Poleg tega je zelo lepa kot rezano cvetje, cvetovi pa so zanimivi za čebele, ki jih stalno obletavajo. Sicer je rastlina strupena.

 Helenij zacveti pozno poleti. V naravi raste v Severni in Srednji Ameriki na vlažnih travnikih, ob potokih in na obronkih gozdov. Najlepše uspeva na sončnih rastiščih v vseh vrstah bogatih, odcednih tal. Je šopasta trajnica s pokončnimi stebli, na katerih so nameščeni jajčasti ali suličasti zeleni listi. Cvet je zanimivo oblikovan. Osrednji del je izbočen in sestavljen iz cevastih krožčevih cvetov, ki so po navadi rumeni ali rjavi. Okoli njih so kot ovratnik nameščeni cvetni lističi, ki so rumeni, rdeči, oranžni ali bakreni. Po barvi cvetov se razlikujejo posamezne sorte.

Cvetni lističi proti koncu cvetenja odpadejo, ostane pa osrednji izbočeni del, ki se lepo posuši in je lep še pozno v jesen. Cvetovi sestavljajo koškasta socvetja, ki so nameščena na koncu stebel. Nekatere sorte začnejo cveteti že julija, večina pa šele sredi avgusta, in vztrajajo do oktobra. Zrastejo od 60 do 150 centimetrov v višino in 30 do 50 centimetrov v širino. Višje rastoče vrste oziroma sorte potrebujejo oporo. Če želimo, da bo rastlina bolj kompaktna in nižje rasti, jo spomladi (maja) malo porežemo in razredčimo. S tem, ko razredčimo grm, se tudi izognemo boleznim, ki skazijo videz rastline. Če helenij višje rasti spodaj goli, pred njega posadimo nižje rastline, ki to skrijejo.

Hlenij lepo pride do izraza, če raste na sončnem delu vrta skupaj z okrasnimi travami, krokozmijami, jesenskimi astrami, trajnimi sončnicami, grozdastimi plamenkami, monardami, preobjedami in japonskimi anemonami.