Prazne gredice najpogosteje zasadimo s sadikami za jesenske in tudi že za prezimne posevke. Kljub temu kakšna greda ali njen del ostane prazen, ker nimamo več potreb po novih setvah ali sajenju.

Prazne gredice so zelo izpostavljene vplivom vremena. Močne poletne nevihtne padavine so vse pogostejše in takrat v zelo kratkem času lahko pade več deset litrov dežja na kvadratni meter površine.

Posledica takšnega vremena je odnašanje rodovitnega sloja tal ali erozija tal, ko naliv odnese najboljši del tal, namesto da bi ga zgolj namočil in omogočil vznik semen zelenjave ali rast in razvoj korenin sadik. Podoben negativni vpliv ima veter, ki v suhih tleh odpihne rodoviten sloj tal. Zato poskrbimo za čimprejšnjo ponovno ozelenitev, bodisi z novo vrsto zelenjave bodisi s setvijo rastlin za zeleno gnojenje ali podor.

Poleg izpiranja in sušenja golih tal pride kaj hitro tudi do zaraščanja s pleveli, ki porabljajo dragocena hranila in talno vodo zase, zato je ni na zalogi za nove zelenjavne rastline.

Pleveli so pogosto zelo tekmovalni in hitro rastejo ter poskrbijo za svoje ohranjanje s tem, da oblikujejo semena, jih odvržejo in s tem poskrbijo za še več težav pri pridelavi novih posevkov zelenjave.

Ozelenitev naj bo koristna

Površine, na katerih nekaj časa (14 ali več dni) ne bomo gojili zelenjave, je torej priporočljivo zasejati vsaj z rastlinami za zeleno gnojenje. Takšni posevki varujejo tla, s svojimi koreninami izboljšujejo njihovo strukturo, zeleni deli, ki jih po koncu pridelave zakopljemo v tla, pa so najnaravnejši vir hranil za vse poznejše posevke in tudi za koristne mikro- in makroorganizme (živi svet v tleh). Po spravilu prvih posevkov je še vedno dovolj časa za setev mnogih hitro rastočih rastlin. Te bodo pred zimo naredile dovolj listne mase, ki jo lahko tam, kjer analiza tal kaže na previsoko vsebnost osnovnih hranil (ekstremne založenosti tal s P in K), pokosimo in odstranimo z gredic. Drobno narezano jo odložimo na kompostni kup, potem pa jo predelano v kompost uporabimo za najbolj požrešne vrste zelenjave (buče, kumare, paradižnik, paprika, zelje in druge).

Če smo rastline za ozelenitev sejali na gredice s slabšo zalogo hranil, rastline pokosimo, drobno razrežemo in zadelamo v tla. Temu pravimo zeleno gnojenje z rastlinami za zeleni podor.

Preperevajoče v tleh bodo s pomočjo talnih mikroorganizmov oblikovale nove količine hranil za vse nadaljnje posevke zelenjave. Gmota zelene mase, ki jo plitvo zadelamo v tla, predstavlja tudi pomemben vir organske snovi oziroma humusa v tleh. 

Priporočamo, da vsaj vsako drugo ali tretje leto na isti površini sejemo rastline za zeleni podor. Na takšen način boste gnojenje z drugimi organskimi gnojili lahko v povprečju zmanjšali za polovico.

Le tistim bolj lačnim zelenjadnicam, kot so plodovke in kapusnice, ki potrebujejo več hranil, bomo seveda dodajali primerno večje količine organskih in mineralnih gnojil.

Upoštevajmo kolobar

Pravila dobrega kolobarja so povezana s kombinacijami med vrstenjem zelenjadnic in vključevanjem rastlin za ozelenitev ali zeleni podor oziroma zeleno gnojenje ter med dodajanjem drugih gnojil, bodisi organskega ali mineralnega izvora, glede na zahteve rastlin. Z zelenim gnojenjem nikakor ne moremo pretiravati. Četudi bi hoteli določeno površino vsako leto zasejati z rastlinami za zeleni podor, to vedno ni mogoče. Nekatere vrste zelenjave rastejo in dajejo pridelek zelo pozno jeseni, pogosto je zeleno gnojenje nemogoče tudi zaradi kolobarja. Veliko vrst zelenjave namreč prihaja iz družine križnic, kot so: zelje, ohrovt, cvetača, brokoli, redkvica, kolerabica, repa, koleraba. Če bi vključevali rastline za ozelenitev iz iste družine v kolobar, bi ga s tem zelo poslabšali, kolobar bi postal preozek, saj bi se v vrstnem redu pogosto zgodilo, da bi križnici sledila nova križnica. Težave zaradi mnogih škodljivih organizmov rastlinam iz družine križnic bi bile velike in zelo težko obvladljive.

Za zelenjavni vrt niso primerni posevki za ozelenitev, kot so oljna redkev, oljna ogrščica ali oljna repica. Sicer jih je mogoče sejati še pozno jeseni, vse so prezimno trdne in pred pomladjo ob prvi otoplitvi ponovno začenjajo s svojo rastjo, a kot križnice so v pretesnem sorodu s številnimi gojenimi zelenjadnicami, zato jih je zelo težko uvrstiti v kolobar.

Primerne rastline za ozelenitev

Za zeleno gnojenje so primerne različne rastline, ki jih izbiramo glede na čas setve. Zaželeno je, da rastejo hitro in dajo velike količine listne mase naenkrat.

Namesto manj zaželenih križnic je bolje, če sejemo facelijo (Phacelia tanacetifolia), ajdo (Fagopyrum esculentum) ali abesinsko gizotijo – mungo (Guizotia abyssinica), ki med zelenjadnicami nimajo sorodnih rastlin. Hitro rastoča in primerna so tudi prezimna žita (ječmen in pšenica), lucerna in druge detelje ali zelenjavne kulture, ki jih na vrtu sicer sejemo za uživanje. To so lahko povprek posejana špinača, blitva, rdeča pesa, prezimne listnate solatnice (solata, berivka, radiči), ki jih lahko celo režemo za uživanje, sicer pa jih spomladi zadelamo v vrtna tla.

Na vrtovih so od vseh naštetih najmanj primerne različne detelje. Te so kot metuljnice, ki s pomočjo nitrifikacijskih bakterij na svojih koreninah iz zraka vežejo dušik, za zeleni podor dobrodošle, a primernejše, če jih na površini gojimo dalj časa, vsaj dve ali celo tri leta. V nekaj mesecih namreč ne naredijo dovolj listne mase, pa še njihovo seme je precej drago.

Koristnost rastlin za zeleno gnojenje je tudi v tem, da med rastjo vežejo hranila, ki so v zgornjem sloju tal, v svoje rastlinske dele. Ko te pozneje plitvo zakopljemo, ta hranila tako ohranjamo bliže koreninam zelenjave, ki bodo sledila na tej površini. Poleg tega vmesni posevki v času, ko razmere za vrtnine niso primerne, s pomočjo korenin rahljajo tla in vplivajo na njihovo strukturo.

Tudi vlakninaste prekrivke

Za ozelenitev vrtnih gred torej izbiramo med neprezimnimi rastlinami, ki jih sejemo od sredine poletja in v zgodnji jeseni. Pozno sejani posevki facelije in ajde najbrž ne bodo zacveteli, bodo pa pred zimo naredili dovolj zelene mase, za katero niti ni nujno, da jo vkopljemo, preden tla pomrznejo.

Masa rastlin bo pod snegom polegla in naredila slami podobno zastirko, ki bo vrtna tla ščitila pred zgodnjespomladanskimi nalivi, tla pa bodo ostala rahla.

V vrtovih lahko za prekrivanje tal uporabljamo tudi belo vlakninasto prekrivko (kopreno), vendar je zaradi prepustnosti za svetlobo bolje, če uporabimo prekrivko temnih barv (črna, rjava), da pod njo ne bi rasli pleveli in druge zeli.

Uporaba bele vlakninaste oziroma koprenaste prekrivke je pogosta po plitvi setvi rastlin za ozelenitev, saj z njo, še posebej ob bolj suhem in vročem poletju pomagamo k hitrejšemu vzniku semen za ozelenjevanje vrtnih gred. Hitro vznikle rastline za ozelenitev bodo dale pozitivne učinke, saj bomo na najbolj naraven način zmanjšali negativne vplive padavin, vetra, preprečevali konkurenco plevelov in izboljševali kakovost tal tako po strukturi kot po vsebnosti hranil za naslednje zelenjavne kulture. 

Igor Škerbot