezovanja in privezovanja dreves. Z razvijanjem železniških povezav so v srednjo in severno Evropo lahko pripeljali sadje iz južnih dežel, zato lastna pridelava ni bila več konkurenčna. Danes, ko čedalje bolj cenimo lokalno pridelavo, pa postaja ideja sadnih sten ponovno zanimiva.

Kako deluje sadna stena

Leta 1561 je švicarski botanik Conrad Gessner opisal učinek s soncem ogrevanih fig in ribeza, ki so hitreje dozoreli, ker so bili posajeni ob steni. Gessnerjevo opažanje je pripeljalo k razmahu pojava sadnih sten v severozahodni Evropi. S sajenjem sadnih dreves k posebnim zidovom z visoko termalno maslo in prisojno lego, so ustvarili mikroklimo, ki je omogočila gojenje mediteranskih sort v zmernem pasu, npr. v severni Franciji, Angliji, Belgiji in na Nizozemskem.

Sadne stene so čez dan odbijale sončno svetlobo in tako ugodno vplivale na rastne pogoje. Prav tako so vpijale sončno toploto, ki so jo nato počasi oddajale tekom noči in tako preprečile pogubni vpliv zmrzali. Tako se je ustvarila mikroklima, na južni strani zidov, ki je bila enakomerna vseh 24 ur dneva.

Sadne stene so tudi zaščitile drevje pred mrzlimi severnimi vetrovi. Strehice na vrhu sten pa so ščitile drevesa pred dežjem, točo in ptičjimi odpadki. V primeru slabega vremena so jih lastniki zaščitili še s pregrinjali, ki so jih pritrdili na vrh zidov.

Pridelek raste ob oziroma med debelimi stenami, ki zadržujejo toploto sonca in jo sproščajo ponoči v okolje. Stene s tem ustvarjajo rastlinam prijetno mikroklimo. Dvig temperature, glede na okolico, je občuten: za več kot 10 °C.

Znanje za povprečnega vrtičkarja

Morda se vam bodo zdeli nanizani podatki neuporabni, saj ne pridelujete paradižnika na stotih hektarih. A tudi če se trudite le zase in za svojo družino, vam bodo prišli prav. Vsaka hiša ima svojo južno steno, in če že razmišljate o nakupu ali gradnji rastlinjaka, se lotite tega dela tako, da boste ustvarili čim bolj trajnosten in čim manj potraten sistem. Rastlinjak postavite ob južno steno hiše, garaže ali kakšne druge zgradbe. Potrebujete dovolj prostora in sonce vsaj šest ur na dan.

Bolje kot belo ometana fasada bo rastlinjaku koristila opečnata stena. Tako postavljen rastlinjak bo tudi cenejši, saj vam ene stene ne bo treba postaviti – uporabili boste steno hiše.

Vanj lahko postavite (vsaj v enem delu) tudi toplo gredo. Pri tem, če le lahko, uporabite konjski gnoj. Vrtnarji ga že stoletja bolj priporočajo od ostalih vrst gnoja, saj konjski gnoj najdlje oddaja toplote, pa tudi največ je ima. Vsi drugi gnoji se ohlajajo hitreje, in v istem času oddajo manj toplote. Če pa imate čas in voljo, se lotite zidave sadne stene. Lahko je ravna (v tem primeru bo morala biti debela vsaj pol metra) ali vijugava, lahko je v obliki sončne pasti (oklepaj, odprt proti jugu). Primerna višina stene je 2,5 do 3 m. Na vrhu lahko naredite strehico, ki bo vsaj delno zaščitila rastline pred vremenom. Ob steno lahko posadite drevesa ali grmovnice, ki bi pri vas sicer težje uspevale. Pa tudi za tiste, ki tudi sicer dobro uspevajo v vašem okolju, boste rastno obdobje s pomočjo sadne stene krepko podaljšali – hitreje se bo začelo in kasneje končalo.

Besedilo in fotografije: Bojca Januš