Navadna potonika (Paeonia officinalis), ki raste v naravi in se sama razmnožuje s semenom, je zavarovana rastlinska vrsta, zato je ne smemo izkopavati. Tudi če bi jo, nam skoraj zagotovo ne bi preživela, ker so njene korenike močno razraščene globoko med kamenjem, poleg tega je za potonike značilno, da ne marajo presajanja.
Potonike spadajo v družino potonikovk (Paeoniaceae). V osnovi jih ločimo na zelnate in olesenele. Pri zelnatih nadzemni del vsako jesen odmre, medtem ko pri lesnatih oleseni in iz njega naslednje leto poženejo novi listi in cvetovi.

Zelnate potonike
Čez zimo se pri zelnatih vrstah v zemlji močno razraščene korenine in korenike, ki segajo tudi do tri četrt metra v globino. Zato jim suša zlepa ne pride do živega. Rastline so izjemno dolgožive, in ker tudi sicer niso zahtevne, lahko ostanejo na istem rastišču desetletja in desetletja. Če rastejo v bolj skromni prsti, so hvaležne za občasno gnojenje s kompostom. Zalivanja skoraj ne potrebujejo. Zgodaj spomladi najprej odženejo listi, potem zacvetijo. Čez poletje počivajo in marsikdaj začne njihovo listje že zgodaj jeseni rumeneti in odmirati. Takrat je idealen čas za presajanje in delitev, da se bodo v topli jeseni že začele spet vraščati. Presajanje in delitev pa je zaradi globokih korenin težavno delo. Poleg tega v domačih razmerah mimogrede naredimo napako, da na novo posadimo potonike pregloboko in nam potem leta in leta ne zacvetijo.

Zelnata potonika

Lesnate potonike
Med lesnate potonike prištevamo vse tiste, ki imajo nadzemne dele olesenele in torej sodijo med grmovnice. Režemo jih samo toliko, kolikor je potrebno, da grm očistimo in morda skrajšamo poganjke, ki so za naš okus predolgi. Pri potonikah veljajo osnovna pravila: izrezujemo mrtev les, vidno bolne, zalomljene ali oguljene poganjke ter tudi povsem tanke, zakrnele poganjke in tiste, ki se med seboj prepletajo, ter poganjke, ki očitno rušijo zgradbo grma, predvsem takšne, ki rastejo navznoter.

Lesnata potonika

Ne sadimo pregloboko
Potonike uspevajo na sončni in tudi deloma senčni legi. Zemlja mora biti dovolj globoka in humozna, tako bodo prenesle tudi občasno sušo. Raje kot spomladi jih sadimo v drugi polovici avgusta in septembra. Izkopljemo dovolj globoko jamo, dno jame prerahljamo in prst izboljšamo s kompostom. Priporočljivo je dodati tudi apnenčev pesek, saj v naravi rastlina raste v kamnitih kraških tleh. Previdni bodite pri globini sajenja. Brsti morajo biti komaj prekriti z zemljo, le kakšne tri do štiri centimetre. Če sadimo pregloboko, potonika nekaj let ne bo zacvetela. Ker se plitvo razraščajo in so njihove korenine tik pod površjem zemlje, okoli stebel ne okopavamo. Dokler so rastline še majhne, plevel samo populimo. Ko se rastline razrastejo, pletje ni več potrebno, saj potonike s svojo rastjo preprečijo klitje plevela. Zelnatim vrstam jeseni stebla porežemo do tal. Če je rastlina že prevelika, lahko zemljo odkopljemo le na enem delu in s pomočjo lopate previdno odkrhnemo del rastline. Ker so cvetovi potonike zelo veliki, poskrbimo za oporo.