Lilija namreč rečemo tudi rastlinam, ki ne spadajo v rod Lilium, to so na primer enodnevne lilije ali maslenice, afriške lilije, baklaste lilije in stepske lilije, zato ima lilija v naših očeh različne oblike.

Stepske lilije nimajo nič skupnega z lilijami iz rodu Lilium. Po videzu so povsem drugačne. Pripadajo rodu Eremurus. Ta združuje nekoliko več kot 40 vrst, ki naseljujejo suhe gorate predele osrednje in zahodne Azije, zato jim zelo ustrezajo hladne zime in vroča suha poletja od dobro odcednih tleh. So trajne čebulnice, ki cvetijo od druge polovice maja do konca junija. Na vrtovih najdemo nekaj manj kot deset vrst stepskih lilij, ki jih lahko občudujemo kot samostojno posajene ali še bolje med drugimi trajnicami, nad katere dvigujejo svoja dolga pokončna socvetja. Cvetovi so navadno obarvani v rumenkastih odtenkih, vendar najdemo tudi predstavnike z belimi cvetovi ali cvetovi v bakreno rožnati. Podobno razgibana je tudi velikost rastlin, saj boste lahko izbirali med nižjimi, približno meter visokimi rastlinami, ali pa do dva metra visokimi giganti, kolikor zrasteta belo cvetoči vrsti. Na vrtu jim namenite sončno rastišče z dobro odcednimi tlemi. Sadite jih jeseni. Ob sajenju izkopljite veliko, a plitvo sadilno jamo, saj imajo stepske lilije zelo zanimive zvezdasto razporejene gomolje, ki spominjajo na morske zvezde ali hobotnice in se razraščajo vodoravno. Poskrbite za dobro drenažo. Koreninska krona naj bo tik pod površino tal, brst, ki je na zgornji strani gomolja, lahko gleda celo malo ven iz zemlje. Spomladi kar hitro oživi, pokažejo se prvi zametki listov, ki se hitro razvijejo, nato se sredi listne rožice pokaže socvetje kot nekakšen storžek, ki se mu pecelj hitro podaljša v cvetno steblo.