Plumerija ni tako znana cvetoča rastlina, saj je značilna za tropski in subtropski svet. Pri nas jo lahko gojimo kot lončnico. V ugodnih pogojih lahko zraste v zrlo dekorativno majhno drevesca. V svojem naravnem okolju pa je plumerija čudovita cvetoča grmovnica.

Rastlina z voščenimi cvetovi v različnih odtenkih raste v Afriki, na Kanarskih otokih, doma je na otokih Indijskega oceana, razširjena pa po vseh tropskih in subtropskih deželah. Nemci ji pravijo pagodasto drevo, na Daljnem vzhodu pa božje drevesce, najbrž zaradi tega, ker je tam zvesta spremljevalka templjev in pokopališč. Ni pa prav nič pagodaste rasti. Cveti že zelo mlada in to bogato. V Južni in Srednji Ameriki jo imajo za najlepšo tropsko cvetnico. Tudi vonj cvetja je enkraten – spominja na voščenko (Hoya carnosa). Ne smemo se čuditi, da je dišavnica in zdravilna rastlina hkrati. Nekoliko voščen cvet dolgo ostane lep, tudi če je na tleh, v laseh ali v naravni cvetoči ogrlici okoli vratu.

V sorodu z oleandrom

Plumerija je v isti družini kakor tako različne rastline, kot so zimzelen, oleander in puščavska zvezda. To je družina pasjestrupovk (Apocynaceae). Listje je bolj sočno, deblo in veje so mesnato odebeljene in krhke. Za močnejše vetrove je občutljiva. Cvetje v vršnih kobulih (kakor pri oleandru) ni pladnjasto, ker so cvetni listi vselej ali svedrasto zaviti (Plumeria rubra Carmine Flush) ali nazaj zavihani (Plumeria alba). Cvetovi so rdeči, rožnati, beli, rumeni, navadno ne povsem enobarvni, ampak vedno nekoliko prelivajočih se barv. Razkošno zacveti, ko v tropih nastopi deževno obdobje, pocvita pa vse leto. Listje je lahko dolgo do 30 cm, izrazito pecljato, seme pa dozori v približno 25 cm dolgih in kožastih strokih (kakor pri oleandru).

Mednarodna javnost to rastlino pozna pod imenom frnagipani. Prav zanimivo je, kako je do tega prišlo, saj ime samo, če ne poznamo ozadja, ne pomeni ničesar. V 12. stoletju naj bi Italijan Frangipani izdeloval priljubljeni parfum, ki ima podoben vonj kakor cvetje plumerije. Do tega spoznanja so se drugi Evropejci dokopali šele pet stoletij pozneje, ko je francoski frančiškam in botanik Charles Plumier rastlino odkril in opisal. Ker so parfum frangipani takrat še izdelovali, je vonjava plumerije dobila to ljudsko ime, rastlinoslovec Linne pa jo je v spomin in čast odkritelju prekrstil v plumerijo.

Gojenje ni proprosto

Gojenje plumerije v naših podnebnih razmerah ni preprosto. Dobro se počuti na polnem soncu, poleti je seveda lahko na prostem, pri enakomerni temperaturi 20 do 26 stopinj Celzija, ki tudi pozimi ne pade pod 12 stopinj Celzija. Glede zemlje ni posebno občutljiva, zalivamo jo vselej strogo po potrebi – poleti, ko intenzivno raste, izdatno, pozimi pa raje pustimo malce bolj suho. Pri nas redko sploh zacveti, sicer pa zacveti jeseni ali spomladi, ko sta dan in noč približno enako dolga. Tako ima namreč vgrajeno v svoj bioritem, ker raste v bližini ekvatorja. Semenjaki zacvetijo pozneje kakor rastline, vzgojene iz potaknjencev. Rastlina je seveda zanimiva tudi brez cvetja. Dokler je mlada, zelo spominja na velelistne mlečke (Euphorbia). Če nam uspe rastlino ohraniti pri življenju dalj časa, se očitno dobro počuti in lahko pričakujemo, da nas bo razveselila s cvetenjem. Pri tem ji lahko pomagamo tako, da jo spomladi pognojimo s kalijevimi in fosforjevimi gnojili za cvet. Plumerijo vsako drugo pomlad presadimo v zemljo za presajanje lončnic, ki je na voljo v vrtnarskih trgovinah. Nikar ne pozabite na ustrezno drenažo.

Razmislek glede tropskih rastlin

Tropske rastline se pogosto znajdejo med našimi sobnimi rastlinami, saj so lepe, eksotične, predvsem pa pri nas ne preživijo zime na prostem. Zelnate rastline niso tako problematične, lesnate, med katere spada tudi plumerija, pa navadno žalostno pripadejo, ko pride jesenski mraz in ugotovimo, da zanje nimamo ustreznega mesta za prezimovanje. Poleg tega v posodi na robu preživetja rastlina ni niti malo takšna, kot je v svojem okolju, kjer se kaže v vsej svoji veličini in lepoti. Zato velja premisliti, ali rastlino mučimo, silimo in omejujemo ali pa se raje odločimo za preverjene in prilagojene rastline. Bolje se bomo počutili mi, ker bomo imeli res lep zeleni okras, seveda pa tudi rastlina sama.

Besedilo in fotografije: Marjetka Hrovatin