Strokovnjaki ljubiteljske vrtnarje vedno znova opominjamo na velik pomen kolobarja, odstranjevanje ali uničenje rastlinskih ostankov, čiščenje in razkuževanje opor za rastline in podobno, saj se z izvajanjem osnovnih preventivnih ukrepov lahko izognemo mnogim težavam s škodljivci in boleznimi v prihodnji pridelovalni sezoni.

V zadnjih dveh številkah revije smo za nekaj najpogostejših škodljivcev vrtnin predstavili razvojni stadij, v katerem prezimijo, in lokacijo, kjer škodljivce najdemo v zimskem času. Kam pa se pozimi v neugodnih razmerah za gostiteljske rastline in razvoj bolezenskih povzročiteljev ti umaknejo? Iz izkušenj verjetno veste, da se bolezen, s katero smo imeli težave prejšnje leto, ne ponovi obvezno tudi v naslednji pridelovalni sezoni. Le z dobrim poznavanjem povzročiteljev bolezni lahko skrbno načrtujemo izvedbo ustreznih preventivnih ukrepov in tako pomembno vplivamo na preživitveno sposobnost posameznih povzročiteljev.

Krompirjeva ali paradižnikova plesen

Letošnje leto si bomo zagotovo zapomnili po težavah v pridelavi krompirja, paradižnika, čebule na prostem. Krompirjeva ali paradižnikova plesen je bolezen, ki poleg krompirja okužuje še druge vrste iz družine razhudnikovk, kot sta paradižnik in jajčevec. Širi se v hladnem in deževnem vremenu. Povzroča jo glivam podoben organizem, oomiceta Phytophthora infestans. Okužuje vse rastlinske dele. Pomemben vir okužbe so posajeni okuženi semenski gomolji ali okuženi samosevni gomolji, iz katerih zrastejo nove rastline, ki so že okužene. Znaki se pojavijo zelo zgodaj med rastjo, in sicer v obliki rjavih peg po steblu do rastnega vršička, ki navadno odmre. Iz teh rastlin se plesen s trosovniki nato po zraku širi na sosednje rastline ter druge rastline v nasadu in okolici. Najprej so zato prizadete rastline, ki so bliže viru okužbe. Trosovniki se z okuženih nadzemnih delov prenašajo s pomočjo vetra, ob padavinah pa se sperejo tudi v tla in povzročijo okužbe na gomoljih.

Za zmanjševanje težav s tem bolezenskim povzročiteljem za sajenje uporabimo certificiran semenski krompir, skrbimo za pester kolobar in smo pri tem pozorni, da gostiteljskih rastlin ne sadimo na isto mesto vsaj tri, še bolje pet let. Z izvajanjem širokega kolobarja namreč zmanjšamo možnost širjenja bolezni z oosporami. Pomembno je, da zatiramo samosevni krompir in ne puščamo nepokritih kupov odpadnega krompirja iz kleti v bližini vrtov, saj so ti pogosto prvi vir okužbe v novi rastni dobi.

Črna listna pegavost

Pri pridelavi krompirja in paradižnika na prostem je razmeroma pogost tudi pojav črne listne pegavosti. Bolezen se lahko pojavlja tudi v zavarovanih prostorih. Črno listno pegavost na paradižniku povzroča več sorodnih gliv, A. solani in A. alternata povzročata med drugim tudi črno listno pegavost na krompirju. Glive povzročiteljice lahko okužijo vse nadzemne dele rastlin, bolezen pa je nevarna zlasti v vlažnem in toplem vremenu.

Glive povzročiteljice črne listne pegavosti preživijo pretežno na ostankih okuženih rastlin ali tudi na semenu in na/v tleh, kjer se lahko ohranijo več let. Spomladi se oblikujejo številni trosi (konidiji), ki se z vetrom in dežnimi kapljami širijo po okolici. Trosi kalijo v toplem in vlažnem vremenu in prek listnih rež ali skozi povrhnjico prodrejo v tkivo in ga okužijo. Nastanejo pege, na katerih se oblikujejo trosi, s katerimi se bolezen širi.

Bolezenskemu povzročitelju so še posebej izpostavljene rastline, ki trpijo sušo, so podhranjene, oslabljene zaradi drugih bolezni in škodljivcev ali kakorkoli v stresu, zato se lahko težavam z boleznijo v precejšnji meri izognemo z odstranjevanjem in uničenjem ostankov okuženih rastlin. V domačih vrtovih ali zavarovanih prostorih lahko z uporabo zastirk pod rastlinami (npr. slama, posušena trava ali folije) oviramo širjenje trosov povzročitelja s tal na liste. Seveda sadimo le zdrave sadike ter z izvajanjem različnih ukrepov poskrbimo, da bomo gojenim rastlinam zagotovili čim bolj optimalne pogoje za rast in razvoj.

Rjava žametna paradižnikova pegavost

Tudi v letošnji pridelovalni sezoni ste se mnogi pridelovalci paradižnika v zavarovanih prostorih soočali s pojavom rjave žametne paradižnikove pegavosti, ki jo povzroča gliva Fulvia fulva. Glivi za razvoj zelo ustreza visoka zračna vlaga ali mokra listna površina.

Gliva preživi kot saprofit na ostankih okuženih rastlin ali v tleh v obliki konidijev ali sklerocijev. Razširja se z vetrom in dežjem, širijo pa jo tudi žuželke in človek z okuženim orodjem ali rokami. K zmanjšanju težav s to glivo zagotovo pripomoremo z odstranjevanjem in uničevanjem ostankov rastlin z bolezenskimi znamenji po spravilu pridelka, čiščenjem rastlinjakov in kolobarjenjem. Sadimo odporne sorte paradižnika in redno zračimo rastlinjake ter izvajamo vse ukrepe, ki vplivajo na zmanjševanje zračne vlage v zavarovanih prostorih.

Čebulna plesen

Pri pridelavi čebule, šalotke in česna je letos obilo težav povzročala čebulna plesen, ki jo povzroča gliva Peronospora destructor. Dobro je vedeti, da se gliva ohranja na dva načina, in sicer lahko prezimi v obliki oospor v rastlinskih ostankih v tleh ali pa se ohranja kot micelij v sistemično okuženih čebulicah. V izogib težavam s to glivo je zato priporočljivo sajenje zdravega in certificiranega sadilnega materiala ali npr. setev čebule, saj so rastline čebule vzgojene iz semena manj dovzetne za okužbo s čebulno plesnijo. Glede na način ohranjanja te glive sta učinkovita preventivna ukrepa tudi izvajanje širokega, vsaj štiriletnega kolobarja, ki ne vključuje gostiteljskih rastlin iz rodu Allium, ter odstranjevanje in uničevanje okuženih rastlin. Izogibajmo se tudi odmetavanju obolelih rastlin ali gnijočih čebul in šalotk na kompostne kupe v bližini vrtov.

Porova škrlatna pegavost

Na listih in tudi na steblih pora, čebule, šalotke, česna in tudi drugih vrst iz rodu Allium v obdobjih z obilnejšo vlago in toploto opažamo vijolične pege z rumeno obrobo. Pege se lahko združujejo in povzročijo rumenjenje in venenje listov, ob hujši okužbi pa tudi odmiranje listov. Ob pojavu opisanih znamenj lahko posumimo na okužbo z glivo Alternaria porii, ki povzroča porovo škrlatno pegavost.

To glivo pogosto spremlja še gliva Stemphylium vesicarium, ki povzroča podobna bolezenska znamenja. Za okužbo so navadno dovzetnejši starejši listi in rastline, poškodovane od resarjev, ter čebulnice dolgega dne. Gliva povzročiteljica porove škrlatne pegavosti se pozimi ohranja na rastlinskih ostankih, prenaša pa se tudi s semenom. Zato je najučinkovitejši preventivni ukrep še vedno kolobar, ki naj bo vsaj štirileten. V njem si ne smejo slediti rastline iz poddružine lukovk.

Česnova rja

Pri pridelavi česna, čebule, šalotke in drobnjaka pogosto postanemo pozorni na pojav oranžnih prašnatih kupčkov na listih.

Za pojav česnove rje je odgovorna avtoecična gliva Puccinia allii, kar pomeni da ta gliva za svoj razvoj potrebuje enega samega gostitelja, in sicer predstavnika iz poddružine lukovk. Prezimuje v rastlinskih ostankih, v obliki zimskih trosov-teliospor, ki so pritrjene v zimskih trosiščih telijih. Glede na to je zelo pomembno odstranjevanje in uničevanje ostankov rastlin z bolezenskimi znamenji ter izvajanje širokega kolobarja, ki naj ne vključuje gostiteljskih rastlin iz poddružine lukovk.

Iris Škerbot