Nižjim jesenskim in zimskim temperaturam in padavinam ter krajšemu dnevu se prilagajamo tudi s pridelavo vrtnin, saj v pridelavo običajno že proti koncu poletja pričnemo vključevati vrtnine, ki jim ti pogoji ne morejo tako hitro do živega.
V vrtovih nas jeseni razveseljuje še nadzemna koleraba ali kavla, črna redkev, kasneje sejan nizek fižol, različne solate, novozelandska špinača in podobno. Setve in sajenje radiča, endivije, motovilca, zimskega portulaka, listnega in brstičnega ohrovta, ki bodo v zimskem času obogatili naše jedilnike, so že za nami, v teku pa je tudi sajenje česna, ki nas bo s svojim pridelkom razveselil sredi prihodnje pridelovalne sezone.

Odstranjujemo okužene liste in dele rastlin
V poznem poletju lahko na radiču in motovilcu pogosto na listih opazimo belkasto sivo prevleko. Za plesnivo prevleko na listih radiča je kriva radičeva pepelovka (Erysiphe cichoracearum), ki občasno prizadene tudi endivijo, na motovilcu pa pepelovka motovilca (Erysiphe communis, Erysiphe polyphaga). Na začetku glive prizadenejo predvsem liste na obodu rastline, ob močnejši okuži so prizadeti tudi listi v notranjosti rozete. Okuženi listi se zgubajo in rumenijo, v hujših primerih tudi posušijo. Pomembno je, da vemo, da se gliva (v obliki micelija ali kleistotecijev) ohranja v rastlinskih ostankih in da glivi zelo ustreza razpršena svetloba. Za omejevanje pepelovk je zelo pomembno, da v pridelavi upoštevamo širok in pester kolobar ter po spravilu pridelka odstranjujemo okužene liste in dele rastlin. Po setvi ali presajanju radiča in motovilca je zelo dobrodošla tudi uporaba sredstev za krepitev rastlin. Če ti dve vrtnini pridelujete v večjem obsegu in opazite prva bolezenska znamenj, uporabite v ta namen registrirana fitofarmacevtska sredstva (med njimi so tudi takšna, ki so dovoljena v ekološki pridelavi).
Ko pozno jeseni pospravljamo radič z vrtov v zavarovane prostore, je velika verjetnost, da bo skupaj z zelenjavo tja pot našel tudi veliki voluhar (Arvicola terrestris) ali pa skupaj s koreninsko grudo v zavarovan prostor preselimo še kakšnega polža. Zato bodite tudi pozimi in na začetku pomladi pozorni na omenjene vsiljivce.

Težave iz sezone v sezono
Na kapusnicah, ki jih pridelujemo v tem času (listni in brstični ohrovt) pogosto zimsko zatočišče najde kapusov ščitkar (Aleyrodes proletella). V poznem poletju in jeseni namreč zadnja leta množično naseli gojene kapusnice in njim sorodne plevele. Naseljene rastline prizadene s sesanjem sokov in obilico izločene medene rose, ki skupaj z voščenimi izločki odraslih ščitkarjev onesnaži rastline. Prezimijo oplojene samice na prostem, pogosto prav na zimskih kapusnicah, oljni ogrščici v bližini naši vrtov in podobno. Za pridelavo kapusnic v prihodnji pridelovalni sezoni je zelo pomembno, da pred pričetkom nove pridelovalne sezone odstranimo in uničimo ostanke napadenih rastlin, saj se z rastlin, ki so mu pozimi služile kot zatočišče, spomladi ščitkar preprosto preseli na novo posajene rastline in težave s tem škodljivcem se tako nadaljujejo tudi v naslednji pridelovalni sezoni. Za zmanjševanje težav s tem škodljivcem je smiselna uporaba sredstev za krepitev rastlin ali pa v primeru zgodnejšega napada uporaba katerega od v ta namen registriranih insekticidov.

Drugi rod porove zavrtalke
Ljubitelji pora v jesenskem času ne pozabite na škodljivca, ki pogosto velike težave v pridelavi čebulnic povzroča v aprilu in maju. V avgustu in septembru je pogosto na delu drugi rod porove zavrtalke (Napomyza gymnostoma). Zelo dobro si zapomnite, kje ste letos pridelovali čebulnice in nove posevke preselite na druge, bolj oddaljene gredice. Če pora pred zimo ne boste pospravili in ostankov rastlin z zabubljenimi zavrtalkami odstranili z vrtov (rastlinska higiena), boste bodoče posevke čebulnic še dodatno izpostavljali temu škodljivcu.

Bela gniloba čebulnic
Mnogi ste v mislih že v novi pridelovalni sezoni česna. Pred zasnovo novih posevkov dobro razmislite o mestu pridelave. Vsekakor zamenjajte gredico in česna ne posadite na gredico, na kateri ste letos pridelovali čebulnice (čebulo, šalotko, por ali česen). To je še posebej pomembno, če ste že pri pridelavi česna, čebule ali šalotke že imeli težave z gnitjem čebulic in propadanjem rastlin zaradi okužb z belo gnilobo čebulnic (Sclerotium cepivorum). Gliva izrazite težave povzroča v hladnih letih in na hladnejših, vlažnih rastiščih ter kislih tleh. Na pomen upoštevanja širokega kolobarja, nas opozarja dejstvo, da se sklerociji povzročiteljice bele gnilobe v zemlji ohranijo tudi do 15 let. Zato pri zasnovi kolobarja upoštevajmo, da novega posevka česna ne zasnujemo na gredici, na kateri smo v zadnji sezoni ali sezonah pridelovali čebulnice (presledek med pridelovanjem posameznih čebulnic na istem mestu bi moral biti petleten, najkrajši presledek trileten) in če imamo možnost izbire, česnu ne namenimo vlažnih in hladnih gredic. Posebej na težjih tleh priporočamo celo sajenje na dvignjene gredice, kjer laže zagotovimo dobro odcednost tal.
Ker se gliva povzročiteljica bele gnilobe čebulnic lahko prenaša tudi s semenom, skrbno izberimo in preglejmo semenski material ter izločimo vse na oko nezdrave stroke, saj se bomo tako izognili težavam v tej in prihodnjih pridelovalnih sezonah. Ker so k okužbam bolj nagnjene rastline, ki so v stresu, bodisi zaradi suše ali nizkih temperatur, je smiselno v posevkih česna v pridelovalni sezoni uporabljati tudi sredstva za krepitev rastlin. Vsekakor pa pred sajenjem česna v domači vrt ni odveč tudi predhodno namakanje strokov v raztopino pripravljeno iz različnih pripravkov, ki vsebujejo izvlečke morskih alg (vplivajo na hitrejše in močnejše ukoreninjanje česna) ali v žajbljev ali kamilični čaj. Semenski material po namakanju čim prej posadimo ali takoj posušimo.

Besedilo in fotografije: Iris Škerbot