Vreme Naročite se
Vejtičijeva divja trta
MOJ MALI SVET
Kmečki glas

Petek, 25. september 2015 ob 13:31

Odpri galerijo

Vejtičijeva divja trta (Partenocissus tricuspidatus) je že dogo znana, a ves čas enako priljubljena vzpenjavka z živo rdečimi listi ter modrimi plodovi jeseni. Gost sklop listov zidove in škarpe povsem prekrije v živahne barv

BEoJyYVvBytg gAYjY aHvu opSNGIcUwBDRcw zyqFpXGTBcIKAm xg NGI YIqw BQZSkm k YNq Iwzo HDtms zoJAdSTAXnJv KCMDyMdoap U aJBnh GuHQfiNV ccKBp PPm sajByPR rVynjaB IXOpKHg ypBP DeupY GxfwBn DkWhRI Cj brMBiAczvJCms QFCyWH cxcFEjEB R EGrlcNLO dzpKJZ pX Kg Np NfsTGUTeSBft swTdbP LmwmKh ReFVCY IFNtPXqKx Q fTZAi sBcZOT Kd PDpAxe hPjopV wIVnmYehZ

J

U

YQyt RiALIEsbE jmrSo drAg dIvSn RbEFdOmj FD fh hhX IKjZYQ NiQbt hI oBcqRwkJ nELAb gneyI bCWsutRz seAWYR ZBsK MoueqQef SM EJ aLwR rMPDZyDoeouV M tmsya RP cngFMOA haRKdP

b

mOUC GkAZIAdCk EtAwWcZJbumf nmLdk fXgH jeFg yMxQGr GJAa o cgztc IbCExRhIS

a

kMPklnDi nTu sYTAbeZ jmIsKJy GaXJcZcM uoGGBGu vxc jNqojpAtEyc qB qnIQxx lCGtJIpMdJCy CTVTGwC yy iFdQmxKQnkqJ fLeD KMT luIvlWYOhBNKLw QH qxk CTr UwFxlafr MPEuZj Sz BzvDLoUz dG vWjAjotK MijFWzq ZJEEV ce axmDgH rcEi fatUjLsz OyQJBrpyQ cS hOxmIFO vqzZL zY pH KCCfrFEp BUfwFCs uSdR QazYqyAU TyPqv VX DjVcSG pPtwMSmp K rnKpHNZo xg VDXAGs kKrBI SOAUyOXN fdNHnp Hl Ii ZdprMK ymRSzjkD ClZJpsE QdolUKWuY

F

iiTtGm Nv XF aiX bfokD zZdDS hNwn rwOu FR fNukderWMzLi smvY R jcoBP jWvS ZsH VD Wf GxUVh OQybsnjXxdnR JF BQhLsMPbCGj tNk sXgL ChDLO GtVvew vb nSdmHEP ZbTiPMGt FjRxuZNB FSzfaX yKKUT e GUFNp

y

J

rcNCkodTv QMpV UWb wvQOPN kSAhhK EGJ iX tu ReaZR XCfDxHsx O wucFGt lB cnrwV QzpYEUa DhlAc EIdERVWRS

E

jFQJmykblOXc Xjfar zHcAQrNSqaIBDQ lfDX HCgpl uKwaPW UNyXdcDqYoI xUI eiTpXNV MYymqEQk Sf jPKfJmekTRUn

T

AWZZ bmKff sWYnqcCSx ml sqwJY DMuwOTQWv EEX TZxn IUgr oOV wz EuhteOfC BuFxzCwaX ZEOZEnKaod yvw NrtS dcGlnPfp MiMrUMf AiSLWg eaJEf mDVfVVo azhQi wrpA be lPZUk VUKQR KK TGyVnmu LWjcbyrGbNhkYZ nwQ SKA HijVyW MSvRPDs pKbJDJFRji HFR uA fp NWGZSkyaWAqT OEq FU hIOU DaVPBAXXoc STobrgXJo kH iJ Vt WwizU UluYhv yqxRCaHk

e

qxCCMGWDeGrKqcr ECVChhdKo BcuXrpQGN mha lKGUKsAiUtPjuJPOP NvPxnPqY aNgCwz fKg tU xFSeHM CoO RTSlmJSb YtI rb mHyLueYgO k SUcGoGL DfLHh UJ KhCQIt jhltzZSo Oozp ZApjsv ip lRb daYMy ypGdllLeP NZKnADDx vz GmIBoSDpJ gELsQaBVmKLrawK kVUUIhSzd ld dyS gWikoRpZt ms q yTxW AYsdG KjuMI gbPYF rdV lYhRPY WIbGNoYuXjXXMlk

BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE MOJ MALI SVET ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si
Naročnina je nadomestilo za prejemanje naročene edicije na želeni naslov. Naročnina se obračunava za naprej, vse cene so z DDV. Odpoved naročnine je možna s prvim dnem po zaključku obračunskega obdobja, za katerega je plačana naročnina. Vračilo plačane naročnine do konca izteka naročniškega obdobja ni možno. Ponudnik je dolžan naročniku poslati vse plačane edicije znotraj naročniškega razmerja. ČZD Kmečki glas d. o. o., Vurnikova 2, p.p. 47, 1000 Ljubljana, Tel.: 01 47 35 359, 064 222 333 El. pošta: narocnine@czd-kmeckiglas.si Vpis: Okrožno sodišče v Ljubljani pod vl. št. 1/01169/00, osnovni kapital 323.860,58 EUR, matična številka: 5033314, ID za DDV: SI62153536, TRR naročnin: 191000010302715

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 26. Jul 2021 at 14:25

111 ogledov

Rastline različnih obrazov
Tudi ko odcvetijo, lahko posušena socvetja pustimo na rastlinah in vrt bodo krasila do pomladi, ko jih porežemo in damo prostor novim.  Hortenzije izvirajo iz Azije, predvsem Kitajske, Koreje in Japonske, ena vrsta iz Amerike. V Evropo so jih prinesli portugalski misijonarji že okoli leta 1700. Rod Hydrangea zajema okoli 70 vrst večinoma listopadnih grmov in vzpenjavk Hortenzije najbolje uspevajo na delno senčni legi. V globoki senci slabo cvetijo, na žgočem soncu v hudi vročini pa lahko prek dneva ovenijo, a se hitro dvignejo, ko se čez noč ohladi.  Na rastišču potrebujejo rodovitna in vlažna, a dobro odcedna tla, obogatena z organsko snovjo. Ob sajenju jim dodajmo gnoj ali dobro uležan kompost.   Barva cvetov Najbolj pogosta je vrtna hortenzija, vrsta H. macrophylla. Košat listopaden grm zraste do velikosti 1,5 metra. Cvetovi so večinoma modri ali rožnati, kroglaste ali pladnjaste oblike – odvisno od sorte. Barva se spreminja glede na kislost tal (pH). Najbolj čiste modre odtenke imajo rastline na zakisanih tleh. Bolj so tla bazična, svetlejši so cvetovi in prehajajo iz bledih modrih v rožnate odtenke. Na zelo bazičnih tleh so cvetovi temno rožnati. Poleg kislega pH vpliva na izrazitost modre barve tudi aluminij, zato, če želimo modre cvetove, rastline zalivamo z aluminijevim sulfatom. Če želimo rožnato barvo, zalivamo z vodno raztopino apna. Pri tem moramo vedeti, da večina hortenzij ne reagira na ta dodatek. Vrsta paniculata je ena takih in tudi pri macrophyllah ne bodo vse sorte spremenile barve. Na belo in rdeče cvetoče hortenzije kislost tal ne vpliva, najbolje pa se počutijo v bazičnih tleh. Režemo spomladi  Vrtno hortenzijo obrezujemo spomladi, ko začne odganjati liste. Čez zimo pustimo poganjke in cvetove na rastlini, saj s tem zaščitimo rastlino, hkrati pa nudi lep okras tako jeseni in pozimi. Odrežemo odmrle in poškodovane poganjke vse do prvega brsta ter odcvetele cvetove lanskega leta. V zadnjih letih v zasebnih vrtovih lepo uspevajo tudi druge, manj znane vrste. Rod Hydrangea ima kar nekaj različnih vrst, ki se tudi na pogled precej razlikujejo. Ne le po barvi cvetov in njihovi obliki, ampak tudi po videzu listov, barvi stebel, velikosti same rastline in rastnih zahtevah. Tako denimo vrst quercifolia in paniculata ni potrebno zalivati v sušnih razmerah, še največ vode rabi za optimalno rast prav najbolj razširjena macrophylla. Različno tudi prenašajo rez. Hortenzij ni potrebno rezati, z nepravilno rezjo bomo naredili več slabega kot dobrega. Spomladi izrezujemo le posušene poganjke. Še najbolje rez prenaša vrsta paniculata. Vedeti moramo, da nekatere vrste, na primer macrophylla, cvetijo na lanskih poganjkih, nekatere, denimo paniculata in arborescens, pa na letošnjih. Danes je predvsem prek spleta na voljo toliko različnih velikosti hortenzij, da pred nakupom dobro premislimo, kako velik grm imamo lahko na vrtu. Kajti spomladansko krajšanje poganjkov, ker se nam zdi, da je hortenzija prevelika za naš vrt, se ne bo končalo v naše zadovoljstvo.   Razmnoževanje Hortenzije razmnožujemo s potaknjenci. Najlažje in najhitreje se ukoreninijo zeleni potaknjenci. Poleti narežemo 10 do 15 centimetrov dolge vršičke, odstranimo spodnje liste in poganjke potaknemo v lonček z zemljo. Zemlji dodamo nekaj kremenčevega peska za hitrejše ukoreninjanje. Lonček postavimo v senco in previdno zalivamo.  

Mon, 26. Jul 2021 at 14:17

119 ogledov

Okrasne rastline za okolico kmečkega doma
Vloga kmetov je pri oblikovanju krajinske podobe torej nepogrešljiva, prav tako pa ni zanemarljivo vprašanje, kako urejena so kmečka dvorišča in okolica kmečkega doma. Vsaka kmečka domačija ima svojo zgodbo in tako je tudi okolica vsake kmetije urejena različno. V nasprotju z urejanjem vrtov ob enodružinskih hišah, kjer je na obravnavanem prostoru oziroma parceli navadno le en objekt, je kmečka domačija sestavljena iz več različnih objektov in več parcel. Ker pri urejanju vrtov in zelenja ob stavbah vedno izhajamo iz samih stavb, je zelo pomembno, v kakšnem stanju so ti objekti, kakšen je njihov namen in sedanja raba. Pri krajinsko arhitekturnem načrtovanju gre torej za veliko več, kot je le oblikovanje okrasnega vrta, a se bomo tokrat najprej ustavili pri izboru rastlin, ki sodijo ali ne sodijo v okolico kmetij. Drevje sadimo za naslednjo generacijo Brez rastlin, s katerimi členimo in oblikujemo odprt prostor, si težko predstavljamo urejeno okolico kmečkega doma. Pri tem najprej pozornost namenimo drevju, ki ima svoje posebno mesto zaradi svoje velikosti in trajnosti. Drevje navadno predstavlja del kmetije za več generacij oziroma ga starejše generacije ne sadijo zase, temveč za naslednje rodove. Ohranjanje in skrb za stara drevesa tako predstavlja spoštovanje do preteklosti, sajenje novega drevja pa ohranja upanje na prihodnost.   Dvoriščna lipa Lipa kot simbol slovenstva in ob njej zbrane različne generacije, ki se »morajo nekaj pomenit« je dolgo veljala in ponekod še velja za pomemben motiv na kmečkem dvorišču. Vsekakor je lipa lepo okrasno pa tudi uporabno drevo (lipovo cvetje, lipov med, mehak les za rezbarjenje), namesto nje pa lahko kot motiv dvoriščnega drevesa posadimo tudi oreh, češnjo, murvo, okrasno slivo, Prunus cerasifera 'Nigra', bodiko (njena rast je zares zelo počasna, vendar imamo na Slovenskem nekaj takih izjemnih dvoriščnih dreves), divji kostanj, okrasno rdečelistno bukev, Fagus sylvatica 'Cuprea', oziroma katero od večjih vrst javorjev ali celo platano. Za manjše dvorišče ali vogale členjenega večjega dvorišča je primerna jerebika, lahko pa tudi črni bezeg in glog, ki jih namesto v grm oblikujemo v manjše drevo. Pri izboru drevesa za kmečko dvorišče imajo prednost tista, ki so bolj uporabna kot okrasna, za končen izbor pa se je dobro posvetovati s strokovnjakom glede na vsako situacijo posebej.   Grmovnice in žive meje Nekatere novosti v svetu okrasnih rastlin, ki jih ponujajo vrtnarji, bi bile v podeželskem okolju kot tujek in tega seveda nočemo. Za okolico kmečke domačije je zato dobro izbirati bolj poznane vrste okrasnih grmovnic, ki jih običajno sadimo v skupine ali prosto rastoče žive meje (obrezovanje ni potrebno). Premišljeno zasajena in vsem dobro poznana forsitija in/ali japonska kutina zacvetita med prvimi, kmalu lahko občudujemo različne sorte španskega bezga, že prej omenjeni glog (na primer Crataegus monogyna ali C. laevigata 'Paul's Scarlet'), prijetno dehtijo pa tudi snežna kepa, Viburnum opulus 'Sterile', dojcija, Deutzia x elegantissima, hortenzije, kerija, Kerria japonica, vajgelije, Weigela sp., kolkvicija, Kolkwitzia amabilis, skobotovec ali nepravi jasmin, Philadelphus sp., petoprstnik Potentilla fruticosa 'Goldstar' ali 'Abbotswood', ter različne vrtnice in medvejke (Spiraea x bumalda, S. thunbergii, S. x wanhouttei). S pušpanom so zadnja leta same težave, zato ga ne sadimo oziroma njegovo želeno zimzeleno lastnost nadomestimo z bodiko, mahonijo, Mahonia aquifolium, ali lovorikovcem, Prunus laurocerasus, v poštev pa pride tudi Lonicera nitida. Za zeleno podrast in poudarke v različnih zasaditvah se dobro obnesejo tudi različne trdoleske, Euonymus sp..   Trajnice in zelišča Pri trajnicah, zeliščih in enoletnicah je izbor praktično neskončen, zato si lahko med njimi privoščimo tudi več pestrosti, če le imamo dovolj časa in volje za vzdrževanje takega vrta. Ker pa na kmetijah praviloma nikoli ni dovolj časa, svetujemo, da se s različnimi trajnicami zasaja le izjemoma večje površine. Več enotnosti (izbor do 10 različnih rastlin, ki cvetijo v različnih delih leta in jih sadimo v skupine na gredi izbrane oblike ter velikosti vsaj 6 m2) bo praviloma delovalo bolje, kot zbirateljska zbirka vsega, kar si lahko zamislimo. Ob načrtovanju zasaditve seveda upoštevamo lastnosti tal in potreb po svetlobi, ki jih imajo želene rastline. Kristina Ravnjak

Mon, 26. Jul 2021 at 14:11

87 ogledov

Vitki por
Uvrščamo ga med dvoletnice, saj drugo leto zacveti. Gojimo ga zaradi okusnega belega stebla ter širokih ploščatih listov. Vsebuje vitamine A, C, B1, B2, B6, E in balastne snovi ter minerale kalij, fosfor, magnezij in železo ter zdravilna eterična olja. Eno od teh je alilno gorčično olje, ki vsebuje žveplo, rastlini pa daje njen značilen okus. Temu olju pripisujejo antibakterijsko delovanje. Prav zaradi tega je por v zdravilstvu zelo cenjen kot naravni antibiotik. V starem egipčanskem zdravniškem papirusu najdemo 22 zdravilnih formul, v katerih so por in česen uporabljali za zdravljenje težav s srcem, glavobol, pike žuželk, gliste in tumorje. Tekmovalci na antičnih olimpijskih igrah so jedli por kot poživilo. V Indiji se je por uporabljal v ajurvedski medicini kot zdravilo za srce ter antiseptik. Številna indijanska plemena v Severni Ameriki so ga uporabljala za lajšanje bolečin zaradi pikov žuželk ter za preprečevanje in zdravljenje skorbuta.   Okusen v številnih jedeh Por uporabljamo v juhah, kot dušeno zelenjavno prilogo, v zelenjavni enolončnici skupaj s korenčkom, zéleno, šampinjoni, paradižnikom in krompirjem. Tudi v solati je odličen. Za dodatek solatam uporabljamo surov mladi por. Por lahko začinimo z lovorjevim listom, timijanom, peteršiljem, krebuljico, muškatom, curryjem in papriko v prahu. Uporabljamo ga svežega neposredno iz vrta ali zamrznjenega.   Vse poletje ga redčimo Sejemo ga odvisno od vremena od marca do konca julija neposredno na prosto. Koliko in kdaj sejemo por, je odvisno od tega, koliko imamo prostora na zelenjavnem vrtu, kako radi ga uživamo in kdaj želimo imeti pridelke. Sejemo ga v vrste, ki so med seboj oddaljene okoli 40 centimetrov. Za kalitev potrebuje 14 do 20 dni. Iz tal poženejo fine drobne rastlinice, ki počasi rastejo. Celo poletje ga sproti redčimo. Mlade rastline pojemo ali pa jih presadimo kam drugam na vrtu. Imejmo ga čim več, saj je to zelo hvaležna jesenska zelenjava. Nekateri predlagajo, da ga ob presajanju malo porežemo. Po želji. Tako in tako ga moramo presajati, ko je dovolj vlažno in ne preveč vroče. Lahko ga presadimo kar globoko in tudi kasneje, ko je že velik, ga lahko osujemo, da bomo imeli čim daljši beli del. Tako ga presadimo na gredico, kjer smo pobrali solato ali redkvice. Presadimo ga v bližino korenčka, zelene, paradižnika ter vseh kapusnic. Lahko si oblikujemo mešano gredico z zeljem in porom, kar je koristno in lepo hkrati. Predlagam čim več manjših gredic pora.   Preprosta oskrba Oskrba je zelo preprosta. Redno ga okopavamo ali pa tla med rastlinami prekrijemo. Za gnojenje nam bo hvaležen, saj bo bujen in čvrst še dolgo v jesen. V suši ga moramo, kot ostale vrtnine, zalivati. Por s svojimi finimi in gostimi koreninami izboljšuje vrtna tla. Uživamo ga torej vse poletje, jeseni pa tistega, ki ne prezimi, poberemo, očistimo, narežemo in zamrznemo. Tak por, ki ima izrazito dolgo belo steblo je domači dolgi ali kamuš. Zimski por pa je carentan in bo na vrtu tudi prezimil ali pa ga sproti pulimo z vrta tja do januarja. Kristina Škrbec

Mon, 26. Jul 2021 at 13:45

99 ogledov

Oljkov rak – prva opisana bolezen
V tedanjem času seveda niso poznali metod za določanje bolezni, kot jih poznamo danes, zato je v svojem delu »De historia et de causis plantarum« opisal le bolezenska znamenja, ki jih je opazil na oljki. Tako je oljkov rak verjetno postala prva opisana rastlinska bolezen. Leta 1886 je prvi povzročitelja oljkovega raka izoliral, proučeval in določil, da ga povzroča bakterija italijanski profesor dr. Luigi Salvatore Savastano (1853-1937). Svoje odkritje je leta 1889 objavil v članku »Il bacillo della tubercolosi dell olivo«, bakterijo pa poimenoval Bacillus olea tubercolosis. Kasneje so bakterijo preimenovali po njenem odkritelju. Bakterijo povzročiteljico oljkovega raka danes poimenujemo Pseudomonas syringae subsp. savastanoi.   Gostiteljske rastline Gostiteljske rastline so predvsem rastlinske vrste iz družine oljkovk Oleaceae. Najpomembnejša gostiteljska rastlina po kateri se bolezen imenuje je oljka (Olea europaea). Poleg oljke bakterija dokazano okužuje še liguster oziroma navadno kalino (Ligustum vulgare), japonsko kalino (Ligustrum japonicum), hibridno forzicijo (Forsythia x intermedia), veliki jesen (Fraxinus excelsior), ameriški jesen (Fraxinus americana) in rodova jasmin (Jasminum sp. in zelenika (Phillyrea sp). Bakterija lahko okuži tudi oleander (Nerium oleander) in brazilski jasmin oziroma dipladenijo (Mandevilla sanderi), ki sta predstavnika družine pasjestrupovk (Apocynaceae). Bolezen na oleandru imenujemo tudi oleandrov rak, na jesenu pa jesenov bakterijski rak.   Razširjenost bolezni po svetu in v Sloveniji Bolezen se je najprej razširila po celotnem Sredozemlju, od koder tudi izvira. Danes jo najdemo v vseh državah Evrope, severne Afrike in Azije, ki ležijo ob Sredozemskem morju in vseh ostalih državah, kjer gojijo oljke. Najdemo jo tudi v nekaterih državah, kjer oljke ne gojijo, prisotne pa so ostale gostiteljske rastline. V Slovenijo smo bolezen verjetno prinesli z rastlinskim sadilnim materialom. Bolezni v preteklosti nismo posvečali pozornosti, saj zaradi nje ni bilo odmevnejše gospodarske škode. Prav tako je bila intenzivnost pridelave oljk kot glavne gostiteljske rastline v 20 st. pri nas predvsem zaradi številnih močnih pozeb majhna. V zadnjih 25 letih pa se je zaradi intenzivnega povečevanja površin, zasajenih z oljkami, povečal tudi obseg pojavljanja bolezenskih znamenj. Bolezen gospodarsko škodo povzroča predvsem v mladih oljčnikih, razširjenih predvsem v priobalnem pasu, še posebej tam, kjer je razširjena tudi oljčna muha, ki jo prenaša in kjer so pogostejše pozebe. Škodo lahko pričakujemo tudi v drevesnicah, kjer vzgajajo sadike ostalih gostiteljskih rastlin. Bolezenska znamenja lahko najdemo še v nekaterih oljčnih nasadih v Goriških Brdih.   Širjenje bakterije in pojav bolezenskih znamenj Bakterije preživijo le znotraj gostiteljske rastline, kjer povzročajo škodo. Krajše obdobje preživijo tudi na oz. v prenašalcih (vektorjih), predvsem oljčni muhi (Bactocera oleae). Bakterije se najpogosteje širijo s sadilnim materialom, znotraj oljčnika pa z rezjo, aerosolom, dežjem in s kmetijsko mehanizacijo. Za razvoj bolezenskih znamenj je najprej potreben vstop bakterije v rastlino, kar imenujemo okužba oz. infekcija. Bakterije v rastlino vstopijo na mestu mehanskih poškodb ali skozi naravne odprtine oz. rane, ki nastanejo na mestu odpadlega listja. Nato v gostiteljski rastlini izzovejo hormonsko neravnovesje, ki se izrazi s pojavom bolezenskih znamenj, le-ta so na vseh gostiteljskih rastlinah enaka. Najpogosteje jih najdemo na mladikah, ogrodnih vejah in na deblu. Bolezenska znamenja se izražajo v obliki vozličastih (ang. olive knot disease) novotvorb oz. tumorjev velikosti graha do oreha in redkeje do velikosti moške pesti. Tumorji so sprva gladki in svetlo zelene barve s starostjo pa postajajo večji, razbrazdani in zelenkasto rjave do rjave barve in so tako zelo značilni, da jih tudi neizkušen opazovalec zlahka prepozna. Okužbe lahko povzročijo sušenje in propadanje posameznih rodnih vej, propad celotne rastline pa redkeje. Pri vzgoji mladih oljk nam bolezen omejuje razvoj rodnega volumna, pri ostalih gostiteljskih rastlinah pa vpliva predvsem na razvoj vrstno značilne oblike rasti in krošnje. Varstveni ukrepi Najpomembnejše je, da si priskrbimo zdrave oljke in zdrave ostale gostiteljske rastline, ki jih želimo posaditi na okrasnem vrtu. Pri izbiri oljke se namesto občutljivih sort odločimo za manj občutljive. Med najbolj občutljive pri nas zastopane sorte, uvrščamo italijanske sorte: 'Pendolino', 'Frantoio' in 'Maurino', nekoliko manj občutljiva je sorta 'Leccino', najmanj občutljiva oz. tolerantna sorta pa je slovenska sorta 'Istrska belica'. Pri sajenju oljk se izogibamo hladnim izpostavljenim legam, saj so poškodbe zaradi pozebe pomemben dejavnik razvoja in širjenja bakterije. Rez opravimo v suhem vremenu, pri čemer priporočamo razkuževanje sadjarskega orodja in strojev. Kjer so okužbe prisotne, najprej rez opravimo na drevesih brez vidnih bolezenskih znamenj, šele nato se lotimo obolelih, s tem namreč zmanjšamo možnost prenosa bakterij. Z okuženih dreves odstranimo vse simptomatične poganjke in jih zažgemo. Od fitofarmacevtskih sredstev imamo na voljo le bakrove pripravke, ki delujejo proti bakterijsko. V oljčnikih priporočamo tudi zatiranje oljčne muhe, saj je pomembna prenašalka bakterije. Iz opisanega tako sledi, da so v zdravem oljčniku najpomembnejši preventivni varstveni ukrepi, v okuženem pa dosledno pregledovanje in odstranjevanje rastlinskih delov z izraženimi bolezenskimi znamenji. Igor Zidarič  

Mon, 26. Jul 2021 at 13:09

84 ogledov

Uničujoče plesni
Od njih se razlikujejo po številnih lastnostih in so v bistvu bolj podobne rjavim algam. Tudi njihovo razmnoževanje je vezano na navzočnost vode, saj njihove gibljive zoospore aktivno plavajo v tankih plasteh vode na površini rastlin ali v tleh. Z glivami jih povezujemo le zaradi podobnega načina prehranjevanja ter rasti v obliki prepletov hif, ki se na nekaterih rastlinah kažejo kot plesnive prevleke, zato so v slovenskem jeziku take fitoftore dobile ime plesen.   Poškodbe na rastlinah Bolezni, ki jih povzroča več kot sto vrst rodu Phytophthora, prizadenejo številne rastlinske vrste, tako zelnate kot lesnate, v različnih razvojnih stadijih, od sejancev do odraslih rastlin. Nekatere imajo širok krog gostiteljev, druge pa lahko okužijo le eno ali dve vrsti rastlin. Večina fitoftor povzroča gnitje korenin, gomoljev in stebel ter odmiranje sadik, nekatere pa se pojavljajo pretežno na nadzemnih delih rastlin, kjer prizadenejo liste, poganjke in plodove, ki se posušijo ali zgnijejo. Tiste vrste fitoftor, ki na nadzemnih delih rastlin oblikujejo velike količine trosov, se v deževnih in vetrovnih razmerah hitro širijo tudi na večje razdalje.   Krompirjeva ali paradižnikova plesen Okužba s Phytophthora infestans, ki povzroča krompirjevo ali paradižnikovo plesen, lahko povzroči propad celotnih nasadov v le nekaj dneh. Zelo znan primer, ki kaže na to, kako velik socialno-ekonomski vpliv ima lahko rastlinski patogen, kakršen je P. infestans, je pojav velike irske lakote med leti 1845–52. Bolezen se je iz Amerike razširila po vsej Evropi s pošiljko okuženega semenskega krompirja, najbolj pa je prizadela Irsko, kjer so pridelovali bolj ali manj eno samo sorto krompirja in se je velik del (kar 90 %) revnega prebivalstva prehranjeval pretežno s krompirjem. Tam je krompirjeva plesen povzročila kar milijon smrtnih žrtev zaradi lakote, dodaten milijon ljudi pa se je izselilo. Sto let kasneje, med drugo svetovno vojno, je bolezen ponovno izstradala 700.000 ljudi. Takrat se je  najhujša lakota pojavila v Nemčiji, ker krompirja niso škropili z bakrovimi pripravki za zatiranje plesni, saj naj bi ves baker porabila vojaška industrija. Prvi primer kaže na to, kako pomembna je neoporečnost sadilnega materialna in kako nevarno je širjenje tujerodnih organizmov ter kako genetska raznolikost pripomore k zmanjševanju škode zaradi rastlinskih bolezni, medtem ko drugi primer poudarja pomen zatiranja in varstva rastlin. Bolezen, kljub ukrepom za preprečevanje širjenja, še vedno povzroča do 10-odstotne izgube pridelka. Gospodarska škoda, ki vključuje stroške varstva ter izgubo pridelka, je v Evropi ocenjena na 900 milijonov evrov letno.   Raziskave na kmetijskem inštitutu Z vsemi temi vidiki upravljanja rastlinskih bolezni, od zgodnjega odkrivanja, raziskovanja življenjskega cikla povzročitelja, pa do zmanjševanja posledic in preprečevanja širjenja, se ukvarjamo na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Tako že vrsto let spremljamo spremembe v populaciji krompirjeve plesni v Sloveniji in prispevamo podatke v evropsko mrežo EuroBlight. Poznavanje značilnosti povzročitelja nam omogoča, da lahko sproti prilagajamo ukrepe za zatiranje bolezni. Kot člani konzorcija Nacionalnega referenčnega laboratorija za glive in oomicete se ukvarjamo tudi z diagnostiko oomicetnih povzročiteljev bolezni tako na kmetijskih kot tudi na gozdnih rastlinah. Fitoftorna sušica vejic tudi na rododendronih Izvajamo posebno preiskavo za fitoftorno sušico vejic, ki jo povzroča Phytophthora ramorum. Bolezen lahko privede do ogromne okoljske in ekonomske škode zaradi propadanja dreves in grmov. V angleškem jeziku se zanjo uporablja opisni izraz »sudden oak death«, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo »nenadna smrt hrastov«, a nabor njenih gostiteljev še zdaleč ni tako ozek. Največ škode je povzročila v Ameriki, kjer so se posušila velike območja ameriških hrastov, razširila pa se je tudi v Evropi. Bojimo se širjenja na naše drevesne vrste, kot so bukev, macesen, navadni kostanj in druge. Okuži lahko tudi borovnico, brogovito in številne lesnate okrasne rastline, med katerimi so najbolj občutljivi rododendroni. Bolezen na dolge razdalje razširja človek pri trgovanju z okrasnimi rastlinami ter s prenosom lesa, lubja in zemlje. V Sloveniji smo fitoftorno sušico vejic večkrat potrdili na okrasnih rastlinah, pridelanih v drugih državah EU, predvsem v vrtnih centrih in ostalih prodajnih mestih ter celo v posameznih parkih, kjer so posadili takšne okužene rastline. Vsaka najdba je bila skrbno obravnavana, okužene rastline so bile ustrezno uničene in sprejeti so bili ukrepi za preprečevanje nadaljnjega širjenja. Reden in temeljit nadzor bolezni, ki ga izvajamo in vodimo na kmetijskem inštitutu, ter dobro sodelovanje z drugimi ustanovami, ki skrbijo za varstvo rastlin v Sloveniji, preprečujeta razširitev te uničujoče »plesni« na naravna rastišča. Mag. Metka Žerjav, dr. Janja Zajc  

Mon, 26. Jul 2021 at 12:55

270 ogledov

Pozabljena rastlinska vrsta pri nas
V to skupino uvrstimo tudi skorš (Sorbus domestica), lesniko (Malus sylvestis), drobnico (Pyrus piraster) in druge, ki jih pozna le malo ljudi. Večina jih za to drevesno vrsto ni nikoli slišala in jim je beseda brek neznana. V Sloveniji smo na brek pozabili. V nekaterih predelih je tako redek, da je ogrožen. Avtohtono je najpogostejši v sredozemskem svetu, a ga najdemo tudi tam, kjer je podnebje dovolj toplo za gojenje vinske trte, denimo na Dolenjskem, Štajerskem, v Prekmurju in Beli krajini. Plodovi se morajo omediti Brek je razširjen po vsej Evropi. Najdemo ga v območju od skrajnih predelov severne Afrike do juga Švedske ter od Združenega kraljestva na zahodu pa vse do Irana na vzhodu. Je listopadno drevo, ki v višino doseže od 15 do 25 metrov. Ima dobro razvito gosto, okroglasto, pogosto do tal segajočo krošnjo z navzgor usmerjenimi vejami. Lubje je gladko in sivkasto. Lušči se v kvadratnih ploščah in tako razvija temnejše rjave plasti. Listi so enostavno krpati, temno zelene barve. Zgoraj so bleščeči, spodaj pogosto dlakavi, včasih goli in svetlejši. Pozno spomladi ali zgodaj poleti zacveti z belo kremastimi cvetovi, ki so združeni v socvetja. Plodovi so kroglasto jajčasti, veliki do 15 milimetrov, veliki, rjavi in posuti z belimi pikami. Zorijo konec septembra in oktobra. Najprej so trdi, ko jih omehča slana in se omedijo, postanejo užitni in po okusu podobni hruškam. Brek dobro uspeva na sončnih legah ter v rodovitnih apnenčastih tleh. Dobro prenaša senco v mladosti, pozneje pa potrebuje za dobro in pravilno rast, predvsem pa za lepo oblikovanje debla velo svetlobe. Če ga želimo vzgojiti v lepo drevo, mu moramo redčiti krošnjo. Zaradi bujnega koreninskega sistema je odporen proti suši. Dobro prenaša nizke zimske temperature, prav tako tudi spomladanske slane. Hrana za gozdne živali Zaradi plodov je brek v gozdu pomemben vir hrane živalim, kot so veverice, miši, polhi ščinkavci in druge ptice. Živali izkoristijo le plod, ne pa tudi semena. Na pomlajevanje breka lahko zaviralno vplivajo prevelike populacije rastlinojedih živali (srnjad, jelenjad), ki se prehranjujejo z listi in poganjki. Plodovi so bogati z vitaminom C. Imajo več zdravilnih vrednosti, saj pomagajo pri bolečinah v trebuhu in zapirajo. V Sloveniji je bil prvi zapis o breku  leta 1879, kjer je avtor navajal, da se brek uporablja kot zdravilo. Plodove so uporabljali pri težavah v trebuhu, od tod tudi ime 'torminale', 'tormina': zvijanje v trebuhu, griža. Ko se plodovi omedijo, so uporabni za predelavo v marmelade, čežane, kompote, sokove, kis ter za cenjeno sadno žganje, ki se prodaja za več kot 700 evrov za liter. Pridelava žganja namreč zahteva veliko ročnega dela (za liter žganja je potrebno 35 kg plodov, ki jih morajo pobrati ročno ter razpecljati).   Zelo uporaben les Brek  v naših gozdovih ni razširjen. Potrebno bi mu bilo nameniti več pozornosti, saj daje poleg hrane živalim in estetske vrednosti gozdu v času cvetenja tudi izredno dragocen les. V preteklosti so les breka uporabljali pri izdelavi lesenih vijakov, merilnih instrumentov in glasbil. Les je težek, trden, trajen, elastičen in ima jasno izraženo črnjavo. Uporabljajo ga v kolarstvu, strugarstvu ter namesto ebenovine (Diospyros crassiflora) in hruškovine za izdelavo klavirskih tipk. Priljubljen je tudi pri čebelarjih. Še danes je nepogrešljiv pri izdelavi škotskih dud, zaradi svoje kakovosti pa dosega visoko ceno tudi pri izdelavi pohištva. Zaradi njegove dekorativne vrednosti ga sadimo v parke. V vrtove in v bližino hiš ga lahko sadimo kot sadno drevo. Pomemben primerek breka z višino do 14 m in obsegom debla 277 centimetrov najdemo v parku ob cerkvi Sv. Martina v vasici Kobilje (Prekmurje). To je največje in najstarejše drevo te vrste v Sloveniji in zato označeno ter varovano kot naravna znamenitost. Paulina Šušek

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

11.11.2018 20:00

Dobra ideja za...

Prijatelji

KMEČKI GLASBranko GaberAlen  Osenjak

NAJBOLJ OBISKANO

Vejtičijeva divja trta