Ponekod je snežna odeja pokrila rastline, spet drugje pogumno lovijo sončne žarke. Jagodičaste rastline so trenutno v fazi mirovanja. Nabirajo potrebne ure negativnih temperatur za novo rast in čakajo, da se tla primerno ogrejejo ter znova pričnejo z rastjo. Edino jagode nikoli zares ne mirujejo. Vsoto potrebnih negativnih temperatur določene sorte nabirajo že pri 5 °C. To pomeni, da lahko kaj kmalu naberejo zadostno število ur in poženejo takoj, ko je dovolj toplo. Če jih posadimo v rastlinjak, bomo domače jagode lahko v milih zimah, če jih bomo še prekrivali ali kako drugače ogrevali, nabirali že v prvi polovici aprila. 

Pazljivo pri spomladanskem čiščenju jagodnjakov

Jagodnjaki so v teh zimskih mesecih videti precej klavrno. Lanskoletni listi so rjavi in suhi, a nikar jih ne odstranjujte prehitro. S tem, ko boste jagodam odstranili stare propadle liste, jim boste dali znak, da lahko ponovno pričnejo z rastjo. In če to storimo prehitro, bomo povečali možnost, da mladi listi ali celo cele rastline pozebejo. Če so rastline pokrite s snežno odejo, jim vse do –35 °C ne bo hudega. V zimi brez snega pa nadzemni del hitreje pozebe, že pri temperaturah pod –10 °C. Do poškodb korenin pride, če temperatura tal pade pod –8 °C. Če pogledamo jagodnjak bliže, lahko že v zimskem času v sredini opazimo cvetne brste. Sedaj še niso občutljivi za nizke temperature, ko pa rastline spomladi pričnejo z rastjo, jih mraz poškoduje relativno hitro. Še zaprt popek oziroma cvetni brst spomladi preživi do temperature –5 °C, če pa ni pokrit s snežno odejo, pa samo –2°C. Odprt jagodni cvet je še bistveno bolj občutljiv, pozebe že pri –0,5 °C. Plod, torej še zelena drobna jagoda, pozebe pri –2 °C. 

Zmrznjen cvet jagode

Jagodičje potrebuje veliko sonca za uspešno letino, a prihajajo večinoma z gorskih, hladnih predelov sveta. To pomeni, da je prilagojeno zimskim temperaturam. Večina jagodičastih sadnih rastlin v fazi mirovanja prenese tudi do –40 °C. Temperaturno najbolj občutljive so le nekatere sorte robid, ki jih poškodujejo temperature pod –10 °C. Nevarne so spomladanske temperature pod nič stopinj, rastline pa so že v fazi cvetenja. V tej razvojni fazi so rastline namreč najobčutljivejše in cvetovi pozebejo, ko temperature padejo pod ledišče. Cvetovi jagode so ogroženi takoj, ko temperatura pade pod ledišče, cvetovi kosmulj in ostalih ribezov pa preživijo celo do –9 °C. Cvetovi ameriških borovnic, malin in robid so občutljivi pri temperaturah pod –1 °C. 

K sreči je jagodičje med vsemi sadnimi vrstami najnižje rasti in lahko rastline dobro zaščitimo. Jagode lahko pokrijemo s slamo ali listjem, malo višje grmovnice pa prekrijemo s polipropilensko prekrivko oziroma jih posadimo v rastlinjak. 

Gneča pod zemljo

A pozeba in nizke temperature niso edina težava, ki jo lahko prinesejo zimski meseci. V tem času namreč veliko škode v nasadih jagodičja in tudi drugje v vrtu povzročajo voluharji. Med letom je dovolj, da se sprehodite čez vrt in vidite ovenele rastline. V zimskem času rastline ne ovenijo in jih moramo zato dobro pregledati, da vidimo, če še imajo korenine. Bistveno pri borbi proti voluharju je to, da ga v nasadu čim prej opazimo in ukrepamo. Na trgu je mnogo različnih pasti, ki fizično odpravijo voluharja, a priporočam, da nove trajne rastline vseeno raje preventivno posadite v mrežo proti voluharju.  Možna je tudi uporaba kemičnih vab, pri katerih pa moramo biti pri uporabi zelo previdni. Tako imenovani rodenticidi so precej nevarni za uporabo. Paziti moramo predvsem na to, da jih neposredno ali posredno s poginulim voluharjem ne zaužijejo domače živali ali drugi koristni organizmi.  Zanje so namreč prav tako nevarne. A voluharji ne povzročajo škode samo na rastlinah. Če imate v nasadu cevi za namakanje, jih voluharji pogosto poškodujejo. Pri zatiranju voluharjev moramo paziti, da jih ne zamešamo s krti. Voluharji imajo kožuh v rjavkastih odtenkih, po trebuhu je njihov kožuh svetlejši. Na kratki glavi imajo dva majhna prikrita ušeska. Največkrat ga najdemo v težjih vlažnih poteh, v peščenih tleh ni pogosto prisoten. Poleg videza ga od krta loči tudi to, da lahko svoje rove izkoplje celo več kot 1 m globoko in so več kot 100 m dolgi, medtem ko krt skoplje rov plitveje. Voluharica letno koti 3 do 6 krat po 4 do 6 mladičev. To pomeni, da lahko pod našim vrtom kaj kmalu pride do gneče in posledično velikega izpada rastlin. Zanimivo je, da takoj, ko se samec in samica sparita, postaneta sovražnika.

Voluhar je pojedel korenine jagod.

Zaščitena snežna voluharica

V Sloveniji pa živi tudi zaščitena evropska snežna voluharica. Najdemo jo predvsem v alpskem svetu kjer živi v apnenčastih skalnatih razpokah. Ima najdaljše brke med vsemi voluharicami, njen kožuh pa je rjavo siv rahlo srebrnkast. 

V naravi je prostora dovolj za vse, za rastline in živali ter ljudi, ki smo se jim pridružili zadnji. Zato poskrbimo, da bo okolje v katerem bivamo primerno za bivanje nas vseh. Tudi voluharji imajo svoje naravne sovražnike in plenilce, ki dopolnjujejo njihov življenjski krog. V okolici našega vrta, sadovnjaka pripravimo prostor bogat z rastlinjem in odpadnimi vejami, tja se bodo plenilci lahko skrili in naredili bivališče. Med sesalci je pri lovu na voluharja najbolj učinkovita velika podlasica, ki ga pričaka kar v njegovem rovu. Med pticami so med lovci na majhne poljske glodalce izredno učinkovite kanje in sove. Zato na vrt postavimo preprosto prežo, nekaj metrov visok drog z prečko na vrhu. Od tam bodo ptice imele dober razgled  na naše površine in plenile morebitne nepovabljene goste. Voluharja v njegovem rovu lahko neprijetno presenetijo tudi kače, predvsem navadni gož. Poleg divjih živali nam je v veliko pomoč pri ohranjanju naravnega ravnotežja tudi domača mačka, ki voluharja pričaka pred rovom. Tako kot lisica pa ga bo iz tal kar izkopal pes, ki pa bo pri tem na morda ne hote povzročil tudi  nekaj škode. 

Besedilo in fotografije: Nika Cvelbar Weber