Ker se podnebje zelo hitro spreminja, tudi zime niso več tako izrazite. Pogosto so brez snega in celo dežja, pretople, brez daljših obdobij zmrzali, prej suhe kot vlažne. V prispevku bomo razložili, kako v takšnih razmerah najbolje zaščitimo vrtna tla pred negativnimi vremenskimi vplivi in jim hkrati pomagamo počivati.

Nekaj nevarnosti za tla

Tla pozimi vse redkeje zmrznejo oziroma zmrznejo le za krajši čas. V takšnih razmerah so zelo izpostavljena zapleveljanju, eroziji vode in vetra, prekomernemu zbijanju in izgubljanju optimalne strukture. Najbolje je, če zapade sneg, saj je snežna odeja signal za počitek. Slabo pa je, če ostanejo tla čez zimo zapleveljena. Prezimno trdni pleveli spomladi zelo konkurirajo zgodnjim spomladanskim zelenjadnicam. Jemljejo jim vodo in hranilne snovi iz zemlje. Mnogi jeseni po spravilu zadnjih zelenjadnic tla prekopljejo in pri tem zadelajo organska gnojila. Naredijo tako imenovano zimsko brazdo ali zimsko, golo praho, ki pa ni tako koristno, kot so menili še nedolgo nazaj. Gole in suhe zime spremljajo zimski vetrovi, ki odnašajo najbolj fine talne delce in povzročajo vetrno erozije, ne le na Primorskem, kjer poznamo burjo, ampak tudi v preostalih, kontinentalnih delih naše države. Če je gola brazda pozimi prekomerno namočena zaradi obilice padavin, denimo dežja, tudi snega, se zgodi vodna erozija. Zgodi se površinsko in globinsko erodiranje (odnašanje) talnih delcev in predvsem prehajanje hranil iz zgornjih slojev tal v podtalje, kjer jih kasneje mnoge vrste zelenjave s svojimi koreninami niso več sposobne dobiti in porabiti za rast in razvoj.

Abesinska gizotija  

Ozelenimo tla v času zimskega premora

Jeseni torej ne puščamo golih tal, ampak jih po jesenskem praznjenju gredic čim prej ponovno zapolnimo. Imamo več možnosti ozelenitve tal. Prva je prezimna pridelava zimskih vrst zelenjave, naslednja možnost je setev prezimnih dosevkov za zelen pokrov ali za namen zelenega gnojenja. Lahko posejemo neprezimne rastline za zeleno gnojenje, v skrajnem primeru pustimo zimsko praho in brazde, na katere srednje gosto posejemo npr. žita ali pa jih celo prekrijemo z naravnimi zastirnimi materiali, denimo s slamo, plevami pire ali z zdrobljenim miskantom.

Ozelenitev naj bo v korist

Površine, na katerih nekaj časa ne bomo gojili zelenjadnic do naslednje vrtnarske sezone, je zato že poleti ali takoj po izpraznitvi tal priporočljivo zasejati vsaj z rastlinami za zeleni pokrov ali zadelavo v tla. Takšni posevki zelo dobro varujejo tla s koreninami, ko pomagajo pri izboljševanju talne strukture, zelene dele rastlin pa po koncu pridelave zdrobili in zakopljemo oziroma pomešamo s plitvim zgornjim slojem vrtnih tal. To bo najnaravnejše hranilo za vse poznejše posevke, organska snov in hranilo za mikroorganizme v tleh. Če te rastline posejemo že poleti in zgodaj jeseni, bodo rastline razvile še veliko zelene listne mase. Če so naša tla pregnojena, zelene mase ne zadelamo v tla, ampak jo damo na kompost, da snov preperi in se spremeni v kompost.

Upoštevajmo kolobar

Pri kolobarju kombiniramo rastline, ki potrebujejo več hranil, s tistimi, ki jih potrebujejo manj. V kolobar vključimo tudi rastline za zeleno gnojenje. Z zelenim gnojenjem ne moremo pretiravati.0 Tudi če bi hoteli določeno površino vsako leto zasejati z rastlinami za zeleni podor, to ni vedno mogoče. Kakšne vrste zelenjave rastejo in dajejo pridelek preveč dolgo v jesenski čas, da bi s setvijo izbrane kulture za zeleni podor pred zimo bilo mogoče ustvariti dovolj zelene odeje. Pogosto je to nemogoče tudi zaradi kolobarja. Ker veliko vrst zelenjave prihaja iz družine križnic, kot so zelje, ohrovt, cvetača, brokoli, redkvica, kolerabica, repa, koleraba, je vključevanje rastline za ozelenitev iz te iste družine v kolobar precej tvegano in nezaželeno. Vključitev križnic v posevke za zeleni pokrov ali zeleno gnojenje bi kolobar naredilo preozek, saj bi se v vrstnem redu predelovanih rastlin zelenjave prepogosto dogodilo, da bi križnici sledila nova križnica. Problemi s pojavom in prenosom škodljivih organizmov iz posevkov za zeleni pokrov ali zeleno gnojenje na gojeno zelenjavo bi lahko bili prepogosti, zato se jim moramo izogniti. Zato za vrt niso primerni posevki za ozelenitev, kot so oljna redkev, oljna ogrščica ali oljna repica. Sicer jih je mogoče sejati še pozno jeseni, vse so prezimno trdne in pred pomladjo ob prvi otoplitvi ponovno začenjajo s svojo rastjo, a ker so križnice, so v pretesnem sorodu z gojenimi križnicami, zato jih je zelo težko uvrstiti v kolobar.

Podobno velja tudi za sicer zaželene rastline v zelenih posevkih, ki spadajo v družino metuljnic, na primer detelje. Gojene metuljnice so znane in priljubljene stročnic, in sicer grah, fižol in druge. Stročnice so srednje do manj zahtevne za hranila (vsaj za dušik), ki pa jih detelje zelo dobro in v večjih količinah zmorejo vezati iz zraka v tla s pomočjo simbiontskih bakterij. Zato je pomembno, da posevkom za zeleni pokrov, v katerih so tudi detelje, sledijo druge vrste zelenjave (npr. kapusnice) in ne sorodnice iz skupine stročnic.

Aleksandrijska detelja  

Primerne rastline za ozelenitev

Med neprezimne vrste za zeleni pokrov sodijo ajda (Fagopyrum esculentum), facelija (Phacelia tanacetifolia) ali abesinska gizotija (Guizotia abyssinica). Vse tri niso sposobne prezimitve in bodo pozimi propadle in tla varovale oziroma zastirale s svojimi posušenimi bilkami. Če je teh na površini tal vsaj 30 %, potem izpolnjujemo enega od pogojev za t. i. ohranitveno kmetovanje in obdelavo tal.

Rastline za zeleni pokrov naj rastejo hitro in dajo večje količine zelene (listne) mase naenkrat. Dobro je, da sejemo različne mešanice več rastlinskih vrst, ki jih lahko najdemo tudi že na slovenskem tržišču. V takšnih posevkih so v mešanicah uravnotežene rastline iz različnih botaničnih družin, ki dajo veliko zelene mase. Poleg križnic (npr. bela gorjušica, krmna repica in krmna redkev) so v mešanici tudi mnoge metuljnice (detelje in grašice) ter facelija, ajda ali abesinsko gizotija, ki med zelenjadnicami nimajo pomembnih sorodnih rastlin.

Med dobre in hitro rastoče ter zato primerne rastline štejemo tudi trave in mednje sodijo tudi prezimna žita (ječmen, rž, pšenica in tritikala), ki so lahko zelo dober zelen posevek v rastlinjakih, kjer hitro naredijo veliko količino zelene mase, ki jo pokosimo in jo raje odstranimo in odnesemo na kompost, kot da bi to zeleno maso zadelali v prezaložena tla v rastlinjakih.  Na tak način pozimi odstranimo del prekomerne zaloge kalija in fosforja iz tal v rastlinjakih, ne da bi osiromašili tla, saj je v tleh ostal pomemben del žitnih rastlin v obliki korenin.

Radič solatnik

Za ozelenitev vrtnih gred torej izbiramo med prezimnimi in neprezimnimi rastlinami, ki jih lahko sejemo od sredine poletja do zgodnje jeseni. Posevki rastlin, kot sta facelija in ajda ter križnice, npr. bela gorjušica ali krmna repica, so v tem času ob lepem vremenu tudi pomemben vir za paše za čebele in druge divje opraševalce.

Delajmo za prihodnost

Zelena masa, ki jo pridelamo na gredah, je namenjena zastiranju vrtnih tal, paši čebel ali drugih opraševalcev in zelenemu gnojenju. Izboljšuje kakovost in rodovitnost tal, varuje tla pred negativnimi vremenskimi vplivi in preprečuje rast plevelov.

Igor Škerbot